Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/VodaEsencaZivljenje
Tržne sile poskušajo nadzorovati esenco življenja – vodo
ponedeljek, 19. junij 2006 @ 05:15 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Deborah Kaufman in Alan Snitow
ZDA - 22. marca 2006 obeležujemo Svetovni dan vode, slovesni dogodek mednarodnega
značaja, za katerega praznovanje so se dogovorili pred dobrim desetletjem na
Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju. To je dan za ponovitev zastrašujočih
številk:
" več kot milijarda ljudi na planetu nima dostopa
do čiste vode,
" skoraj 2 milijardi ljudi nima urejene primerne kanalizacije in sanitarij,
" vsako minuto umazana voda ubije dva otroka.
Ta srce parajoča statistika doma, s podobami žejnih otrok, pritiska na nas
in krepi svarila o bodočih vojnah za vodo ter o prihajajoči vodni krizi.
Vse to je res, na nek način. Kot mnoga podobna strašljiva opozorila in podobe,
je ta statistika oblikovana tako, da bi izzvala usmiljenje ter nekritičen in
množičen odgovor: ker so stvari tako slabe, se združimo, da bi si skupaj priskrbeli
vodo in sanitarije.
A ne glejte za oder, za katerim največje multinacionalne vodne korporacije
vlečejo reklamne niti s povsem jasnim namenom: narediti iz vode tržno blago,
ki se kupuje in prodaja na globalnih trgih in s katerim upravljajo mednarodna
podjetja, ki zase trdijo, da so bolj učinkovita, bolj prilagodljiva in cenejša
kot javne vodne službe.
Nasproti takšni prihodnosti, ki jo načrtujejo korporacije, stoji rastoče civilno
gibanje lokalnih skupin in nevladnih organizacij. Ti ljudje verjamejo, da je
voda človekova pravica. Poskušajo delovati v smeri reševanja največjih svetovnih
problemov z vodo, vendar ne tako, da bi zato pooblastili korporacije, temveč
lokalno prebivalstvo.
Gre za konflikt ideologij, v katerem je le malo prostora za kompromis. Glavni
igralci v tem konfliktu so se soočili na četrtem Svetovnem vodnem forumu (World
Water Forum), ki se je odvijal v največji svetovni prestolnici Mexico Cityu,
mestu, kjer je na antičnih piramidah in kolonialnih cerkvah vse več razpok,
zato ker se zemlja zaradi izčrpavanja podtalnih zalog vode vse bolj poseda.
Svetovni forum za vodo, ki poteka vsako tretje leto, je dogodek, ki ga sponzorirajo
korporacije in je letos pritegnil preko 20.000 udeležencev iz vsega sveta. Sponzorji
tega foruma so udeležence skušali prepričati, da tehnologija, nove zajezitve
in privatizacija, tako imenovana javno-privatna partnerstva, lahko rešijo globalne
probleme z vodo. Ob forumu se je prav tako velika množica več deset tisoč nasprotnikov
takšnega načina reševanja problemov udeležila uličnih demonstracij, na katerih
so obsodili korporativne vodne "kriminalce", poleg tega pa so organizirali
vzporedno konferenco, na kateri so slavili uspešne modele trajnostno naravnanih
javnih vodnih služb, ki delujejo pod nadzorom lokalnih skupnosti.
Tem vzporednim dogodkom so bile naklonjene tako mestne oblasti kot nedavno izvoljene
ljudske vlade širom Latinske Amerike. Nekoč marginalna gibanja so zdaj veliko
bližje centrom moči v lastnih državah, povezujejo pa se tudi na mednarodnem
nivoju.
Ta veter sprememb se čuti celo severno od reke Rio Grande. V Združenih državah
Amerike boj za našo vodno prihodnost postaja vse ostrejši, kajti mesto za mestom,
na podlagi konzervativnih načrtov namernega krčenja javnih služb, skuša reševati
svoje vodne probleme s sklenitvijo pogodb s privatnimi podjetji. Skupnosti kot
so Stockton v Kaliforniji, Lexinghton v Kentuckyju ali Holyoke v Massachusettsu
so naglo podlegle takšni vodni politiki. Medtem, ko cene rastejo, se obseg javnih
storitev vse bolj krči, porabniki pa so izključeni iz procesa odločanja.
Čeprav je voda v splošnem lokalna zadeva, pa rastoče mreže aktivistov, kakršni
sta Opazovanje hrane in vode (Food and Water Watch) iz ZDA in Svet Kanadčanov
(Council of Canadians) javnost seznanjajo s privatizacijsko katastrofo, a ne
samo v Argentini in Južni Afriki, temveč tudi v Atlanti, v zvezni državi Georgiji,
kjer je mestna oblast zaradi številnih "dni rjave vode", zato ker
so delovno silo zmanjšali za polovico in ker niso izpolnili vseh obljub, prekinila
pogodbo z industrijskim vodnim velikanom Suez.
Lahko bi dejali, da se globalizacija vrača pod domačo streho v obliki tujih
podjetniških konglomeratov s podružnicami, ki so večje od suverenih držav in
zdaj, s popadljivostjo starih ameriških roparskih baronov v novi preobleki,
ponujajo nadzor nad vodo Združenih držav Amerike. Kako dolgo bo še korporacija
Nestlé črpala vodo iz porečja Velikih jezer, preden bodo državljani spoznali,
da modna norost kupovanja ustekleničene vode omogoča korporacijam ogromne dobičke,
hkrati pa same plačujejo zelo malo davkov, ob tem, da črpajo najbolj dragocen
naravni vir skupnosti zastonj.
Javnost je na Svetovnem forumu za vodo slišala veliko besed o tržni učinkovitosti
in družbeni odgovornosti. Korporacija Starbucks svojo blagovno znamko celo gradi
na odgovornosti za vodo, saj svojo ustekleničeno vodo Ethos Water prodaja z
obljubo, da od 1,80 dolarja, kolikor stane v plastično embalažo ustekleničena
voda, 5 centov nameni za "pomoč otrokom, da dobijo čisto vodo". Meja
normalnega dobička ustekleničene vode je osupljivih 50 do 200 %, kar omogoča
Starbucksu dobiček na plastenko, ki je 20-krat višji kot njihova pretirano poudarjena
velikodušnost.
"Hvalevredni" Starbucks pa ni osamljeni primer. Na Svetovni dan vode
so oddelki za odnose z javnostmi multinacionalnih vodnih podjetij delali daleč
preko svojega delovnega časa, da bi lahko prodajali svoje čiste, neoporečne
in zdrave vodne "proizvode". Medtem, ko podjetja služijo milijarde,
pa je podtalnica vse bolj izčrpana in okolje vse bolj onesnaženo z, med drugim,
30 milijoni plastenk dnevno, ki jih odvržejo samo v ZDA.
Korporacija Becthel iz San Francisca je v letu 2000 odigrala dobro znano vlogo
v bolivijski "vodni vojni", v kateri je rast cen, ki jo je vzpodbudila
privatizacija, zanetila upor, ki je Bolivijo prisilil, da je prekinila pogodbo
med korporacijo Betchel in mestom Cochabamba. Nista bila samo dobiček in cena
tista, ki sta gnala ljudi k uporu; pogodba z Betchelom je namreč tej korporaciji
omogočila nadzor nad vsemi vodnimi viri v mestu. Posledično si je Betchel lastil
tako dežne kaplje, ki so padale proti zemlji kot vodo, ki je pronicala skozi
zemljo. Bolivijski primer je navdihnil druge države, da se upirajo politiki
Svetovne banke, ki od njih zahteva, da privatizirajo svoje vodne vire.
Zdaj Bolivijci eksperimentirajo s službami za oskrbo z vodo, ki so pod nadzorom
lokalnih skupnosti.
Vse večji poudarek na takšnih alternativnih možnostih, tako glede privatizacije
kot korupcije oblasti, predstavlja novo pragmatično fazo za gibanje proti korporativni
globalizaciji. Gibanje že dolgo odklanja iz Washinghtona izvirajoč 'tržni fundamentalizem'
- ideje, da trg lahko učinkovito prevzame vse vladne funkcije in javne vire
- vendar skupaj s popularnimi vladami, ki so zdaj na oblasti, gibanje predstavlja
alternativo za spremembe, ki daleč presegajo samo ulične proteste. Latinsko
ameriške skupine, kakršne so Red Vida, Ameriška mreža za zaščito in pravico
do vode (Americas Network for the Defense and Right to Water) ter Koalicija
mehiških organizacij za pravico do vode (Coalition of Mexican Organizations
for the Right to Water) postajajo vse vplivnejše sogovornice.
Tudi v Združenih državah Amerike protiprivatizacijsko gibanje vstopa v novo
obdobje. Nepopustljive lokalne skupine silijo gigantska vodna podjetja, da potrošijo
na desetine milijonov dolarjev za pravne zadeve, za različne kampanje in lobiranja
s katerimi želijo doseči cilje, ki bi jih sicer po njihovem mnenju lahko dosegla
s skrivnimi dogovori. Vsa glavna vodna podjetja pri svojem delovanju naletijo
na zid državljanskega upora in vodilna analitičarka za vodne investicije Debra
Coy pravi, da "ima agresivno nasprotovanje nedvomno negativni vpliv"
na prizadevanja za privatizacijo vode. Nekatere multinacionalne korporacije
celo zapuščajo trge v ZDA. Za lokalne državljanske skupine je to omamni okus
zmage, toda bitka še zdaleč ni dobljena. Busheva administracija je oklestila
državna sredstva za domačo vodno infrastrukturo, s čimer je prepustila lokalnim
oblastem, da same poiščejo alternative.
Strokovnjak za vodo Peter Gleick s kalifornijskega Tihomorskega inštituta za
razvoj, okolje in varnost (California's Pacific Institute for Development, Environment
and Security) iz Oaklanda pravi, da gre za vprašanje političnih prioritet. Tehnologija,
strokovnjaki in materiali za rešitev svetovne vodne krize obstajajo. To, česar
primanjkuje, je politična volja.
Ali imajo skupnosti, mesta in narodi dovolj volje za vlaganje v infrastrukturo
s katero bi zadovoljili vse človeške potrebe po vodi v 21. stoletju ali pa želimo
razprodati ta neprecenljivi naravni vir, zato da bi imeli posamezniki dobiček
na račun večine? Kljub naporom korporativne vodne industrije, da bi se zmanjšale
polemike glede katastrofalnih napovedi o vodni katastrofi ali da bi s korporativno
človekoljubnostjo uspavali kritike, je to ključno vprašanje, ki ga sproža Svetovni
dan vode.
(Objavljeno z dovoljenjem avtorjev; prvič objavljeno v časopisu San Francisco
Chronicle, ZDA.)
Avtorja in filmska ustvarjalca Deborah Kaufman in Alan Snitow sta posnela dokumentarni
film Žeja (Thirst). Sta tudi soavtorja v kratkem izdane knjige z naslovom Žeja:
šokantna kraja našega najdragocenejšega naravnega vira (Thirst: The Shocking
Theft of Our Most Precious Resource) (v izdaji založbe Jossey-Bass, tisk John
Wiley & Sons.)
Dejstva o vodi
97,5 % vse vode na Zemlji je slane, od preostalih 2,5 odstotkov sladke vode,
je 70 % zamrznjene v polarnih ledenih prostranstvih. Ostalih 30 % sladke vode
je prisotne predvsem v obliki vlage v zemlji ali podtalnice. Manj kot 1 % vse
sladke vode na svetu pa je na voljo človeštvu za uporabo.
Voda - resnično stanje:
" 1,1 milijardi ljudi primanjkuje čiste vode;
" 2,4 milijarde ljudem primanjkuje osnovnih sanitarij;
" onesnažena voda vsakih 15 sekund ubije otroka;
" 6.000 otrok dnevno umre zaradi dehidracije povezane z diarejo, ki jo
povzroča onesnažena voda;
" polovico svetovnih postelj v bolnišnicah zasedajo bolniki z boleznimi,
ki so povezane z onesnaženo vodo;
" 60 do 70 % podeželskega prebivalstva v nerazvitem svetu nima dostopa
do čiste vode in primernih sanitarij;
" več kot 200 milijonov ur dnevno porabijo ženske in deklice, da prinesejo
vodo iz oddaljeni, pogosto onesnaženih, vodnih virov;
" vsaka človek za preživetje potrebuje 4 do 5 galon (18-22 litrov) vode
dnevno. Povprečni Američan porabi 100 do 176 galon (455-800 litrov) vode dnevno.
Povprečna afriška družina porabi 5 galon (22 litrov) vode dnevno skupaj;
" pomoč za vodo in sanitarije bi se morala povečati za dvakrat, na 30 milijard
dolarjev, kar bi bilo še vedno manj kot ena tretjina svetovnih izdatkov za ustekleničeno
vodo;
" vsak dolar vložen za otroka, vključno z vlaganjem v čisto vodo in sanitarije,
dolgoročno prihrani 7 dolarjev stroškov za socialne storitve;
" 20 % svetovne populacije v 30 državah se sooča s pomanjkanjem vode, po
pričakovanjih pa naj bi ta odstotek narastel na 30 % v 50 državah do leta 2025;
" revni ljudje v nerazvitih državah povprečno plačajo 12-krat več za liter
vode kot njihovi sodržavljani, ki so priključeni na vodovodno omrežje - s tem,
da imajo na voljo manj vode, od katere je veliko umazane in zastrupljene.
(Vir: UNEP; water.org; tearfund.org)
Share Slovenija
Komentarji (0)
www.pozitivke.net
