Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Vedenje-Spremeba-Partnerja-Zaupanje



»Kako spremenim svojega partnerja, da bo ustrezal mojim željam?«

ponedeljek, 10. avgust 2009 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Sonce

Ha – ha! Večina ljudi večino življenja izgublja čas z brezplodnim prizadevanjem, da bi spremenili partnerja! Imajo oči, pa ne vidijo, kaj sporoča partner s svojim vedenjem; imajo ušesa, pa ne slišijo kaj sporoča partner z besedo! Teoretično sicer razumemo, da je sreča stanje brez želja – vendar skoraj vedno in neprestano ravno od partnerja nekaj želimo v stilu: »I want you to do«!! (želim, da ti narediš zame)

Predstavljajmo si, da se dvojica, ki še nikoli ni bila v čolnu, usede v kajak za dve osebi in se spusti po divji reki; točno tako je, ko se odločimo za skupno pot po reki življenja, ne da bi o tem, kar nas čaka, imeli vsaj najosnovnejše pojme! Zato ni čudno, da se večina parov, poročenih ali ne, z velikim razočaranjem prej ali slej spet loči, otroci ostanejo zapuščeni vsaj od enega izmed staršev, izgubljeno je premoženje, dom, delo, zdravje, včasih pa celo življenje.

Niti šolstvo, niti politika, se za par, ki naj bi v družbi predstavljal osnovno celico, skoraj ne zanima. Škodljivi vzorci se iz primarne družine prenašajo iz roda v rod. Nekateri ljudje poizkušajo odnos vedno znova z drugimi partnerji, nekateri so že tako razočarani nad samim seboj, da končno raje shirajo v osamljenosti, drugi pa postanejo nekakšni seksualni nomadi in se vse življenje klatijo naokrog, ne da bi dojeli smisel skupnega življenja, ki je v skupnem predelovanju skupnih vzorcev, duhovnem in družbenem razvoju, predvsem pa v srečanju s samim seboj, kar je pogoj za napredovanje vsakega posameznika.

»Zelen klobuk« in zakaj je potrebno navidezno nasprotje?

1. Najprej nekaj splošnih pojmov:

Moj trenutni sistem resničnih vrednot (to so tiste vrednote, ki jih ne morem kupiti, ki so absolutne – samo obstajajo, ali pa ne obstajajo – kot  je ženska noseča, ali pa ni – nekaj polovičnega ne more biti): zdravje – ljubezen – dušni mir – svoboda – harmonija – zavedanje – ustvarjalnost – radost. Vse našteto so elementarne kvalitete, ki postanejo v končni fazi stanja mojega duha. Glej knjigo: »Pot do sreče«. Moški: razumevanje, zaupanje, sprejemanje, priznanje, občudovanje, naklonjenost, opogumljanje
Ženske: razumevanje, skrb, spoštovanje, vdanost, veljava, varnost. Glej knjigo: »Moški so drugačni – ženske tudi«. 2. Običajne manipulacije in anatomija prepirov (nekaj primerov iz stare družinske orožarne):

3. Možne rešitve in spremembe kot načelne nove usmeritve:

- Stvarni dogodek,
- Zaznavanje čustev, ki jih je ta dogodek sprožil
- Zavedanje starih, neporavnanih ran in računov, ki se hočejo vklopiti
- Zavedanje svoje reakcije na vse našteto. Ravno na tej točki pa je priporočljivo vključiti svojega duha in se polagoma naučiti primerno reagirati, da ne bo nastala še večja škoda, temveč da bo čim prej prišlo do partnerskega pogovora, sprostitve napetosti in posledično do sprave brez negovanja starih in ustvarjanja novih čustvenih dolgov! Partnerstvo je srečanje s samim seboj; vsak pa se sam odloči, ali bo s pomočjo partnerja stopil na pot v odprtost, zaupanje, vedrost, radost, sprejemanje, ljubezen – ali pa bo obtičal v nezaupanju, zaprtosti, bojazni, napetosti in nezadovoljnosti ter bo vse življenje z grenkobo v srcu pripovedoval domnevne duhovitosti prijateljem/prijateljicam ob kavi, kako butast naj bi bil nasprotni spol.

4. Partnerstvo ni le zabava, temveč trdo delo!!!
Ni tako, da bi se neke težave ne upal lotiti, ker je pretežka, temveč je pretežka, ker se je ne lotim!

4a) Najprej delo na sebi: postavim si torej sam sebi osnovna vprašanja:
Kaj me trenutno najbolj zaposluje? Kaj pravzaprav hočem v svojem življenju? Ali sploh imam dostop do samega sebe? Znam partnerju izraziti svoje misli, občutke, čustva? Si želim s partnerjem lepa doživetja, ali pa jih ravno z njim stalno zamujam?

Čeprav vem, da je v življenju najbolje to, kar sam storim, ali morda kljub temu čakam, da bo on začel pogovor? Ali se zavedam, da so od moje lastne živosti odvisni pogoji za ljubezen, ki si jo želim? Samo zaljubljenost kmalu mine, zato ne more biti temelj za trdno in stalno partnerstvo. Kam pa so potem odšli tisti močni erotični občutki, ki sem jih doživljal v začetku? Ali so v partnerstvu nemogoči?

V partnerstvu se začne nezadovoljstvo, neizpolnitev in zavračanje takrat, kadar mislim, da ni več zunanjih pogojev za ljubezen. Rešitev pa je v zavedanju, da si ravno te pogoje lahko sam ustvarim. Ko tako s partnerjem stojiva ob razvalinah najine skupnosti, se vprašam: »katere tri lastnosti mojega partnerja so me na začetku najbolj privlačile?« V teh treh lastnostih je skrit ves razvoj moje predstave o ljubezni, od otroštva naprej, vsi vzorci primarne družine in vsa struktura odnosa s partnerjem.

Ko mi »seizmograf moje živosti«, torej veselje do erotične bližine s partnerjem, pokaže, da nekaj ni v redu, opazim, da je obenem padla duševna kvaliteta življenja. Vem sicer, da si želim spet začutiti pogoje za ljubezen, kot so: varnost, zaupanje, zanesljivost, nežnost, zdravje, moč, zadovoljnost, sreča in mir – ne zavedam pa se, da si sam lahko ustvarim vse te pogoje. Namesto tega zapadem v pritoževanje, jadikovanje, obtoževanje partnerja zaradi nepozornosti, nezaupljivosti, sumov, ne-razpoloženja, zavračanja in napetosti.

Pri odnosu do samega sebe odpade ego, ker en sam ego nima več nobenega smisla, če ni še drugega ega, s katerim bi se borila, kdo je boljši, močnejši, pametnejši. To izkušnjo lahko kasneje prenesem tudi na delo s partnerjem in počasi mi postaja važnejše, kako se počuti partner, kakor pa to, da bom vedno jaz »ta glavni«. Tukaj pa je obenem tudi začetek odnosa s partnerjem, ki se predvsem izraža v stalnem dialogu – a kako naj sodelujem v dialogu, če še sebe ne poznam? Najprej se torej povežem s samim seboj, kar pravzaprav pomeni zavedanje.

Nekateri se izgovarjajo, češ, da nimajo časa za razgovor, obenem pa izgubljajo vsak dan cele ure za nesmiselno buljenje v televizor. Velika večina ljudi zapade v igranje pogubnih vlog, se vrti v večnih napetostih in prepirih, se po vzorcu užaljeno odvrne od partnerja, čustveno otopi, se mentalno in duhovno zatakne, se preda nadomestkom za življenje, ali pa celo obupu.. Kaj torej storiti?

Partnerstvo je proces ozaveščanja. Če sem prej občutke in čustva potlačil in jih skušal pozabiti, potem se moram najprej zavedati, da so občutki tisti osnovni in neposredni – v čustva so se spremenili šele s tem, da jim je moj um pripisal določeno pomembnost, ki je morda daleč od realnosti. Včasih so mi rekli, da je najbolje, če nekaj enostavno pozabim. Pozabim pa nekaj najbolje, če se tega najprej spomnim, kot pravi pregovor – torej z drugo besedo: zavedanje!

Z določenim partnerjem se nisem našel slučajno, temveč po naravnem pravilu skupnega reševanja skupnih problemov. Partnerstvo je pravzaprav institucija za dvigovanje teh problemov, ne pa za lagodno in brezskrbno, pasivno uživanje, kot bi sedel v kinu. Konflikti so prepiri o različnih željah, potrebah in interesih. Ti konfliktni so lahko zavestni ali tudi nezavedni.

Nezavedni najbolj motijo, ker se jih še ne morem lotiti, zato si jih moram najprej ozavestiti – pri tem pa mi ravno partner najbolje lahko pomaga. Problemi povzročajo strahove in vodijo v žalost, jezo, razočaranje in zagrenjenost, če jih ne rešujem. Svojo identiteto lahko ugotovim, če se zavedam, katera oseba je v moji mladosti najmočneje vplivala name. Tam so nastali vzorci. Kako sem kot otrok reševal konflikte?

Katere konflikte, ki so lahko tudi v meni samemu, imam glede potreb in želja sedaj? S partnerjem se lahko dogovorim, da bova enakopravno reševala konflikte ter uravnoteženo upoštevala tako njegove, kot moje, želje in potrebe. Slabi so tisti kompromisi, ki ne upoštevajo enakopravnost obeh strani. Moški so prej pripravljeni potlačiti svoje želje, čeprav sem včasih drugače mislil.

Ko sva torej izrazila vsak svoje želje in potrebe, si lahko ozavestiva nastale konflikte in jih najprej pustiva učinkovati. Pri tem se pokažejo vsi vzorci, kot na primer: podrejanje svojih, ali pa partnerjevih želja? Počasi nastaja jasnost in sprošča se nepotrebna čustvena napetost. Običajno je reševanje konflikta samega dosti lažja, kot pa je opisani pripravljalni proces.

Najvažnejše pa je doživetje, da sva sposobna sporazumevanja, zaradi česar se poveča samozavest. Ko je določen konflikt rešen, se lahko pod njim pokažejo še sekundarni konflikti, kot na primer potreba po lastnem prostoru in času, poklicu, oziroma ustvarjalnem delu itn.. Tako lahko pride do dogovora o ločenih spalnicah, osvoboditvi časa za svoje delo, šport in konjičke.

Ovire pri takšnem dogovarjanju so: nepotrpežljivost, prevlada želje enega partnerja zaradi občutka krivde drugega, večji ego enega od partnerjev, nezavedno oživljanje vzorca zaradi podobnosti z mamo ali očetom, pretirana napetost, ne-prevzem odgovornosti, očitanje in obtoževanje, posploševanje namesto konkretnosti, prenašanje na druga področja.

4b) Za začetek skupnega dela je nato nujno potreben izčrpen pogovor o predstavah obeh partnerjev: kaj želi in kaj hoče vsak od njiju? Katere so nepotešene želje? Kakšne probleme ima vsak sam s seboj? Kakšne čustvene napetosti doživlja? Kakšna je njegova samozavest? Kakšno je njegovo energijsko in zdravstveno stanje? Tako najprej oba spoznata, dojameta in sprejmeta dejansko stanje odnosa in samega sebe. Šele nato lahko sledi odločitev vsakega zase, kaj lahko sam spremeni na sebi, oziroma kako lahko izboljša svoje navade.

Vsak bi sicer rad bil srečen – a za to ne želi ničesar narediti! Če je torej prvi korak k izboljšanju odnosa prevzem lastne pobude, moram najprej vedeti, kakšen naj sploh bo dober odnos – posebno če tega nisem videl pri svojih starših. Osnova za dober odnos je moja lastna odprtost za poštene pogovore, sprotno in popolno obveščanje partnerja o vsem, kar me zaposluje, kar mislim, čutim, čustvujem in doživljam.

Seveda lahko vsak ohrani zase svoje skrivnosti, ki se partnerja pravzaprav ne tičejo, a o vsem skupnem se je treba pogovarjati, saj partner teh stvari ne more »vohati«, ali pa si jih morda po svoje razlaga. Če sem se v otroštvu zaradi nasilnosti mojih staršev zatekel v izolacijo in sem nato s svojim partnerjem ohranil isto taktiko odvrnitve in zavrnitve z užaljenostjo in zaprtostjo, potem je zdaj nujno čas, da si to ozavestim in se odprem, četudi se počutim ranjenega.

Enostavno si dopustim svojo ranljivost in s tem postanem bolj svoboden. Ko se torej tako začne pogovor, oba ugotoviva, da ni brez-konfliktnost tista osnova za dober odnos, kot sva mislila prej, temveč je potrebno ravno obratno: sposobnost za odprte konflikte!

Delo z vzpostavljanjem ravnotežja, ki je že po naravi osnova za vsako harmonijo, se nadaljuje po sledečih področjih: živost, značaj, temperament, sposobnost uveljavljanja, skupni prostor in čas, vsak svoj bančni račun, svoje ustvarjalno delo, svoje konjičke in svojo družbo. Vodilno načelo je: ravnotežje pomeni dobesedno ustvarjanje »enake teže« vsakega od partnerjev na vseh področjih. Vedno pa je treba videti celoto. Predmet pogovora postanejo sledeče točke: Iz razgovora se lahko izluščijo spoznanja kot na primer: morda sem sam povzročil napetosti, obolenja in nesrečo, če sem mislil, da nekaj boljšega ne zaslužim, oziroma sem imel občutek, da se moram kaznovati zaradi občutka krivde? Morda sem si ravno s tem vedno priklical partnerje, ki so mi onemogočali užitek in napredek – kot so me v mladosti obremenjevali s krivdo moji starši? Oba si lahko ozavestiva napake, kot so med drugim sledeče najpogubnejše napake: Rešitev iz teh napak predstavljajo sledeče možnosti:         Zunanji pogoji nekega konflikta so v glavnem vedno isti: delo, denar, prostor in čas. O teh se je lažje pogovarjati kot o notranjih, saj modri ne išče poti tam, kjer lahko po njej povpraša! Sicer pa pravi pregovor, da je vse težko, preden postane lahko.

4c) Pravila za partnerski pogovor:
  1. prevzem lastne pobude namesto čakanja na partnerja, najprej pa postavitev cilja
  2. rezerviranje skupnega časa za pogovor, ne začeti ravno takrat, ko se partner kam odpravlja, ali ko pridejo obiski.. Izbrati miren kraj za pogovor.
  3. zagotovitev nemotenosti, izključitev mobitela
  4. upoštevanje pravil za dobro komunikacijo: A sporoči na kratko, nato B ponovi, kaj je razumel, A potrdi, ali po potrebi da dodatno pojasnilo, nato B sporoči svoje stališče itn..
  5. treba je govoriti o bistvu na osnovi dejstev, ne pa »filozofirati« o upravičenosti svojega stališča
  6. sprejeti, da obstajajo različna stališča, za katera ni vedno nujno najti kompromis (večkrat pa je opaziti pare, pri katerih je eden od partnerjev že povsem izginil in bi se tak par lahko na primer imenoval tudi: »par po imenu Janez«)
  7. upoštevati resnično enakopravnost in se ne izgubiti v prepričevanju, »kdo ima prav«, pri čemer se lahko razbohotita oba ega
  8. ustvariti ravnotežje med posvečanjem partnerju in samemu sebi – namesto podrejanja želja enega ali drugega
  9. spoznavanje nezavednega, potlačenega, ali sekundarnega dela konflikta
  10. razvijanje sposobnosti za odkrite konflikte, kar privede do sposobnosti razvoja odnosa in obeh posameznikov.
Ob takem postopku počasi postaja jasno, da je osnova za brezplodne prepire v glavnem ego – ki včasih uspe oba partnerja zapeljati v stalno vrtenje okrog problema, namesto da bi ga reševala. Zato je dobro partnerstvo idealno za premagovanje ega. Nekdo je duhovito rekel, da je vsako stvar možno videti iz dveh stališč: iz mojega – in iz napačnega!

Pravzaprav obstajajo pri parih vedno štiri realnosti: kako jaz vidim tebe, kako jaz vidim sebe, kako partner vidi mene in kako partner vidi sebe.

Nadalje se mi zdi ena izmed osnovnih nalog vsakega para uravnovesiti potrebo po bližini in distanci, kar ni vedno lahko.

Izboljša se povezava s samim seboj. Če nekdo v otroštvu ni čutil, kaj sam želi in hoče, ker je bil preveč zatiran, se bo kasneje težko naučil živeti samega sebe. Posledica bo notranji kaos in slaba vest ob kratkih prebliskih lastne želje, katerim bo sledila slaba vest, sram, želja po perfekcionizmu, nato pa razočaranje zaradi nedoseženega cilja. Vzdušje v nekem odnosu v glavnem nastane zaradi nezavednih vzorcev, zato je partnerstvo idealno za ozaveščanje in odpravljanje vzorcev.

Oklepanje ali pa beg sta dva načina reagiranja na isto situacijo, katere še ne morem predelati. Obtoževanje in občutek krivde osebo vračata v krog nezavednega insceniranja v odnosu, z namenom, da bi v resnici predelal staro, nepredelano sceno iz otroštva. Torej nezavedno ponavljam odnos do osebe, na katero sem bil vezan v otroštvu. V »prvih treh minutah« srečanja z novim partnerjem že nastane kombinacija dveh življenjskih zgodb, ki potem tvori bistvo odnosa.

Odkrit pogovor o erotiki je izredno pomemben, čeprav je to pri mnogih parih kljub seksualni revoluciji še vedno tabu-tema, katere se po nepotrebnem sramujemo in izogibamo. Partnerju moram povsem jasno sporočiti, kaj me najbolj vzburi in kateri pogoji za ljubezen morajo zame biti izpolnjeni. Katere strahove imam? Skupaj preverjava, ali obstaja zavidanje, tekmovalnost, enakopravnost?

Kakšno je lastno vrednotenje? Kakšne so bile »prve tri minute odnosa«? Za čim žalujem? Kateri je največji najin problem? Cilj pogovora je oživljanje erotike, senzibilnosti za partnerja in zase, razvoj odnosa, začutenje samega sebe, razjasnitev konfliktov, odpravljanje igranja vlog, razumevanje in spoštovanje različnosti, vzpostavitev ravnotežja, harmonije, miru.

Zame osebno je bilo glavno spoznanje, zaradi katerega sem tudi napisal knjigo o egu, z naslovom »YO«, da so skoraj vsi nepotrebni prepiri nastali takrat, ko sem jaz, ali pa partner, reagiral na katerokoli sporočilo z napačnim stavkom: »Ne, to ni tako, temveč tako in tako..« S tem je avtomatično takoj nastal po nepotrebnem zaostren konflikt s ciljem, da bi se razbohotil moj ego – predmet prepira pa je običajno bil sekundarnega pomena!

Moj izrek: kakršen je moj pogovor, takšen človek sem! Šele na stara leta sem se naučil pogovarjanja, spraševanja, zanimanja, pozornosti in razumevanja namesto vtikanja, napihovanja, kritiziranja, obsojanja. Ugotovil sem, da je možno stalno bogatenje odnosa in samega sebe z neprekinjenim pogovarjanjem.

Nadalje sem ugotovil, da jaz nisem partner, torej ga ne smem tlačiti v moje vzorce. Oba sva dva obraza istega odnosa. Vsak sam odloči, kaj želi povedati, brez vsake prisile. Pogovarjam se raje v prispodobah namesto dolgega filozofiranja. Spoznal sem, da sem za svoja čustva odgovoren sam.

Duhovna rast se ne razvija samo v eno smer kot neka pot, temveč kot krogla v vse smeri hkrati, torej sem doslej zaman iskal le neko linearno pot do tega cilja.

Zdaj je pokazal duševni razvoj v partnerstvu: spoznavanje samega sebe namesto zanikanja samega sebe, izboljšanje notranje komunikacije in povezanosti s samim seboj namesto počasnega utapljanja v otopelosti, celostno zdravje in izboljšanje imunske odpornosti namesto zaprtosti in zagrenjenosti, razširjanje s spoznavanjem partnerja, vživljanje vanj in razvijanje sočustvovanja namesto lastnega ega, spoznavanje različnih osebnih resnic namesto zakrknjenosti v svoji monotoniji in oholosti, spoznavanje erotičnih želja namesto poti v dolgočasnost in brezvoljnost ali pa nadomestke.

Razvijati se je začela kreativnost na raznih področjih, vzpostavilo se ne notranje in zunanje ravnotežje, harmonija, uživanje v vsakodnevni lepoti, prevzemanje lastne odgovornosti, sposobnost za odprte konflikte, sposobnost ljubezni namesto strahov in zaskrbljenosti, poslušanja namesto pridiganja, senzibilnost namesto trdote, sproščenost namesto togosti, lastna pobuda namesto pasivnosti, notranja svoboda namesto utesnjenosti, zavedanje različnosti vsakega trenutka namesto okorelih vzorcev, odločanje namesto čakanja, živost namesto počasnega umiranja…

Takšno partnerstvo je pot do samega sebe namesto napihovanja svojega ega navzven in na račun drugih; pomeni torej duhovno napredovanje in ne samo ustvarjanje doma in družine. Ne pomeni samo zagotovitev nekoga ki mi bo rodil otroke, kuhal, pral in krpal nogavice, poskrbel kot dežurna služba za potešitev mojih seksualnih želja, nudil varno zavetje, dal dovolj denarja itn.. Tudi ne pomeni več slepo spuščanje v neznanem plovilu po neznani reki, temveč zavestno uživanje v poznanih lastnih možnostih na nepoznani, neskončni in zanimivi reki življenja.

5. Vaje za lepo partnerstvo med žensko in moškim
Naivno je misliti, da bom v partnerju našel nekakšno dežurno službo za oskrbo z nežnostjo in razumevanjem, za zadovoljevanje spolnih potreb, za varno in udobno zavetje ter za uresničitev vsega tistega, kar želimo in potrebujemo, kar smo že vedno želeli in potrebovali. Le kdor je tako naiven, mlad in neizkušen, je sposoben zaljubiti se na takšen pričakujoč način.

Zaljubljenost je projiciranje svojih želja v nekoga, ki teh želja seveda ne more uresničiti, zato zaljubljenost kmalu pripelje do razočaranja. Tudi nekoliko zrelejša romantična ljubezen ima samo to funkcijo, da prijetno prekrije dejanske lastnosti partnerja, katerih si ne želim, čeprav so nam nujno potrebne za kasnejši proces podoživljanja in celjenja vseh tistih poškodb, ki so mi bile prizadete v otroštvu z nespametno vzgojo.

Takrat so mi na primer vtepli v glavo, da je čustva, misli in telo treba skrivati, da nisem dovolj sposoben, nadarjen, lep, primeren, ustvarjalen, pameten, vreden.. Zato praviloma najdem ravno takšnega partnerja, ki je podoben tistim, ki so mi v mladosti povzročili bolečine in rane in takšnega, ki si mora tudi sam ozavestiti in premagati točno tiste vzorce in probleme, ki jih imam jaz.

Zato tudi ločitev nima nobenega smisla, saj bom spet kot slučajno naletel na podobnega partnerja, s katerim bom lahko nadaljeval nalogo točno tam, kjer sem jo s prejšnjim prekinil. Prav tako malo smisla ima tudi beg v osamljenost. Prej ali slej se mora torej vsakdo sam zase odločiti, ali bo za vedno obtičal na določeni razvojni stopnji, ali pa bo napredoval v lastnem razvoju in istočasno tudi v razvoju partnerstva, ki je najboljše zrcalo lastne duše.

Ko mine doba zaljubljenosti in romantične ljubezni, se običajno začne trda in neusmiljena borba za prevlado, ko se partner prelevi v neprijetnega kritika, nezadovoljneža, svojeglavega nasprotovalca, večno užaljenega zavračevalca, ignorantskega sebičneža, ukazovalnega diktatorja, nasilnega vsiljevalca svojega mnenja, ali še v kaj hujšega. Seveda je vedno samo partner tisti, na katerega je treba kazati s prstom, saj tudi boli samo lastna bolečina.

Ko ta bolečina postane dovolj neznosna, se ločim, ali pa končno spoznam, da je treba najprej nekaj pri sebi spremeniti, šele potem pa se bo morda spremenil tudi partner. Tako se končno lahko začne delo na sebi, ki prinese spremembe priučenih vzorcev, za katere sem domneval, da mi bodo pomagali pri preživetju. Kot slučajno mi ravno takrat pade v roko kakšna dobra knjiga, ki je že zdavnaj ležala na polici, ali pa odkrijem kakšen seminar, za katerega sem pravzaprav že leta in leta vedel, a partner se ga nikakor ni hotel udeležiti.

Če nekega dne ugotovim, da sem že dovolj sposoben, da se resno spoprimem s svojimi konflikti, se lahko lotim tudi resnega dela. Pobudo vzamem torej v lastne roke in nikoli ne čakam, da bo partner napravil prvi korak. Sprejmem drugačnost partnerja, ki me samo bogati, vedno sem odprt za poštene pogovore, moj cilj je vzpostavitev naravnega ravnotežja, ne pa prevlada nad partnerjem.

Vem, da do rešitve partnerskih problemov ne vodi ljubezen, ampak razumevanje. Zavedam se, da brez pripravljenosti na spremembe ne more biti napredka.

Ste pripravljeni?

Vaja 1: najdi šivanko in zlezi skozi njeno uho. Odstotek tistih, ki bodo uspešno izvedli to vajo, je enak odstotku tistih, ki bodo uspeli postati in ostati popolnoma brez napak; seveda velja enako tudi za tvojega partnerja! Na napakah se učimo; ponavljanje vedno iste napake pa ni več napaka, temveč neumnost!

Vaja 2: pomagaj si sam, in bog ti bo pomagal; zaceli svoje rane s tem, da zdaj, ko imaš moč odrasle osebe, pogumno ponovno sam preveriš, če zares drži vse tisto, kar so ti govorili domnevni vzgojitelji s svojimi domnevno dobronamernimi vcepitvami. Sam sebi posveti vso pozornost, ki ti je potrebna, ljubezen, ki ti je potrebna, sprejmi se kakršen si, spoštuj samega sebe in spoznal boš, da zaslužiš vse to, kar si želel.

Če so ti rekli, da ne znaš peti, pojdi v pevski zbor. Če so ti rekli, da nimaš posluha, začni igrati kitaro. Če so ti rekli, da ne znaš slikati, začni slikati in odkrij še druge svoje talente. S tem bo zrasla samozavest in ustrezno tudi ustvarjalnost in uspešnost na vseh področjih.

Vaja 3: ozavesti in premagaj svoj ego s tem, da izbriši iz svojega besednjaka besede kakor na primer: »jaz pa«, »ampak«, »toda jaz mislim drugače«, »samo meni se to ne zdi tako«, »če bi le jaz imel«, »jaz pa sem doživel tako«… Namesto tega samo povej: »razumem«, ali pa ponovi, kar ti je partner sporočil, vprašaj, če si pravilno razumel, pozanimaj se po dodatnih informacijah: »rad bi izvedel še kaj več«..

Pohvali partnerjevo izkušnjo in se pozanimaj še po njegovih občutkih in čustvih! Za vedno si izbij iz glave stari vzorec: »vedno obstajata dve mnenji, moje in napačno«! Jasno spoznaj, da se ego vedno kaže s prestopanjem partnerjevih meja! Skupna pot naj vodi od tekmovalnosti k sodelovanju!

Vaja 4: vsak dan si izreci najmanj deset pohval samemu sebi in najmanj deset pohval partnerju! Pohvala je lahko že tudi prisrčen in prijazen nasmešek, namesto zagrizenega, otožnega in zagrenjenega ali celo očitajočega pogleda. Pohvala je lahko tudi ugotovitev boljšega počutja ob spremembi svojih lastnosti.

Vaja 5: Soseda samo hvali in nekega dne te bo začel spoštljivo pozdravljati, četudi te je doslej vse življenje samo grdo gledal. Otroka samo hvali, pri spodrsljajih pa mu pomagaj. Svojega psa ali mačka samo hvali. Policaja, ki te je kaznoval, pohvali.

Vaja 6: odvadi se nikalnih stavkov v smislu prepovedi, saj celo »deset božjih zapovedi« očitno ne deluje, ker so v resnici pre-povedi: »ne laži, ne kradi«.. Otroci, pa tudi odrasli potrebujemo jasno orientacijo, kaj moramo narediti – ne pa prepovedi, pri katerih še vedno ne vemo, kaj naj bi naredili.

To nas samo zmede in utesni, polagoma zapre ves naš energijski pretok – kar je očitno tudi bil edini namen takšnih manipulativnih domnevnih vzgojiteljev, katerim je šlo v prvi vrsti le za to, da bi nas lažje obvladovali. Izogibaj se dosledno vsem zatiralskim osebam, posebno še, če so v družini!

Vaja 7: ozavesti si različnost potreb:
moški: zaupanje, sprejemanje, priznanje, občudovanje, naklonjenost, opogumljanje;
ženska: razumevanje, varnost, skrbnost, veljava, spoštovanje, vdanost!

Vaja 8: nauči se jasnega izražanja: »potrebujem, čutim, mislim«..

Vaja 9: svoje kombinacije temperamentov, ki je navadno ravno nasprotna tisti, ki jo ima partner, ne moreš spreminjati; lahko pa spreminjaš svoje značajske in druge poteze, kot na primer: zamerljivost v odpustljivost, potrtost v vedrost, sovraštvo v ljubezen, izgubljenost v odločnost, nemir v mir, utesnjenost v svobodo, nebogljenost v odgovornost, zaskrbljenost v samozavest, preplašenost v pogum, maščevalnost v razumevanje, nehvaležnost v hvaležnost, lenobo v marljivost, kritiziranje v hvaljenje (to, kar kritiziraš, imaš zelo verjetno tudi sam, vendar tega v sebi nočeš priznati!), jezljivost v mirnost, obsojanje v strpnost, zagrizenost v popustljivost, vpitje v miren in jasen govor, vsiljevanje svojih misli v zanimanje za drugega, kaotičnost v redoljubnost, cepetanje v umirjenost, večno borbo proti nečemu v sprejemanje, pripovedovanje o sebi v poslušanje drugih, spominjanje preteklosti v sedanje življenje, probleme v priložnosti, kolebanje v odločnost, zaletavost v preudarnost, domneve v dejstva, zbeganost v jasnost, ozkost v celovitost, odlašanje v postavitev jasnih ciljev, pasivnost v podjetnost, otopelost v rahločutnost, zaspanost v budnost in pozornost, sledenje vzorcem v zavedanje in povezanost, otopelo garanje v ustvarjalno delo, robatost v uglajenost in vljudnost, malenkostnost v velikodušnost, pesimizem v optimizem, mlahavost v navdušenost, utrujenost v pripravljenost, umazanost v čistost (telesa, misli, čustev), zavist v občudovanje, nestrpnost v potrpežljivost, enostranskost v uravnoteženost, bahaštvo v skromnost, egoizem v partnerstvo, egocentričnost v občudovanje, objokovanje v slavljenje, medlost v karizmatičnost, resnobnost v humor, zavračanje v simpatijo, negodovanje v naklonjenost, ignoranco v zanimanje, omalovaževanje v potrjevanje in priznanje, poniževanje v spoštovanje, zlaganost v iskrenost, skrivanje v odkritost, požrešnost v zadovoljnost, destruktivnost v konstruktivnost, ljubosumje v zaupanje in samozavest, raztresenost v osredotočenost, brezobzirnost v sočutnost, hlapčevanje v ponos, grobost v nežnost, nedoslednost v vzdržljivost, trdoto v trdnost, posnemanje v samoniklost, neobveznost v zvestobo, obrekljivost v direktnost, nehvaležnost v veselje do dajanja, naivnost v realnost, smiljenje samemu sebi v razvijanje lastne moči, odvisnost v samostojnost, osamljenost v družabnost in človekoljubje, sprenevedanje v poštenost, površnost v temeljitost, neumnost v ostroumnost, togost v učljivost, pikrost v pohvalo, trpkost v zadovoljnost, bahanje v občudovanje, užaljenost v samokritičnost, pritoževanje in jadikovanje v lastno odgovornost, izgovore v ukrepanje, »moral bi« v lahko napravim, »zakaj nisem« v naučil sem se, »ne morem« v nočem, »želim« v hočem, pričakovanje v neodvisno ukrepanje, malodušnost v navdušenje… in še nešteto drugih. Še vedno ne veste, kaj s sabo početi, da bi izboljšali svoje partnerstvo?

Vaja 10: napiši vse člane svoje primarne družine ter vse njihove glavne pozitivne in negativne lastnosti. Te nato primerjaj s svojimi in z lastnostmi partnerja! Kakšno vedenje sem najbolj opazil pri mami/očetu? Kakšno stališče sta imela mama/oče? Kakšna je bila pri tem moja vloga? Kakšen vzorec obnašanja je iz tega nastal pri meni? Partnerstvo ti bo postalo bolj jasno.

Skupaj oba partnerja raziščeta obdobje nastanka lastnosti (n.pr. če je bil nekdo pretesno povezan z mamo v prvih letih, se bo poslej tesnih odnosov izogibal; če pa je prejemal premalo pozornosti, se bo bodočega odnosa preveč oklepal. Kasneje bo prvi postal neodločen, drugi pa bo občutil izgubljenost. Nato bo prvi morda zavrt, drugi pa razpršen.

V obdobju 5-7 let bo prvi postal samotar, drugi pa morda bahač. Še kasneje se bo prvi povsem zaprl, drugi pa bo postal površen itn.) Običajno se najdeta partnerja, ki sta oba obtičala na isti stopnji. Od svojih škodljivih vzorcev se zdaj lahko poslovim in jih zamenjam za sledeče: ….

Vaja 11: nariši prve štiri prizore iz otroštva, ki ti padejo na pamet. Nato v jih nekaj stavkih opiši: doživetje, občutje, misli, prepričanja in odločitve, ki so iz tega nastale (svoje vedenje). Tako prideš do vzorca, ki je nastal v rani mladosti, n.pr.: najbolj ceniš svobodo – kar te lahko vodi v ponavljajoče se reakcije z begom (tudi iz partnerstva!) Zdaj si postavi novo misel in odločitev, zamenjaj vzorec, ki ti poslej ne bo več škodoval!

Vaja 12: nauči se 5 jezikov ljubezni in ugotovi, na katere »sliši« partner: pohvala in priznanje, posvečen čas za skupno ukvarjanje, dotik in nežnosti, darila, usluge. Če si v dvomih, enostavno uporabljaj vseh 5.

Vaja 13: ugotovi, če se nisi morda v svojem življenju zataknil v kakšnem čustvu, ki se poslej vedno oglaša, kakor pokvarjena tipka pri klavirju. Osnovna naravna čustva so: jeza, žalost, zavist, strah, veselje. Če si katerokoli izmed teh čustev iz kateregakoli vzroka potlačil, si dobil samo še hujšo stopnjo, ki se lahko kaže tudi kot trajna zataknitev (na primer: togotnost, depresija, igranje večne žrtve itn..) Nauči se vsa čustva vedno sproti in primerno izražati, do tega imaš naravno pravico, do partnerja pa dolžnost.

Vaja 14: obveznost med partnerjema je sprotno in popolno obveščanje o mislih in čustvih, ki se tičejo obeh. Vsak pa ima pravico do svojega prostora in časa, prijateljev, dela in konjičkov. Da bi partnerja na vsak način morala spati v isti spalnici, je nesmisel; zakaj naj bi ona morala poslušati njegovo smrčanje, on pa bedeti, kadar ona bere knjigo? Zakaj ne bi oba imela pravice vsak do svojega ritma?

Klasični zakon ne deluje, ker je osnovan na delitvi vlog: ženska je zadolžena za otroke, kuhanje, pospravljanje in nežnosti, moški pa za služenje denarja, zaščito navzven in poveljevanje. Kdor ima takšne nazore, temu potem, ko se pojavijo težave, tudi sveto pismo ne more pomagati iz razdora.

Vaja 15: urjenje pogovora! Prvi kratko in jasno izrazi misel. Drugi ponovi in vpraša, če je prav razumel. Prvi potrdi, ali dopolni. Drugi ponovno ponovi. Prvi potrdi. Sedaj drugi odgovarja in vloge se zamenjajo, dokler ni dosežen sporazum, kompromis ali potrditev dveh različnih mnenj. Kako sem se doslej izogibal odkritemu razgovoru? Kako sem se zaščitil v otroštvu? Kako se bom vedel poslej? (sprememba vzorca komunikacije). Važno: posvetovanje o skupnih zadevah! Inteligenca para je vsekakor večja od inteligence posameznika. Pri uporabi sinergije se preprosta matematika glasi: 1+1=3!

Vaja 16: Kaj sem dojel pri sprejemanju partnerjevega sporočila z razumom? Kaj sem dojel pri tem z občutkom? Važno: kako se partner počuti?! Kako se bom vedel s partnerjem poslej? (sprememba vzorca izražanja počutja)
(Primer: moja, za partnerja skrajno neprijetna lastnost je bila stalno zbadanje in duhovičenje na tuj račun, da bi prikril svoje pomanjkljivosti. Zato sem sklenil, da bom odslej samo še hvalil.

Nad pisalno mizo sem si obesil »Damoklejev meč« v obliki lastnoročno izdelanega šila« (moja soproga je hudomušno zagotovila, da mi bo to šilo nekam zapičila, če jo bom še kdaj kritiziral in zbadal!) in na koledarju sem začel beležiti dni, ki sem jih uspel preživeti brez vsakega najmanjšega zbadanja, pikrih pripomb, ironije, sarkazma in kritike. Pri tej igri naravnost uživam, ko se obraz partnerice iz dneva v dan bolj jasni.

Večata se njeno zaupanje in odprtost. Rasteta ravnotežje in harmonija v odnosu. Sledi seveda najprej moja lastna pohvala: »Danes sem se zelo ljubeče vedel do partnerke!« Tej pohvali sledi tudi pohvala partnerke: »Danes si tako pozorna do mene«.)

6. Nova partnerska pogodba (gl. knjigo: »Odnosi«)

Partnerstvo je zelo lepa skupna pot, ki vodi iz razdiralnega ega do ustvarjalnosti.

Priporočam literaturo:
dr. John Gray: »Moški so drugačni – ženske tudi«
dr. John Gray: »Moški in ženske pred novim začetkom«
Dr. Zoran Milivojević: »Formule ljubezni«
Anthony de Mello: »Es posible el amor verdadero?«
N. & G. O'Neil: Open marriage«
R. & T. Wesselhoeft: »Jede Trennung ist sinnlos«
Berndt Schulz: »Vsega so krive ženske«
J. Medved: »Odnosi«

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Vedenje-Spremeba-Partnerja-Zaupanje

Domov
Powered By GeekLog