Moje srce požvižgava. In skače kot peresce v lahnem vetru…Kako naj se zahvalim, kako naj ti povem..
Veselje je v mojih očeh in življenje preveva cel moj svet. Dala sem vso ljubezen navzven.
Živela od objemov, poljubov in smeha. Od polnočnih kosil v dvoje, od divjih oči in njih vročega ognja. Od skokov mojih prstov po skakalnici tvojega nosu..in sprehodov po gozdovih tvojih prsi. Živela od solz in tvoje besede, od občutka, da vse je mogoče, od gostega miru najinih juter…
Kako sem hvaležna za vse to, ne veš. Zakaj bi jokala, saj časa vendar ni. Vse kar je bilo, je in še bo, vse to je vendar en sam trenutek, ena sama kaplja v morju vesoljnega časa, ki se kot dežna kaplja, ko mine, zlije z njim..
Zato je vsak dan moj in tvoj, zato je vsak dan najin. In kadarkoli, ko zaprem oči in začutim veter, spet me božaš po laseh…
Moje srce požvižgava. In skače kot peresce v lahnem vetru…Kako naj se zahvalim, kako naj ti povem..
