Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Veter-Oblaki-Duh-Bozanstvo-Zemlja-Nebo

Zrak in veter, dih in duh petek, 3. avgust 2018 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Gotovo ste se kdaj čudili umetelnemu vrtinčenju suhega listja v vetru. Ali se morda v mislih zahvalili vetru, da je odgnal grozeče oblake in vas tako obvaroval pred  nevihto. Bajke pripovedujejo, da veter podi pred seboj vešče in copr­nice, ki v oblakih delajo točo. Ena od ljudskih razlag pa pravi, da se veter porodi, kadar se med seboj pretepajo bitja zraka. Vetrove opisujejo kot može v dolgih plaščih, s katerimi letajo in tako delajo sapo. V grški mitologiji so veter nemirna, vihrava božanstva z Eolskih otokov, njihov kralj pa je Eol. Drugje omenjajo, da vrtince ustvarja škratec, ki pleše, ne da bi ga kdo videl, prah pa se vrti okoli njega. Mnoga ljudstva verujejo, da je veter velik božji dar in če ga ne bi bilo, bi se od zemlje do neba razpredala pajčevina, ki bi onemogočala svo­bodno gibanje. V bibliji je veter prinašalec sporočil, božji glasnik in zato enakovreden angelom. Je tudi simbol spreminjanja, saj vedno prinese kaj novega (novica pač ne more biti stara). Če sanjamo o vetru, naj bi to napovedalo spremembo ali pomemben dogodek. Veter je kot božji dih, sapa boga, v kateri lahko čutimo njegovo bližino, še posebno takrat, ko spiha ozračje in ga očisti, prenovi. Tako so bajke, legende in ljudsko izročilo poskušali opisati živost dogajanja, ki se nam zdi samoumevno, a zanj vendarle skrbijo posebna bitja, deve. Deve, povezani z zrakom, so v ozadju številnih aktivnosti, od vsrkavanja zraka z dihanjem, dima, ki se začne vrtinčiti, ko prižgemo kadilo, ohranjanja značilnih klimatskih razmer, pa do gibanja zračnih mas in vzpostavljanja atmosfere na našem planetu. Zelo pomembna skupina dev so prevodniki prane, energije, ki izhaja iz Sonca in jo asimiliramo z etrskim telesom. Deve zraka, imenovani tudi elfi, silfi sodijo v skupino tako imenovanih belih dev, deve vetra pa med deve naravnih pojavov.  Zrak in fizično telo Zrak je po svoji kvaliteti, za razliko od treh agregatnih stanj, najfinejši in hkrati najmanj oprijemljiv, a zato nepogrešljiv. Prvi vdih v fizičnem svetu z jokom napove novorojenček, ko prvič zajame zrak v svoja pljuča – prvo samostojno dejanje, ki ga pripravi na novo življenje. In na drugem koncu časovne premice življenja se z izdihom poslovimo (vsaj začasno) od fizičnega sveta. In ker izdihu naravno sledi vdih, takrat 'vdihnemo' v onkrajfizično življenje. Zrak je torej tesno povezan z dihanjem, s katerim ne ohranjamo pri življenju le svojega fizičnega telesa, temveč z njim vstopa v naš energetski sistem prana, ki se razporeja po etrskem telesu in mu dovaja osnovno vitalno energijo. Ob vdihu se največ prane absorbira skozi nosno sluznico. Sam ritem dihanja omogoča naravno asimilacijo zraka, ki se dogaja samodejno: z vdihom se oskrbimo s svežim zrakom, z izdihom pa potisnemo iz sebe izrabljen zrak. V ozadju tega dvostopenjskega ritma (z dvema pomembnima točkama mirovanja, ki se jima posvečajo mnoge meditacije – na koncu vdiha in izdiha) je ideja pretočnosti, nenehne izmenjave med bitjem (človekom, živaljo, rastlino, celo mineralom) in tistim, kar nam je vsem skupno – zrakom. Tako smo kot posamezniki tudi preko zraka nenehno povezani z vsemi bitji. Perzijski pesnik Sadi je v 12. stoletju zapisal: "V vsakem dihu sta dva blagoslova: življenje v vdihu ter zavračanje pokvarjenega in nekoristnega zraka pri izdihu. Torej se za vsak dih dvakrat zahvalite bogu." Potrebe po zraku in odvisnosti od njega se verjetno najbolj zavemo v kakšnem prenapolnjenem avtobusu v vrhuncu poletja, ko si želimo vdihniti vsaj malo svežine. Če je nek prostor nekaj časa zaprt, ponavadi kar odvihramo do okna in ga odpremo na stežaj. Zračenje je namreč prav tako pomembno kot skrb za čistočo bivalnih prostorov. Tudi ko se gibljemo, na nek način 'plešemo' skozi zrak. Še posebej ljudi, ki sodijo k astrološko zračnim znamenjem, označuje potreba po svobodnem gibanju, saj jim prostorska omejitev jemlje občutek svobode. Zrak in psiha A tudi zrak ni več tak, kot je bil nekoč (kaj pa je?), saj se je njegova kvaliteta na našem planetu spremenila, na slabše seveda. Onesnaževalcev zraka je namreč veliko prav po 'zaslugi' človekovega nespametnega odnosa do skupnih planetarnih dobrin. Lahko pa kvaliteto zraka razločimo glede na klimo: morski zrak 'diši' drugače kot gorski, mestni drugače kot podeželski. Na naše razpoloženje ne vpliva le tisto, kar ujamemo s pogledom, temveč tudi zrak, ki ga dihamo. Naše telo se naravno uglasi s posebnostjo klimatskega območja, v katerem se nahajamo. Morski zrak daje občutek miline, odprtosti, širine, lahkotnosti in brezskrbnosti, gorski je ostrejši, nas bolj ponotranja, vleče k vrhu, daje občutek duhovne svobode. Dišeči travniki vabijo k igrivosti in prebujajo radost v nas, v gozdovih pa se naužijemo svežine in vitalnosti. Rastlinje razdaja svojo esenco v zrak in ga 'obarva' z vonjem. Kako pomenljiv je lahko vzklik: "Pomlad je v zraku!" In kako neprijetno je, ko v nos ujamemo izpušne pline! Vonjave vplivajo na naše psihofizično počutje in razpoloženje. To področje proučuje aromaterapija. Z zgoščenimi esencami rastlinskega kraljestva – eteričnimi olji se lahko zdravimo, bodisi tako, da nadišavimo zrak v svojem domu, si olje vtiramo v kožo (masaža) ali dodajamo kopelim. Tako si lahko pričaramo določen vonj narave, seveda glede na namen, ki bi ga radi dosegli. Tako na primer eterična olja citrusov in bergamotke osvežujejo in vitalizirajo, olji sivke in jasmina pomirjata, brin pa poživlja. Pred razmahom gripe in bronhitisa nas lahko ubranijo eterična olja jelke, smreke, rožmarina in limone. Geranija povečuje ustvarjalnost, z oljem vrtnice ali sandalovine pa lahko odišavimo prostor, kjer meditiramo. Zrak in duh Zrak je tisti od štirih elementov (poleg zemlje, vode in ognja), ki ga najlažje povežemo s svobodo in z lahnostjo, saj je simbol poduhovljenosti in (fizičnim očem) nevidnega življenja. Zrak je povezan z dihom, dih pa z duhom (spiritus v latinščini in atman v sanskrtu pomenita dih in označujeta človekovo duhovno bistvo). Ne vidimo ga, a vendar je. Zato je zrak simbol nevidnega notranjega življenja, vseprežemajočega duha. Predstavlja pretanjen duhovni svet, svet, ki je vzrok pojavnemu. Tako dih kot duh sta esencialna za naše življenje. Zrak, ali bolj ezoterično gledano prana, omogoča življenje, a tudi tega življenja ne bi bilo, če ne bi bilo v ozadju duha. Ta duhovna podstat je osnova vsemu, kar biva. Tako kot je vsem bitjem na planetu skupen zrak, nam je skupna tudi duhovna energija, ki je kot nevidna nitka ljubezni speljana skozi vsa bitja. Priti v stik z njo v svojem srcu in spoznati Sebe kot bitje ljubezni pa je bistvo duhovnega razvoja. Gibanje zračnih mas, nastajanje in razblinjanje zračnih vrtincev, izmenjava vdiha in izdiha pri dihanju – vse to nam govori o nenehnem spreminjanju, ki ga doživljamo v fizičnem svetu (življenje samo je nenehno spreminjanje). A tako kot zrak vedno JE, tudi duh vedno JE. Lažje nam bo, če bomo sprejeli spremenljivost v življenju kot danost in zaupali v stabilnost duha. Če pustimo slikovite opise zračnih bitij iz pripovedk in legend ob strani, se vprašajmo, ali je komu uspelo fotografirati ali objektivno naslikati veter ali zrak. Zakaj ne? Ker vidimo le posledice – živimo, saj dihamo zrak, vidimo, kakšne spremembe prinese veter. Ne vidimo pa njega samega. Podobno tudi duha ne uzremo s fizičnimi očmi, a hkrati obstaja kot gibalo vsega. In vsi odgovori, ki jih iščemo, so v duhu. Morda pa je imel to v mislih tudi Bob Dylan, ko je pel: "The answer my friend is blowing in the wind, the answer is blowing in the wind." Darja Cvek Mihajlović www.cdk.si/soutripanje Komentarji (2) www.pozitivke.net