Vojna je tako stara kot človeštvo samo in je stalni spremljevalec miru. Oba ta dva pola sta vplivala skoraj na vsa področja življenja in sta zapustila globoke sledi v vseh obdobjih naše zgodovine. Oba sta sredstvo moči politike. Družine, partnerji, rodovi, narodi, pokrajine in kontinenti vedno iščejo skupne točke, da bi se ogradili od drugih ali jih pridobili za prijatelje.
Pri družinah predstavljajo podedovane lastnosti krvno osnovo, ki povezuje to malo skupino. Pri večjih skupinah je pogosto skupna, v kri vtisnjena zgodovina tista, ki povezuje ljudi. Pri državah in kontinentih je najbolj pomembna globalizacija blaga in denarnega prometa. Posamezniki in skupine postavljajo meje, znotraj katerih lahko vzpostavijo dovolj moči, da ogrožajo druge.
Človek si na zemeljski obli izbere določeno ozemlje in si ga poskuša pridobiti. To je lahko tudi del pokrajine, ki pa predstavlja pomemben delež v gospodarstvu, politiki, kulturi in družbi. To velja tako za posameznika kot za skupine. Znotraj točno določenih meja se poskušajo prebivalci pokrajine obnašati kot organizem, ki se stalno širi in utrjevati uspešnost.
Tam, kjer grozi, da bo širitev prekoračila meje lastnega ozemlja in vdrla v območje oblasti druge živeče skupnosti, pride do napetosti. Če se ta napetosti stopnjujejo , pride do spopada, ki mu potem pravimo vojna. Če ostane izmenjava blaga, denarja in kulture, harmonična, temu pravimo mir.
Boj za samopotrjevanje se je v človeku globoko zakoreninil. Ta boj je bil od nekdaj priljubljena tema, ki so jo uporabljali v umetnosti in veri. Junaštvo in kreposti določenih ljudi so predstavljali kot izraz » boju proti zlu«. To je bila podlaga za mnoge motive v umetnosti in literaturi. Tudi v številnih religioznih spisih so uporabljali ta boj kot prispodobo za spopad med svetlobo in temo. Sveto pismo pravi: Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne odtod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih našega telesa? ( Jakobovo pismo, 4,1)
VOJNA IN MIR V ZNANOSTI
V bistvu je znanstvenikov cilj, da najde resnico, to pomeni, da spozna povezavo med določenimi pojavi, na primer v naravi, v človeku, v vesolju, v biološkem razvoju, v denarnih in blagovnih tokovih, v bolezni ali v sami znanosti. To hrepenenje po znanju nam je prineslo in nam prinaša velik napredek na področju tehnike. Pogosto prihaja do iznajdb in odkritij , za katere raziskovalci menijo, do bodo služila za blagor človeštvu. Naročniki teh iznajdb pa odkritja velikokrat uporabljajo prav za izpopolnitev vojne strategije.
Običajno so naročniki armije in velike korporacije. Tako kljub Ženevski konvenciji, » junaški« boj človek proti človeku preide v popolnoma brezčutno in zelo učinkovito vojno z množičnim uničevalnim orožjem. Rezultat znanosti je torej po eni strani izboljšanje življenjskih razmer, po drugi strani pa ustvarjenje vedno hitrejših in učinkovitejših metod za uničenje soljudi..
Ob tej ugotovitvi se moramo vprašati, zakaj človek tako pogosto hoče nekaj dobrega, žanje pa nekaj slabega. Pavel opiše z besedami: »Tega, kar hočem delati, ne delam. In tisto, kar nočem delati, to delam«
Te besede nedvomno veljajo za vse ljudi, kajti človek živi v svetu nasprotij. Grški filozof Heraklit ( 540 – 480 pred n.š.) piše:« Pomena resnice ne bi mogli spoznati, če ne bi bilo neresnice«. To prav tako velja za vojno in mir. V tem svetu človek lahko spozna mir, če doživi vojno.
Do prizadevanja znanstvenika za resnico in njegovega stalnega spraševanja » zakaj«, pride zaradi dvojnega delovanja v človeku. Na eni strani deluje sila, ki človeka vleče v višja področja, na drugi strani pa sila, ki ga žene v propad. Obe te sili vzdržujeta zemeljsko polje nasprotij.
NASTANEK SVETA S SIMETRIČNIM RAZPADANJEM
Ljudje oblikujejo skupine. Znotraj teh skupin se razvija izmenjavanje informacij, spoznanj, materialnih dobrin itd. Izmenjavanje informacij z okoljem je nadzorovano, odpre se le toliko, da ne škoduje svojemu sistemu. Človek nima le zunanjega varovalnega mehanizma, temveč tudi notranji obrambni sistem, ki nadzoruje stik z zunanjim svetom.
Tak sistem je biološka celica. Belgijski Nobelov nagrajenec Ilya Prigonine je proučeval sestavo kemijske snovi, ki prav tako ustvarja notranji sistem. To mešanico kemijske snovi je imenoval » disipativne« strukture, kar pomeni, da svoje informacije »razpršijo«, jih » precejene« posredujejo dalje. Tudi skupine ljudi so razpršene in nimajo stalnega ravnotežja.
Ko se preveč oddaljijo od središča, od ravnotežja, morajo spet najti izgubljeno ravnotežje. To največkrat spet vzpostavijo po kriznih fazah. Očitno je potrebno priti do skrajnosti, da pride do premika. Poleg tega je Prigogine s svojimi raziskavami dokalzal, da je trajno ravnovesje dvojnosti nemogoče. To dejstvo je sploh bilo vedno izhodišče prvotne modrosti.
Vse notranje strukture ali svetovi imajo celo na molekularni ravni spomin, v katerem ohranijo spomin na svojo življenjsko pot. Ta spomin nam kaže, da je temeljna lastnost našega sveta prostor, zaprtost pred drugo dimenzijo. Človek mora spoznati, da ne more zaznati ničesar, kar ni snovno in nima časovno prostorske strukture.
Kako sta nastali dimenziji prostor in čas? Po Stephenu Hawkinsu sta obe dimenziji nastali s součinkovanjem snovi, antisnovi in energije. Pred nastankom dimenzij prostora in časa se je snov neovirano spreminjala v energijo in obratno. Snov in antisnov sta se nahajali v popolnem ravnovesju. Nakar je prišlo spontano do presežka snovi.
Ta simetrični prelom med snovjo in antisnovjo je končno pripeljal do nastanka časovno prostorskega sistema z notranjim in zunanjim svetom. Ta simetrični prelom je preprečil vzpostavitev popolnega ravnovesja. Tako je nastal časovno prostorski svet. V tem svetu prihaja do stalne izmenjave ravnovesja in krize.
VOJNA Z RAZMEJITVIJO
Do razmejitve živih sistemov, kot smo videli zgoraj, prihaja na vseh ravneh: na molekularni ravni, kot kaže Prigogine, na medzvezdni ravni, kot dokazuje Stephen Hawkins. Lahko opazujemo zelo zapletene sisteme, kot so človeški, družinski, zemeljski, sistem Rimske ceste ali našega kozmosa. Vsi ti sistemi se zapirajo pred svojo okolico in stalno nihajo med ravnovesjem in krizo, oziroma med mirom in vojno. Nihče, ki živi v obdobju miru, ne more reči, da je vojna izkoreninjena. V tem času je le ločena od vojne. Odtegnila se je njegovi zaznavi. Vojna vedno zagori kot majhna eksplozija. V tem svetu je temeljna, da je stalno v nas in okrog nas.
Ali torej ni popolnega Miru? In če je, kje ga lahko najdemo? Mar v svetu, kjer predstavlja vsaka ideja, vsako drugačno mnenje že vojna? V svetu, v katerem se hoče staro potrjevati in se novo prebija, da bi človeka osvobodilo od njegove utvare?
V sedanjem svetu človek potrebuje prostor in čas, da bi zadovoljil svoje življenjske potrebe. Hrane, ki jo človek je, ne more več jesti nihče drug. Prostor, ki ga zavzema, ni več na razpolago drugim in ga mora stalno braniti. Kakor hitro se naše življenjske moči manjšajo, se nam okolica vedno bolj vsiljuje. Ta rastoča ozkost ni nič drugega kot pritisk želj drugih ljudi, ki zahtevajo naš prostor in našo hrano. Tako vojna poteka na različnih ravneh. V svetu divja vojna za oblast, ugled, bogastvo itd. Obstaja pa tudi vojna, pri kateri gre za ideje, ideologije in visoke cilje. Vojna se vodi tudi zaradi spoznanj v politiki, znanosti in umetnosti.
POPOLN MIR
Toda, zakaj je vojna za nas boleča? Človek sanja o popolnem miru. Te sanje ga prežemajo kot hrepenenje, kot domotožje. Zakaj človek hrepeni po polnem miru, če ta mir v našem svetu sploh ni možen? To vprašanje porodi v nas občutek dvoma. Na eni strani je namreč prisotna globoka slutnja in hrepenenje po miru, na drugi strani pa nezmožnost izpolnitve. Vendar človek v svoji notranjosti pričakuje svet brez vojne, mir, ki ga globoko v sebi občuti kot možnega in to notranje pričakovanje ga vedno znova sili v iskanje miru.
Če je osnova tega sveta rušenje skladnosti in neubranosti, v tem svetu ne more obstajati v najgloblji notranjosti skrito hrepenenje! Ne moremo si predstavljati ničesar, kar presega ta svet. Če pomislimo na mir , si lahko predstavljamo podobo, da živita človek in žival v medsebojnem miru. Če te neubranosti ne bi bilo, ne bi mogel človek, ki se dvigne nad ta svet, ugotoviti razmerja med neskončnostjo, večnostjo in običajnim svetom.
Naravno kraljestvo živi, da bi umrlo in umre, da bi ponovno zaživelo. Ali človek trpi v tem izmeničnem delovanju? Ja, ker čuti pomanjkanje nečesa. Občuti pomanjkanje tistega, kar je nekoč imel. Zato to »nekaj« nimamo besede, ampak le približek, analogije in simbole. To »nekaj« morda lahko označimo kot mir, ki presega vsak razum.
Na eni strani so tu stalno menjajoča se stanja vojne in miru. To so stopnje razvijajoče se kulture. Na drugi strani je tu mir, ki presega vsak razum. Iz tega popolnega miru nastane popolnoma druga vrsta mišljenja, opazovanja in delovanja. Zemeljska vojna in mir sodita skupaj. Lahko jo opišemo le kot nasprotji. S tem ju med seboj lahko razmejimo. Na ta način deluje človekovo čutno zaznavanje. Človek lahko nekaj zaznava le, če to razmeji od drugega. Za našimi čutili zaznavamo le navidezno trden svet, navidezno ravnovesje.
To, kar človeka v tem svetu muči, preganja in vedno znova vznemirja, je spomin na ravnovesje, na tisti mir, ki presega vsak razum. Slutiti, enkrat bolj in drugič manj, da bo ta vrata našel v sebi samem. Njegovo trpljenje je v tem, da ga ta vrata z vso silo privlačijo, istočasno pa ga je zelo strah, ker ne more predvideti posledic, če stopi skozi.
Če pa vrata obstajajo, kako naj se jim človek približa in stopi skoznje? Če pomenijo ta vrata ukinitev vseh nasprotij, zakaj človek teh vrat noče prestopiti? Ali nam ne zapira vrat ravno naše prizadevanje po tako imenovanem miru? Šele, ko se zavemo, da ima naše prizadevanje za zemeljski mir enake posledice kot prizadevanje za vojno, lahko opazimo ta vrata k večnemu miru.
Vse strukture, ki se oblikujejo v našem časovnem prostorskem svetu, se nenehno premikajo med poloma zemeljskega miru in vojne. Tudi človek. V polju napetosti obeh polov doživlja človek svoje izkušnje, dokler iz njegove najgloblje notranjosti, iz njegovega srca, ne pritečejo ponovno sile popolnoma iz drugega sveta. Potem se postopno začne nevtralizacija vplivov prostora in časa. Človek očisti želje in hotenje in se usmeri k prvotnemu cilju. V njem se razvije vera, ki lahko premika gore. Ta vera je ključ k vratom popolnega miru. S tem nastane popolnoma drugačna struktura, ki pa ni od tega sveta, popolno ravnovesje.
Vojna je tako stara kot človeštvo samo in je stalni spremljevalec miru. Oba ta dva pola sta vplivala skoraj na vsa področja življenja in sta zapustila globoke sledi v vseh obdobjih naše zgodovine. Oba sta sredstvo moči politike. Družine, partnerji, rodovi, narodi, pokrajine in kontinenti vedno iščejo skupne točke, da bi se ogradili od drugih ali jih pridobili za prijatelje.
