V sanjah sem gledal rožo. Bila je lepa. Bila je velika. Bila je opojna, čista. Ni bila slična smrtnim rožam, cvetela je čudovito življenje od vekomaj do vekomaj. Bila je kakor tolmun vélike skrivnosti, bila je kakor ogenj velike luči, bila je škrlat vse krvi in vonj vse slasti.
Bila je velik plamen, ki gori iz sebe sam vase, bila je morje, ki se preliva iz sebe samo vase. Bila je najbolj jasna tajna, bila je najbolj tajno razodetje. Bila je zarja jutranja in zarja zadnjega večera, v sredi dneva je bila luč in je svetila v nočeh...
Poznate to rožo mogoto?
Umetnik je odgovoril: Lepota!
In sušični je zahropel: Smrt!
Vir: Ivan Pregelj: IZBRANA DELA, peta knjiga.
BALADE V PROZI, LEGENDE IN GLOSE.
Celje: Mohorjeva družba, 1967.
V sanjah sem gledal rožo. Bila je lepa. Bila je velika. Bila je opojna, čista. Ni bila slična smrtnim rožam, cvetela je čudovito življenje od vekomaj do vekomaj. Bila je kakor tolmun vélike skrivnosti, bila je kakor ogenj velike luči, bila je škrlat vse krvi in vonj vse slasti. 
