Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zanikanje-Sebe-Tek-Spol-Maternicni-Vrat

Zanikanje sebe ponedeljek, 7. julij 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Meni zelo draga oseba ima zasluge, da so me zasrbeli prsti ob prebiranju članka, revije Polet. Objavila ga je na FB in ne morem mimo tega, da ne nebi z vami delila svojega razmišljanja. V članku so pisali o teku. Nekaj je bilo napisanega o knjigi »tekaška biblija«, navedeni so bilo statistični podatki, da je število tekačic zraslo veliko bolj kakor število tekačev, da se razmerje v udeležbi med spoloma manjša… Enim je tek v zabavo, drugim sprostitev, tretjim druženje ali lahko tudi za tekmovanje. Naslednjih nekaj vrstic me pospremi v razmišljanje. Takole pišejo: »Ali tekačice zanemarjajo svoje družine? V pogovorih o tekačicah še vedno pogosto posredno (včasih pa kar neposredno) slišimo očitek v obliki vprašanja, ali so tekačice ženske, ki zanemarjajo svojo družino (gotovo ste že slišali »ona pa toliko teče, ne vem, kdaj ima čas za svoje otroke. Ni čudno, da…«). Tekačice (pa tudi kolesarke) so takim očitkom podvržene toliko bolj, saj njihovo ukvarjanje s prostočasno aktivnostjo ne poteka na varnem za zidovi zasebnega prostora, ampak zunaj, vsem na očeh. Razumevanje opravil, ki so za žensko primerna, je v našem okolju še vedno močno tradicionalno. Ne sprašujemo se, ali imajo ženske, ki za preživetje po službi hodijo opravljat različna garaška dela, dovolj časa in moči, da bi se ukvarjale z otroki, kljub temu pa pogosto očitajoče gledamo na ženske, ki si z rekreacijo polnijo »baterije«. Vprašanje o tem, ali tek pomeni zanemarjanje družine, je čisto napačno postavljeno. Vemo, da rekreacija zvišuje kakovost življenja, redno ukvarjanje s športom pomeni manj kroničnih bolezni, manj odsotnosti z dela zaradi bolniških, večjo učinkovitost pri delu in še mnogo drugega« Avtor lepo opiše, kake očitke ali vprašanja si ali jih postavljajo ali če hočete postavljamo. Navede tudi pozitivne učinke rekreacije oziroma teka, a avtor nadaljuje: »Vendar se ženske teh očitkov družbe vseeno bojijo in bolj kakor moški svojo športno dejavnost opravljajo v času, ko družina njihovo odsotnost manj opazi. Družinske obveznosti so navadno tiste, ki žensko objektivno in subjektivno najbolj ovirajo pri ukvarjanju s tekom: ukvarjanje z otroki, gospodinjska opravila, varstvo za otroke, ko je mož na rekreaciji, vse to ima prednost, pa čeprav bi za tek potrebovale le trikrat po eno uro na teden. Če jih partner v njihovi želji po teku ne podpira, si je vzeti čas še teže, če pa njihovi želji kar odkrito nasprotuje, potem je le malo žensk, ki bi se temu upale upreti. Poglejte, na primer, kdo po ljubljanskem maratonu pričaka tekače in tekačice: tekačice v primerjavi s tekači pogosteje spodbujajo njihove prijateljice, tekače pa njihove partnerice. Tudi če si ženske znajo organizirati čas in jih ni strah tega, kaj bo o njihovem početju rekla okolica, jih ovira notranji cenzor. Mnoge mislijo, da za tek nimajo potrebnega talenta…« Na tem mestu bom s člankom zaključila in napisala svoja razmišljanja ob branju članka. Ne da bi posploševala, lahko podobna razmišljanja vidimo tudi pri drugih športih ali drugih dejavnostih sproščanja, pa če  gre recimo samo  za branje knjige, ki bi si ga preobremenjena mamica želela vzeti ali obisk savne, kina… Da ne bo pomote, ne bom govorila o tistem času, ki si ga kdo vzame zase in pri tem zanemarja druge. To je že druga zgodba. Ne rečem na pamet, če napišem, da večina ljudi živi po inerciji in dopušča drugim, da jim določajo kaj bodo delali, kaj bodo mislili in kako se bodo počutili ob tem, kar delajo.  Že zdavnaj pred tem so izgubili sebe, svojih potreb in želja niti ne slišijo ali se jih niti ne zavedajo več. Mnogi mislijo, da če bodo pa nekaj naredili zase, Bog ne daj si vzeli čas za nekaj, za kar nisi »plačan«, da je to absolutno prepovedano, ali da jih potem ne bodo imeli radi, da drugim ne bodo všeč…  Ti ljudje imajo reakcijsko zavest, ker samo reagirajo na življenje. Kakor da ne živijo življenja, ampak jih živi življenje. To je čudno stanje, a je resnično. Večina ljudi je v njem, ker ne vedo ali pa si ne upajo vzeti krmila svojega življenja v svoje roke. Tako raje dopuščajo zakoncu, staršem, otrokom, šefom ali prijateljem ali pa vsem skupaj, da jim določajo življenje. (Ne prevzemajo odgovornosti za svoje življenje!) Vi ste edina oseba, ki je kvalificirana za vodenje vašega življenja! Ali me razumete? Vi ste absolutni vladar svojega vesolja! Ja, absolutni vladar svojega življenja ste!!! Če menite, da je vaš mož kriv za nekaj, kar se vam dogaja, oziroma, da nečesa nebi smeli, ker vam on ne pusti, ali da je kriv vaš šef v službi…, ste na napačni poti. Če ste v službi, v kateri vas ponižujejo, ni znak zrelosti, temveč neprepričanosti vase in škodovanja sebi! Če sprejemate nekorekten odnos, ki ga imajo prijatelji do vas, ni znak strpnosti, ampak zanikanja svoje vrednosti in škodovanja sebi! Če v odnosu niso zadovoljeni vaši minimumi (in vaš minimum je npr. teči 2 x tedensko 15 km), tega ne smete sprejeti. S tem boste dokazali svojo modrost in da vam je mar za vas. Tako boste dokazali, da veste, da ste vredni!!! Morate vedeti, da je zanikanje sebe najboljša in najhitrejša pot do bolezni! Naj vam navedem le nekaj primerov: •  HPV ne povzroča raka materničnega vratu, temveč bo samo omogočil, da se bo rak tam razvil, če zanikate sebe kot žensko. •  Kajenje ne ustvari raka grla ali pljuč. Bo pa omogočilo, da se ta razvije, če ne izražate sebe. •  Nezdrava hrana ne ustvari raka prebavil, bo pa olajšala njegov razvoj, če svoja doživljanja požirate in tlačite vase, namesto da bi jih dali iz sebe. Vem da razumete in veste, kako ste pomembni. Bodite to kar ste, poslušajte in upoštevajte svoje želje in potrebe ter postavite sebe na prvo mesto. Le tako boste imeli energijo potem tudi za vse ostalo, v nasprotnem primeru, boste samo še jezni, užaljeni, opravljivi, sitni, depresivni (no, saj depresivni, to ste pa lahko,  saj to je bolezen ane?  Malo da, malo ne. Največkrat gre pri tem za zatirano jezo)… Poslušajte sebe, kajti za »druge« tako nikoli ne boste dovolj dobri. Vaša prepričanja in vaša doživljanja sveta ustvarjajo svet okoli vas! Ko boste zadovoljni s seboj, boste zadovoljni z drugimi in svetom! Le zadovoljna  mama,  tista, ki spoštuje in ceni sebe sebe in ima partnerja, pri katerem dobi vso potrebno podporo, bo lahko vzgojila otroka, ki bo sposoben kvalitetnega življenja in bo spoštoval sebe, druge in svet. Tjaša Jeraj Vir: www.mychi.si/ Komentarji (0) www.pozitivke.net