Zakon za poslance, ki jih je izbralo ljudstvo

sreda, 15. februar 2006 @ 05:15 CET

ZADNJE POGLAVJE SEDMEGA DELA ZBIRKE "ANASTAZIJA"
IZ KNJIGE ENERGIJA ŽIVLJENJA

"Ma, naj se zgodi, kar koli, to se mora uresničiti!" sem si rekel, ko sem končal jezikovni pregled 7. dela zbirke Anastazija. Gotovo bo kdo to prebral in rekel: "Ah, utopija!" Navajal bo izgovore, razloge, zakaj je taka prihodnost neuresničljiva ... toda meni se zdi, da drugačne prihodnosti ne more biti, saj prihodnosti -- če ne bo vsaj približna takšna -- sploh ne bo.

No ja, presodite sami.

Aha, da ne pozabim: knjiga, iz katere je spodnje poglavje, izide sredi marca.

Nara Petrovič

Kljub temu sem ga vprašal: »Ali veste, da v naši državi, v Rusiji, obstaja organ, imenovan Državna Duma?«

»Vem,« je odvrnil.

»Ali veste tudi, kdo tam dela in kako dela?«

»Seveda.«

»Za vsakega poslanca veste?«

»Za vsakega.«

»Vam je znano tudi, kakšne zakone izdajajo?«

»Ne samo, da vem, kakšne izdajajo, vnaprej vem tudi, kakšne bodo še izdali. Zakaj se spet čudiš, Vladimir? Za svečenika je to povsem preprosta naloga, ki niti ne vzbuja zanimanja.«

»Čudim se zato, ker ne razumem, kako lahko veste za vsakega poslanca in za zakone, ki jih bodo sprejeli v dumi v bližnji prihodnosti. Tu gre za nekakšno nepojmljivo mistiko.«

»V tem ni ničesar mističnega, zadeva je zelo preprosta.«

»Mi lahko malo razložite ta pojav? No, to vašo popolno informiranost?«

»Seveda lahko, vse je povsem preprosto. Poglej.

Že pred pet tisoč leti so imeli faraoni svet, svoj svetovalni organ. V Rimskem imperiju je to bil senat,pod carji bojarska* duma (* bojar – srednjeveški plemiški veleposestnik). Kaj naj še dodam? Samo nazivi so drugačni, bistvo pa je vselej isto. Saj zakon ni odvisen od naziva, temveč od tega, kakšnim vplivom je podvržen poslanec, v kakšne življenjske pogoje je bil ujet in na kakšno perspektivo je obsojen. Vsi pogoji zanje pa so bili sprogramirani že zdavnaj. Kdor pozna ta program, zlahka ve vse vnaprej: kaj in kako se bodo bili sposobni odločiti.«

»Kaj skupnega imajo zakon in življenjske razmere poslancev? Kako so te lahko povezane z najbolj globalnim programom? Povrhu vsega pa: le kaj lahko vi veste o življenju sodobnega poslanca?«

»Zelo preprosto. Seveda ne bom govoril o tem, kako spi, kaj jé$ ali v kako se oblači vsak poslanec. To zame ni ne bistveno ne zanimivo. Govoril bom o pomembnejših zadevah.

Prepričan sem, da poslanske sedeže tako kot nekoč tudi zdaj zasedajo ljudje, ki so premagali številne intrige. Prvič – zaradi težnje po oblasti mnogi postanejo odvisni od ljudi, ki imajo finančno moč. Tudi, če se prebijejo skozi vse preizkušnje, ostanejo v primežu. Program jih poskuša odrezati od pomembnih informacij in to mu tudi uspe.

Kaj si pridobi poslanec? Prepričan sem, da ni zdaj nič drugače kot nekoč; poslanec dobi osebno pisarno, novo stanovanje, danes najverjetneje tudi avto. Povrhu tega pa še dva ali tri pomočnike, nekateri tudi več.«

»Da, približno tako je. Mar res vse to poteka po programu, ki je bil izdelan pred tisočletji?«

»Seveda. Toda počakaj. Dovoli, da nadaljujem. Preveri, če se bom zmotil glede sedanjosti. Torej: mislim, da mora poslanec vsak dan delati, tako kot dela večina ljudi. Hodi na zasedanja, sprejema zakone.«

»Da, tako je.«

»Vsak ima določen mandat, ki traja štiri ali pet let?«

»Zdaj štiri leta.«

»Torej štiri. Ko se mandat izteka, hoče biti spet izvoljen. Poslanec že dolgo prej razmišlja o tem.«

»Seveda razmišlja.«

»Čakaj, čakaj, od kod pa ti to veš? Prej pa si se tako čudil, ko sem ti rekel, da vem, kakšni zakoni bodo izdani. Zdaj pa tudi sam trdiš, da veš, kaj razmišljajo poslanci o svoji prihodnosti. Si morda postal jasnoviden? si morda slaven prerok?«

»Nič od tega nisem. Saj to ve vsak bedak. Ko se bližajo volitve, bo vsak poslanec, ki si želi biti ponovno izvoljen, intenzivno razmišljal o njih in ustrezno deloval.«

»Ne hiti preveč. Zamisli se nad tem, kar si rekel: „Razmišljal bo o volitvah.”«

»Da, to sem rekel.«

»Poslanec bi vendar moral razmišljati o novih zakonih.«

»Seveda, hkrati razmišlja tudi o novih zakonih.«

»Kdaj? V katerem času dneva? Kakor koli že, verjemi, da mu program ne pušča nobenega časa za razmišljanje. Kot sam veš, ljudje že stoletja najprej izvolijo poslance, potem pa od njih pričakujejo modre zakone. Ljudje ne razumejo, da davno načrtovani program onemogoča poslancem razmišljati. Sam kdaj razmisli o tem.«

* * *

Pozneje sem res večkrat razmišljal o tem. In dejansko so se mi splošno sprejeti zakoni o volitvah in obveznostih poslancev začeli zdeti čisto navaden nesmisel.

Poskusimo analizirati utečeno prakso. Sorazmerno ali celo nadpovprečno pameten človek, se odloči postati poslanec v dumi, da bi sodeloval pri sprejemanju modrih zakonov, ki bi pripomogli k izboljšanju življenja. V obdobju, ko se prebija skozi žrmlje predvolilne kampanje, zapade v večjo ali manjšo odvisnost od kapitala. To niti najmanj ne pomeni, da bogataši tega sveta nudijo finančno pomoč poslancem, na račun njegovih bodočih uslug. Dovolj je videti, kakšne mehanizme je mogoče sprožiti z denarjem. To nam prikazujejo na televiziji in razlagajo v tisku, ko govorijo o t. i. umazani tehnologiji. Toda mi smo zgolj postranski opazovalci. Kdor je vključen v volilni boj, pa v njem aktivno sodeluje. Na sebi mora občutiti napade antipropagande. Ni težko predstavljati, kakšno orožje je mogoče uporabiti proti nekomu, če je v ozadju kapital. Sledi povsem naravna obrambna reakcija: ne glede na sredstva si mora prebijajoči se poslanec zaščititi hrbet. Kdo pa lahko stoji za njim? Velik kapital. To pomeni, da se mora priključiti h kakšnemu finančnemu viru, ali kot danes temu radi rečejo, k oligarhiji.

Lahko tudi postane odvisen od kakšne stranke. Ni pomembno katere, pomembno je, da mora pozneje odslužiti njihovo pomoč in podporo.

In kako je z modrimi zakoni? Z njimi ni nič. Preprosto ni ustreznih pogojev, da bi sploh kakšnega sprejeli.

Samoumevno je, da imajo poslanci mnoge ugodnosti. Celo poslansko imuniteto pred sodiščem. Zastavlja se vprašanje: če damo na eno stran tehtnice ugodnosti, ki jih nudi položaj poslanca, na drugo pa nervozo, intrige in intenzivnost, ki spremljajo njihovo delo, je težko reči, na katero stran se bo tehtnica prevesila.

Tu pa je še eno protislovje. V zgodovini človeštva ni znan noben posameznik, noben modrec, ki bi zmogel vsako uro iz dneva v dan sprejemati izključno modre odločitve. Celo najslavnejši voditelji in vojskovodje so delali napake.

Delo poslancev je razporejeno tako, da morajo vsak dan zasedati. Ne prezrite, vsak dan po nekaj ur. Na vsakem zasedanju sprejmejo po več zakonskih predlogov z različnih družbenih področij. Kot je pokazala zgodovina, takšna razporeditev dela niti praktično niti teoretično ne omogoča sprejemanja modrih zakonov, in sicer zato, ker ni časa za razmislek. Kljub temu pa imajo poslanci v večini držav na različnih koncih sveta še naprej takšen absurden urnik dela. Kdo ga je izdelal? Mnogi utegnejo pomisliti, da se je nekako sam vzpostavil. V resnici pa ni niti „nekako” niti „sam”. Preveč je premišljen in ciljno naravnan. Poleg tega ga ni nikoli nihče resno pretehtal. Seveda lahko do onemoglosti dokazujemo, kako pogubno je to za nas, psihoanalitiki lahko to tudi znanstveno dokažejo. To je morda res pomembno, vendar ni najpomembnejše. Bistveno je razumeti, kakšna je alternativa. Tu pa se zaplete, ker nam nič pametnega ne pade na pamet. Kako nam tudi bi, ko pa se je sedanja praksa uveljavila v skoraj vseh državah kot nekakšen zakon.

Če je o tem vprašanju prvi spregovoril Anastazijin dedek, ki pozna delo tovrstnih zakonodajnih svetov skozi več tisočletij, bi morda znal predlagati tudi alternativno, zato sem ga vprašal: »Bi lahko predlagali svojo različico volitev in drugačno organizacijo dela zakonodajalcev?«

Odvrnil je: »O samih volitvah nima smisla govoriti, dokler se ne bodo spremenili delovni in življenjski pogoji poslancev.«

»Kakšni bi po vašem mnenju morali biti ti pogoji?«

»Predvsem je nujno poslance vsaj delno izključiti iz umetnega informacijskega polja. Potem jih je treba oskrbeti s hrano, ki podpira celovito delovanje njihovih možganov. Poleg tega je treba ustvariti v družbi spoštovano podobo, ki je lahko vzor vsakemu poslancu.«

»Kaj pomeni, da je treba ustvariti podobo?«

»Če sodim po tem, kar si povedal o poslancih, njihovi zunanji atributi pričajo o tem, da imajo ljudje nasploh negativno mnenje o uradnikih, še posebej o poslancih.«

»Res je, splošno mnenje o njih je negativno.«

»To je zelo slabo. Ljudje ustvarjajo negativne miselne podobe v odnosu do poslancev in jih posledično dejansko naredijo negativne. Podoba, o kateri govorim, je silno močna, skoncentrirana energija misli velikega števila ljudi.«

»Zakaj pa naj bi ljudje o njih mislili pozitivno, če se življenje ne izboljšuje?«

»No, vidiš, pa smo v začaranem krogu. Vsakič izbirate bojda najboljše ljudi, brž ko so izvoljeni, pa jih označite kot najslabše.«

»In kako naj pridemo iz tega začaranega kroga?«

»Boljšega načina od tega, ki ga je predlagala Anastazija, ni predložil nihče v zadnjih pet tisoč letih in ga tudi ne bo predložil v dogledni prihodnosti.«

»Na kaj konkretno mislite?«

»Na zemljo.«

»Toda Anastazija je predvidela, da mora vsaka družina, ki si tega želi, dobiti vsaj hektar zemlje. Ničesar ni povedala o poslancih.«

»Tako je. Vsaka družina, ki si želi zemljo. Mar poslanci nimajo družin?«

»Seveda jih imajo.«

»Morda pa lahko začnemo prav pri njih?«

»Ljudje bodo rekli, da so šli čez vsako mejo, kot da že tako nimajo dovolj privilegijev.«

»Ljudem je treba pojasniti, za koga se vse to dela, v kakšnih okoliščinah so lahko izglasovani zakoni, kakršne vsi pričakujejo.«

»In kako naj bo poslancem dodeljena zemlja: pod splošnimi ali ugodnejšimi pogoji?«

»Pod splošnimi pogoji, delno pa pod ne povsem splošnimi. Vsak poslanec mora dobiti vsaj sto petdeset hektarjev zemlje, na kateri mora biti zgrajeno naselje novega tipa po načelih, o katerih je govorila Anastazija. Če poslanec nima velike družine, ostane v njegovi dosmrtni lasti od sto petdesetih hektarjev samo en hektar. Če pa ima otroke, ki že imajo družine in si tudi oni želijo ustvariti rodovna posestva, potem mora podeliti po hektar tudi družinam otroka. Poslanec bo torej dobil bodisi en, dva, tri ali pet hektarjev zemlje, pač glede na velikost svoje družine.«

»Kaj bo pa s preostalimi hektarji? Saj ste rekli, da vsak poslanec dobi sto petdeset hektarov.«

»Trideset odstotkov preostalih parcel lahko razdeli ljudem po lastni izbiri, ostale pa morajo zasesti ljudje iz različnih družbenih slojev: znanstveniki, vojaki, umetniki, podjetniki. V vsakem naselju mora ostati hektar ali dva za otroke iz otroškega doma ali begunce. V istem naselju ne moreta živeti dva poslanca.«

»Pravite torej, da se bodo zakoni takoj izboljšali, če bo vsak poslanec imel svoje posestvo?«

»Seveda se bodo izboljšali. V državi se bodo pojavili najmodrejši zakoni na svetu.«

»Na osnovi česa?«

»Danes poslanci preživljajo ogromno časa v svojih pisarnah in na sejah, povsem odrezani od ljudi. Ne slišijo pohval za dobre zakone ali graj za slabe. Sledijo samo naravni želji in si prizadevajo zagotoviti čim večjo materialno blaginjo svoji družini. Po izteku poslanskih pooblastil lahko zamenjajo kraj bivanja, se preselijo v drugo mesto ali celo državo, kjer ne bo nikogar, ki bi jim kar koli očital ali jih preganjal zaradi kršitev splošno veljavnih norm. Sprememba mesta ali države ne bo vplivala na njihovo blaginjo. Če imaš denar, si lahko kjer koli preskrbiš streho nad glavo, hrano in obleko.

Državna duma ne sme imeti sej več kot trikrat tedensko. Ostali čas bi morali poslanci preživeti na svojih rodovnih posestvih. Tam bodo lahko razmišljali. Tam bo potekal glavni proces snovanja zakonov. Žene poslancev niso dolžne opravljati del, ki niso povezana z možem-poslancem. Rodovno posestvo bi vsaj določen čas obvarovalo poslanca pred vplivom informacij iz umetnega sveta - pred umetno informacijo. Pomagalo bi mu pri razmišljanju. Velike misli so se porajale v glavah znanih filozofov takrat, ko so bili sami in ne, ko so javno nastopali.«

Toda z denarjem si ne moreš preskrbeti rodovnega posestva, domovine. Zdaj domovino razumemo popačeno. „Domovina” pravimo nekemu z mejami določenemu ozemlju. Dejansko pa se domovina vedno začne na rodovni zemlji in se širi po ljudeh, ki so ti enaki po duhu. Tisti, ki bodo začeli graditi svoja rodovna posestva, bodo dobili domovino in večnost. Kdor izgubi rodovno posestvo, izgubi domovino in večnost. To je za družino največja tragedija. Niti zakoni niti morala ne bodo obvarovali poslancev pred nepravičnimiodločitvami, to zmore samo njihova rodovna posest. Za ljudi, ki imajo domovino, bo denar nehal biti najpomembnejša stvar na svetu. Samo na rodovnem posestvu lahko človek dobi nujen prehranski kompleks za telo, torej tudi za možgane. To pa je zelo pomembno za tiste, ki morajo veliko razmišljati.«

»Kaj pa, če delež poslancev ne bo hotel vzeti zemlje za rodovno posestvo?«

»S tem sva prišla do teme volitev izbrancev naroda. Če kateri poslanec ne bo hotel imeti rodovnega posestva, ljudje na naslednjih volitvah ne bodo več volili zanj. Tudi če ima državljanstvo države, v kateri je bil prej izvoljen, bo potem dejansko tujec. Te domovine v bistvu ne potrebuje. Naj o njem govorijo še tako laskavo, s svojim delom ne bo ljudstvu prinesel ničesar dobrega.«

»Kaj pa če si bodo nekateri poslanci, ko bodo videli, da ljudje dajejo prednost kandidatom z rodovnim posestvom, zemljo sicer vzeli, ne bodo pa zasadili gozda, sadovnjaka in žive meje, kakor je govorila Anastazija, ampak bodo na njej zgradili dvorce, teniška igrišča, postavili visoke opečnate ograje?«

»Potem bodo razkrili svoje bistvo. Tudi v tem primeru se bodo ljudje lahko pravilno odločili. Ali veš, zakaj se je v Rusiji uveljavilo, da poleg imena navajamo še očetovo ime? V davni Rusiji je bilo v navadi, da se je človek predstavil takole: sem Ivan z Nikolajevega posestva. Nikolaj je bil ustanovitelj rodovnega posestva – oče ali ded. Torej je tisto posestvo po nečem slovelo. Ko ga je človek imenoval, se je najbolj celovito predstavil – tako svoj značaj kot svoje sposobnosti. Kdor ni mogel s ponosom navesti svojega posestva, je veljal za človeka brez rodu.«

Več ko je Anastazijin dedek govoril o rodovnih posestvih, močneje se je v moji zavesti risala radostna slika prihodnosti države. Samo predstavljajte si jo. Predstavljajte si! Vsak od tristo šestdesetih poslancev državne dume dobi po sto petdeset hektarjev zemlje in organizira tristo šestdeset naselij novega tipa. Na svojem posestvu vsak od njih pokaže, kaj zmore – z dejanji, ne le z besedami.

Tako v Rusiji nastane prvih tristo šestdeset oaz, v katerih Rusi zaživijo v človeških razmerah. Potem bodo ti poslanci še naprej sprejemali zakone. Pri tem je izključeno, da bi sprejeli kateri koli ekološko škodljiv zakon. Napisali bodo zakone, ki bodo vsakemu državljanu dejansko zagotavljali pravico do svojega koščka domovine. Poslanci se bodo zavzemali za to pravico in jo varovali, ker bodo tudi sami imeli svojo domovino. …

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/ZakonZaPoslanceKiJihJeIzbraloLjudstvo