POGOSTO ODKRITA NAKLJUČNO Število bolnikovs kronično ledvično boleznijo (KLB) po svetu in v Sloveniji se vsako leto povečuje. Vzrok za to je v večjem številu bolnikov s sladkorno boleznijo in vse večjo populacijo starejših bolnikov. "Z nadvse skrbnim odkrivanjem ter zlasti z rednim spremljanjem in pravočasnim zdravljenjem smo v zadnjih dveh letih zmanjšali število novih bolnikov, ki so potrebovali nadomestno zdravljenje končne ledvične odpovedi," je povedal prof. dr. Marko Malovrh, dr. med., višji svetnik, z Nefrološke klinike v Ljubljani. Pojasnil je tudi zaplete KLB in oblike zdravljenja.
Kroničnaledvična bolezen lahko prizadene vsakogar, vendar so nekatere skupine ljudi bolj ogrožene. Vzrokov za kronično ledvično bolezen je veliko, najpogostejša sta sladkorna bolezen in zvišan krvni tlak. Poleg tega so pogosti tudi glomerulonefritisi, bolezni, ki jih povzročajo različna vnetje.
Sledijo dedne ledvične bolezni, med katerimi je najpogostejša policistična bolezen ledvic. Pojavljajo se še prirojene nepravilnosti, nekatere bolezni imunskega sistema, motnje v odtoku urina, kot so kamni, tumorji ali povečana prostata, in ponavljajoče se okužbe sečil. Posebna skupina, ki je v zadnjih letih vse številčnejša, so starejši ljudje, je povedal prof. dr. Malovrh.
Kronična ledvična bolezen se v začetnem obdobju redko kaže s hujšimi težavami, zlasti v primeru njenih najpogostejših vzrokov. Nemalokrat jo ugotovijo naključno, denimo na sistematskih pregledih ali ultrazvočni preiskavi zaradi kakega drugega vzroka. Zvišan krvni tlak je pogosto prvi znak ledvične okvare in je lahko tako posledica kot tudi vzrok kronične ledvične bolezni, je pojasnil prof. dr. Malovrh.
KLB lahko spremljajo tudi neznačilni znaki, ki se pojavijo šele v napredovali fazi bolezni. To so utrujenost, težave z zbranostjo, motnje spanja, bolečine v kosteh, mišični krči, bledica, šumenje v ušesih, depresija in drugi. Pojavnost znakov je odvisna od stopnje okvare delovanja ledvic.
KLB se razvija postopoma Potek kronične ledvične bolezni je odvisen od vzroka. Nekatere kronične ledvične bolezni potekajo zelo blago in lahko vse življenje ostanejo na prvi stopnji. Če pa se pojavi zvišan krvni tlak, je napoved bolezni slabša, zlasti če ga ne uredimo, je prepričan naš sogovornik. "Zaželene vrednosti krvnega tlaka pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo so okrog 130/80 mmHg, če pa bolniki sočasno izločajo beljakovine v urinu, so želene vrednosti celo nižje od 120/75 mmHg.
Če nam uspe tlak urediti do teh vrednosti, lahko preprečimo nastanek ali vsaj zelo upočasnimo napredovanje kronične ledvične bolezni, s čimer oddaljimo končno ledvično odpoved in potrebo po nadomestnem zdravljenju." Hkrati s trajanjem bolezni postopno upadajo posamezne ledvične funkcije. Najprej se zmanjša izločanje strupenih presnovnih snovi. Pozneje ledvice ne morejo več ohranjati normalne kislosti telesa. Postopno se podre razmerje elektrolitov, kot so kalij, fosfor, kalcij in drugi.
V ledvicah se zmanjša tvorba hormona eritropoetina, kar vodi v slabokrvnost (anemija). V ledvicah tudi ne nastaja dovolj aktivne oblike vitamina D, ki je skrbi za uravnavanje kalcija, zato posledično pride do okvare kosti. Zadnja ledvična funkcija, ki odpove, je odvajanje vode, zaradi česar se v telesu nabira tekočina, kar se kaže v obliki oteklin, težjega dihanja in podobno, pojasnjuje prof. dr. Marko Malovrh, dr. med.
Zdravljenje anemije vse življenje Anemija ali slabokrvnost je neizogiben zaplet pri vseh bolnikih z napredovalo kronično ledvično boleznijo. Manj znano je, da imajo ledvice tudi endokrino funkcijo – izločajo namreč nekatere hormone. Eden od najpomembnejših je eritropoetin, ki je nujno potreben za nastajanje rdečih krvničk (eritrociti) v kostnem mozgu, je o tem zapletu KLB povedal prof. dr. Marko Malovrh.
Poleg pomanjkanja eritropoetina obstajajo še drugi dodatni vzroki za slabokrvnost pri KLB: pomanjkanje in nizke zaloge železa v telesu, iz katerih se črpa železo za tvorbo hemoglobina, ki je glavni sestavni del eritrocitov. "Anemija se navadno pojavi pri kronični ledvični bolezni tretje stopnje, ko je glomerulna filtracija pod 60 ml/min/1,73 m2. Pojavnost anemije je odvisna tudi od osnovne ledvične bolezni. Tako se anemija pri sladkornih bolnikih z diabetično nefropatijo razvije prej kot pri bolnikih z drugimi vrstami kronične ledvične bolezni," pravi prof. dr. Malovrh.
Anemija se lahko kaže s težavami, ki so odvisne od hitrosti njenega nastanka. Pri kroničnih ledvičnih bolnikih se razvija počasi, zato lahko mine več mesecev ali celo let, preden bolnik zazna težave. Znaki anemije so splošno slabo počutje, hitra utrujenost pri telesnih naporih, glavobol, šumenje v ušesih. Težave so bolj izrazite in raznolike, če ima bolnik še druge spremljajoče bolezni, kot so srčne bolezni ali bolezni arterij. Če naj preprečimo težave bolnikov, moramo pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo redno spremljati vrednosti hemoglobina.
Ko se ta vrednost zniža pod 110 g/l, moramo začeti z ustreznim zdravljenjem, pove sogovornik in nadaljuje: "Anemijo pri kronični ledvični bolezni zdravimo z eritropoetinom. Pred začetkom zdravljenja, je treba z dodatnimi preiskavami ugotoviti, ali ima bolnik zadostne zaloge železa, vitamina B12 in folne kisline, ki so nujno potrebni za tvorbo hemoglobina, vendar so te vrednosti pri večini bolnikov znižane. Če ugotovimo pomanjkanje, najprej nadomestimo naštete snovi. Že zgolj s tem pri skoraj 30 odstotkih bolnikov ustrezno omilimo anemijo.
To pomeni, da vzdržujemo koncentracijo hemoglobina med 110 in 130 g/l, povprečno okrog 120 g/l. Če je anemija kljub tem ukrepom še vedno prisotna, začnemo zdravljenje z eritropoetinom." To zdravilo je pridobljeno s posebno rekombinantno DNK-tehnologijo. Dandanes obstaja več vrst epoetinov: epoetin alfa, epoetin beta, darbepoetin alfa in še novost, metoksi polietilen glikol-epoetin beta. Razlike med njimi so predvsem v intervalih, v katerih dajemo zdravilo. Prvi dve zdravili dajemo na krajše intervale, tretje na teden ali dva, zadnje pa samo enkrat na mesec.
Bolnikom, ki niso na dializi (predializno obdobje), bolnikom na trebušni dializi in bolnikom s presajeno ledvico, če potrebujejo to zdravljenje, dajejo zdravila v obliki posebej pripravljenih injekcij pod kožo, bolnikom na hemodializi pa v kri. Odmerki zdravil so prilagojeni vsakemu posameznemu bolniku, pravi prof. dr. Malovrh. Potrebne so redne kontrole krvi, kajti dolgoročni učinek zdravila ni predvidljiv, zato je treba odmerke prilagajati. Pri večini bolnikov s kronično ledvično boleznijo je zdravljenje anemije potrebno vse življenje.
Marija M. Kotnik
Katere so bolezni ledvic
Kronična ledvična bolezen (KLB) označuje vsako dogajanje na ledvicah, ugotovljeno z laboratorijskim pregledom krvi in seča ali s slikovnimi preiskavami (ultrazvok), ki traja več kot tri mesece. Stopnjo kronične ledvične bolezni so opredeljene glede na prizadetost ledvične funkcije. Prizadetost ledvične funkcije ocenjujejo na osnovi glomerulne filtracije, ki pove, kolikšen del krvi na časovno enoto očistijo ledvice. Obstaja pet stopenj ledvične bolezni:
Stopnja Opis Glomerulna filtracija (GF)
(l/min/1,73 m2)
1 Okvara ledvic z normalno ali zvišano GF ? 90
2 Okvara ledvic z blago zmanjšano GF 60-89
3* Srednje močno zmanjšana GF 30-59
4 Močno zmanjšana GF 29-15
5 Končna odpoved ledvic < 15 ali dializa
Nujno je pravočasno zdravljenje
Med zapleti KLB je na prvem mestu arterijska hipertenzija. Z zdravljenjem je treba začeti zelo zgodaj, saj je s tem možno znatno upočasniti slabšanje delovanja ledvic. Z rednim spremljanjem bolnika je možno pravočasno ugotoviti vse druge zaplete, med katerimi je najpogostejša in najpomembnejša arterijska hipertenzija. Če se zdravljenje začne pravočasno, jih je možno preprečiti. S pravočasnim zdravljenjem se zmanjša možnost okvar na drugih organih, kot so srce, možgani in žile.
Prof. dr. Marko Malovrh, dr. med.: "Pri bolnikih, ki bodo glede na naravo ledvične bolezni in starost, pri kateri je bila ta odkrita, z veliko verjetnostjo potrebovali kronično nadomestno zdravljenje, moramo skupaj z njimi skrbeti za ohranjanje žil na rokah, saj bodo potrebne za poznejše zdravljenje s hemodializo."
POGOSTO ODKRITA NAKLJUČNO
