Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Vzgoja-Past-Kazen-Otroci-Druzinski-Zakon

Družinski zakonik in kaznovanje otrok nedelja, 25. september 2011 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Iz nove Vive www.viva.si PASTI VZGOJE BREZ KAZNI Čeprav je od sprejetja novega družinskega zakonika minilo že nekaj časa, se mi zdi nujno, da o njem zapišem nekaj besed. Ne toliko zato, ker so tudi ob njegovem sprejetju grozili s še enim referendumom, pač pa zato, ker je novi družinski zakonik nemara najbolj eksemplarična manifestacija duha, ki preveva slovensko politiko in politično stvarnost. Prav družinski zakonik namreč nemara bolj kot vsi drugi dokumenti uteleša tri najočitnejše značilnosti slovenske politike: kompromisarstvo, strokovno zastarelost in služnost interesom kapitala, zavitega v všečen celofan, ki mu slovenski volivci in volivke naivno nasedajo. Če se zdi, da je bilo o kompromisarski naravi družinskega zakonika povedano že skorajda vse, sta drugi dve značilnosti ostali tako rekoč brez komentarja. Kot da sta nevidni. Ali/in kot da nekdo hoče, da sta in tudi ostaneta nevidni. Če želimo pojasniti dejstvo, da je novi družinski zakonik strokovno zastarel in materializacija brezobzirnih interesov kapitala, se je treba najprej ustaviti pri nekaterih njegovih značilnostih. Ves čas se je govorilo, češ da novi družinski zakonik uvaja načelo koristi otroka, s čimer, kot se zdi, ne more biti nič narobe. Uvaja tudi nekatere druge, vsaj navidez, pozitivne pridobitve, kot sta prepoved telesnega kaznovanja otrok in prepoved vsakršnega ponižujočega ravnanja z otrokom. Z vsemi temi ukrepi se ustvarja otroku ustrezno in prijazno okolje, v katerem naj bi se, zaščiten pred slabimi izkušnjami, brez poškodb in frustracij razvijal v srečno, zadovoljno, celovito, vsestransko … osebnost. Permisivna vzgoja Prav ta logika pa je skupaj z omenjenimi ukrepi koncentrirana materializacija strokovne zastarelosti našega novega družinskega zakonika. In to iz več razlogov. Najprej zato, ker zakonik – teoretsko povsem neustrezno – predpostavlja, da je otrok nekakšen odtis ravnanj, ki jih z njim in nad njim izvajajo v procesu socializacije in vzgoje, pač po naslednji logiki: če z otrokom ravnamo nasilno, bo nasilen, če tega ne počnemo, pa ne bo. Ta poenostavljena logika, ki ji pravim linearni model socializacije, je docela napačna. Otrok namreč ni mehaničen odtis ravnanj, ki so bila z njim in nad njim prakticirana v procesu odraščanja. Če bi bilo tako, ne bi mogli razložiti protislovnega položaja v zahodnem svetu, ki ga tako slikovito ilustrirajo ZDA. Na Zahodu, in zlasti v ZDA, namreč skokovito narašča število nasilnih otrok, čeprav se je prav v ZDA permisivna vzgoja že dodobra uveljavila. Pričakovalo se je, da se bo z uveljavitvijo vzgoje brez telesne kazni zmanjšalo število agresivnih otrok. V praksi se je zgodilo prav nasprotno: njihovo število je in še vedno skokovito narašča. Razlaga tega nepričakovanega in neprijetnega dejstva seveda povzroča probleme. Tisti, ki dogmatsko zagovarjajo linearni socializacijski model, ki temelji na ideji, da je otrok mehanični odtis ravnanja, ki je bilo izvajano nad njim in z njim, nasilnost brez fizične kazni socializiranih otrok razlagajo z drugimi vplivi. Če otrok ni bil fizično kaznovan, je pa zagotovo gledal kako nasilno risanko. In tako je nasilen zato, ker je nasilje videl v risanki. Linearna logika vztraja: če bi iz otrokovega okolja odstranili vse nasilje, tudi risanke z nasilnimi vsebinami, otrok ne bi bil nasilen. Ne bi imel biti od kod. Toda ali je to res? Tisti, ki s(m)o nekoliko podrobneje preučevali protislovne posledice vzgoje brez nasilja, na to vprašanje odgovarjamo nikalno. Nasilnost otrok ni mehanični rezultat oziroma odtis praks, ki jim je bil otrok izpostavljen v otroštvu, pač pa je rezultat tega, kar otrok naredi s tem, kar se dogaja z njim in nad njim. Torej rezultat tega, kako je vse to procesiral. To v praksi pomeni, da isto vedenje/vzgojna tehnika pri enem otroku proizvede nasilnost in pri drugem nenasilnost, pri enem agresivnost in pri drugem neagresivnost. Otrok gleda nasilne risanke in to pri njem resnično proizvede nasilje, pri njegovem vrstniku pa gledanje iste risanke niti slučajno nima takšnih posledic. Nasprotno, otrok je nenasilen kljub spremljanju nasilnih vsebin. Ideal jaza Analize so pokazale, da je pri procesiranju ključno, kakšna je otrokova moralna instanca (strokovno: Ideal jaza) in to, ali jo sploh ima. Otrok, ki ima klasičen Ideal jaza, ki je zunaj stroke praviloma znan kot vest, lahko gleda nasilje, ne da bi ga pozneje kopiral, prakticiral. Otrok, ki je brez klasičnega Ideala jaza, ki torej nima vesti, bo videno brez zadržkov tudi ponavljal. Če je torej Ideal jaza oziroma vest tista ključna instanca, ki odloča o tem, kako bo otrok procesiral svojo izkušnjo, se seveda zastavi vprašanje, od kod otrok dobi to instanco. Pričakovanje, da moralna instanca oziroma vest nastane sama od sebe, s staranjem otroka oziroma z njegovim dozorevanjem, je popolnoma napačna. Moralna instanca ne nastane, kot pričakujejo tudi slovenski starši, z odraščanjem, češ: "Ko je otrok majhen, je nima, ko vstopi v prvi razred, tudi ne, ker je še premajhen, dobi jo nekako okrog petnajstega leta." Nasprotno, moralna instanca je nekaj, kar otrok dobi že v ranem otroštvu, v našem kulturnem prostoru med četrtim in petim letom, označuje pa prehod otroka iz faze majhnega v fazo velikega otroka. Majhen otrok je namreč otrok, ki sme kršiti pravila, veljavna za odrasle, in za te kršitve ni kaznovan – ker je natanko to, majhen otrok. Velik otrok pa je oseba, ki mora upoštevati socialna pravila. Velik otrok pospravi svoje igrače, ne lula in kaka v hlače, ne tepe mame in spi v svoji postelji. Zakaj? Ker je velik otrok. In tako je prav. Od majhnega do velikega otroka Prehod od majhnega otroka (asocialno bitja brez morale), v velikega otroka (socialno bitje z moralo) v nobeni družbi, celo pri Arapeših, ki so sinonim otroku prijazne vzgoje, ne poteka samodejno in sam od sebe. Nasprotno, ta prehod je otroku vsiljen od zunaj. V vseh družbah in kulturah namreč nastopi čas, ko se od otroka pričakuje, da ni več majhen otrok, da mora postati veliki otrok. To pričakovanje pri otroku naleti na odpor, upor, saj z njegovega zornega kota pomeni zahtevo, da se odreče vsemu, kar mu je znano, in vsemu, kar mu je prijetno. Ta odpor se medkulturno univerzalno zlomi s kaznijo. Tudi s telesno kaznijo. Arapeši otrok resda ne tepejo, zato pa jih ob kršitvah polivajo z mrzlo vodo. Kakšen šok doživi v tropih razgret otrok, ko ga za vedenje, ki mu je dotlej prinašalo ugodje, polijejo z mrzlo vodo, si lahko le predstavljamo. Vemo pa, da imajo Arapeši travmatični strah pred vodo nasploh in mrzlo vodo še posebej. Kot tudi vemo, da so kljub temu – oziroma natančneje, prav zaradi tega – kot odrasli izredno neagresivni, sodelovalni, ljubeči … Torej niso takšni, kakršni bi morali biti po logiki linearnega modela. Delati, kar je prav, četudi ni "fajn" Ker torej prehod v velikega otroka, ki funkcionira kot moralna odrasla oseba – dela namreč to, kar je prav, četudi ni "fajn" – ni nikjer samodejen, ampak je povsod povezan s kaznijo, odstranitev kazni iz vzgoje otrok pomeni ustvarjanje situacije, ki otrokom onemogoča tako funkcionalno odraščanje kot tudi razvoj moralne instance. Kaj to pomeni v praksi, vemo iz študij patoloških narcisov, teh manifestacij rezultatov vzgoje brez kazni. Ne le, da takšni otroci nikoli ne preidejo iz registra "delam, kar je fajn" v register "delam, kar je prav" (register funkcionalne odraslosti), ti posamezniki tudi ne razumejo morale, moralnih zahtev, moralnih ukrepov in moralnih ciljev, to pa zato, ker morale niso ponotranjili. To, da niso ponotranjili morale, in da so odraščali v odsotnosti kazni, jih ne naredi nenasilnih, temveč nasilne. Če si kdo ne more predstavljati, za kaj gre, naj si prebere knjigo Ameriški psiho Breta Eastona Ellisa. Če bo seveda zdržal do konca. Prav ameriški psihi so tudi stroko prisilili k vnovičnim raziskavam in vzbudili premisleke o vlogi, pomenu in učinkih kazni v socializaciji in vzgoji otrok. Stroka zunaj Slovenije že nekaj časa ve: če naj otrok postane funkcionalno odrasel in pridobi moralno instanco oziroma vest, ga je treba kaznovati. In to že zgodaj v otroštvu. Dr. Zoran Milivojević je v intervjuju za Mladino povedal, da okrog starosti dveh let. Iz povedanega je torej več kot očitno, zakaj je novi slovenski družinski zakonik strokovno zastarel. Prakticira namreč linearno logiko razumevanja socializacije in vzgoje, za katero stroka zunaj naših meja že nekaj časa ve, da je napačna. S tem ko zakonik prepoveduje telesno kazen, uvaja ukrep, ki zelo otežuje funkcionalno odraščanje otrok, še posebno zato, ker je ta ukrep povezan s prepovedjo vsakršnega ponižujočega ravnanja z otrokom. V to drugo kategorijo pa seveda sodijo vse druge, torej netelesne kazni, vanjo lahko sodi celo vsaka zahteva staršev, ki otrokom ni všeč, celo to, naj otrok za sabo pospravi mizo – če jo otrok tako razume. In majhen, neodrasel otrok jo praviloma razume natanko tako. Vzgoja brez kazni koristi kapitalu Morda le še nekaj besed o tem, kako je vse povedano povezano z interesi kapitala. Zahod, zlasti ZDA, je že dokazal, zakaj vzgoja brez kazni koristi kapitalu. Ker otrok, ki so ga vzgajali brez kaznovanja in ki funkcionalno ni odrasel, najprej postane prisilni potrošnik (to je idealni posameznik potrošniških kapitalističnih družb), pozneje pa zdrsne v katero od značilnih kemičnih odvisnosti (alkohol, droge …). Vzgoja brez kazni torej proizvaja posameznike, ki delajo natanko tisto, od česar živi kapitalizem: prisilno trošijo in trošijo. In s tem ne smejo prenehati. Če prenehajo trošiti, začnejo grozoviti trpeti. Iz tega izhaja, da je treba novi slovenski družinski zakonik razumeti kot ukrep, ki legalizira vzgojne prakse, ki so za otroke izjemno škodljive, saj jim onemogočajo, da bi odrasli in živeli brez odvisnosti, ki so izjemno koristne za kapital. Vzgojni prijemi, ki jih uzakonja novi zakonik, torej proizvajajo prisilne potrošnike, ki prej ali slej končajo v odvisnosti. To je torej tisto, kar se skriva za lepim celofanom. Natanko temu bi se morali pod sloganom "načelo otrokove koristi" najodločneje upreti. Odstranitev kazni iz vzgoje otrok pomeni ustvarjanje situacije, ki otrokom onemogoča tako funkcionalno odraščanje kot tudi razvoj moralne instance. Kaj to pomeni v praksi, vemo iz študij patoloških narcisov, teh manifestacij rezultatov vzgoje brez kazni. Vzgoja brez kazni proizvaja posameznike, ki delajo natanko tisto, od česar živi kapitalizem: prosilno trošijo in trošijo. In s tem ne smejo prenehati. Če prenehajo trošiti, začnejo grozoviti trpeti. Posamezniki, ki ne preidejo iz registra "delam, kar je fajn" v register "delam, kar je prav" (register funkcionalne odraslosti), ne razumejo morale, moralnih zahtev, moralnih ukrepov in moralnih ciljev, to pa zato, ker morale niso ponotranjili. To, da niso ponotranjili morale, in da so odraščali v odsotnosti kazni, jih ne naredi nenasilnih, temveč nasilne. Če naj otrok postane funkcionalno odrasel in pridobi moralno instanco oziroma vest, ga je treba kaznovati. In to že zgodaj v otroštvu. Komentarji (0) www.pozitivke.net