Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Vecno-Zivljenje-Starost-Zivljenska-Doba
V iskanju večnega življenja
petek, 15. februar 2013 @ 05:02 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si
Iskanje večnega življenja je eden od glavnih izzivov znanosti oziroma medicine, iskanje eliksirjev mladosti pa večna dejavnost kozmetične in farmacevtske industrije. Vse to opirajoč se na preverjena dejstva. Izsledki številnih raziskav namreč kažejo na nenehen znanstveni napredek – ne le pri podaljševanju človeškega življenja, temveč tudi pri izboljševanju njegove kakovosti. Tradicionalne raziskave se osredotočajo na življenjski slog, navade, prehranjevanje ter telesno in umsko dejavnost.
Biologi in genetiki pa skrivnost dolgega življenja odkrivajo v povezavi z genskim zapisom, pri čemer iščejo gene, povezane z upočasnjevanjem naravnega staranja in s kroničnimi boleznimi, ki ga spremljajo. Kot velja za številna druga področja našega življenja je dolgo življenje stvar kombinacije genov (dednost) in okolja.
Danes v povprečju živimo 67 let
S staranjem, starostjo (po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije se uradno začne pri 65 letih) in z dolžino življenja je povezan pojem, imenovan pričakovana življenjska doba, torej: kakšno dolžino življenja lahko pričakujemo. Pričakovana življenjska doba se z leti pri posamezniku spreminja. V 20. stoletju se je v najbogatejših državah sveta dramatično podaljšala, in sicer s 50 na več kot 75 let. Ljudje v razvitih državah živijo in so pri tem zdravi skoraj desetletje dlje kot njihovi starši (ko pa se staranje začne, še vedno poteka v podobnem tempu kot nekoč). Povprečna pričakovana življenjska doba v svetovnem merilu je 67,2 leta Povprečna življenjska doba v Svaziju znaša 31,8 leta. Najdaljša je na Japonskem (82,6 leta), sledita pa ji Hongkong (82,2 leta) in Islandija (81,8 leta). Slovenija je glede pričakovane življenjske dobe v povprečju EU (77,9 leta po lestvici ZN, 79,4 leta po podatkih Svetovne banke).
Kot zanimivost omenimo, da so Rimljani v času rimskega imperija živeli v povprečju od 22 do 25 let.
Podaljšanje pričakovane življenjske dobe in trdnejše zdravje lahko pripišemo več dejavnikom: boljšemu javnemu zdravstvu, nenehnemu napredku na področju medicine in farmacije, boljši prehrani … Smrtnost med otroci zmanjšujejo cepljenja in antibiotiki, med odraslimi pa boljše zdravstvene razmere in varnost na delovnih mestih, zlasti v tovarnah. Če vse to pomnožimo z manjšo stopnjo rodnosti, je ugotovitev na dlani: razvite industrijske države se srečujejo z nenehnim staranjem prebivalstva.
Naše telo ni programirano za staranje
Ena od teorij o staranju je naslednja: naše telo ni programirano za staranje, pač pa do staranja pride zato, ker geni niso posvečali dovolj pozornosti dolgoročnemu vzdrževanju zdravja. "Zanašajo" se namreč na stare zapise iz preteklosti, ko so ljudje pogosta umirali že v mladih letih.
Preprosteje povedano: staranje je posledica postopnega kopičenja nepopravljenih napak v celicah in tkivih. Uvedba zdravil in cepiv je odpravila številne vzroke za zgodnjo smrt, telo se je na to navadilo in pričakovana življenjska doba se je povečala. Na začetku 19. stoletja smo lahko pričakovali, da bomo živeli do 40. leta. Zdaj lahko v povprečju pričakujemo skorajda še enkrat toliko let.
Na staranje geni vplivajo v manjši meri
Pri pričakovani življenjski dobi ima pomembno (vendar ne ključno) vlogo dednost. Izsledki laboratorijskih testiranj namreč kažejo, da je le približno 30 odstotkov staranja gensko pogojenega, kar pomeni, da je večina drugih spremenljivk v naših rokah (odvisnih od okolja, v katerem živimo, in od tega, kako se vanj vključujemo). Če te spremenljivke dobro nadziramo, lahko upočasnimo staranje, če pa smo že v letih, s takšnim nadzorom izboljšamo svojo psihofizično kondicijo. Seveda pa razmerje 30 : 70 med geni in okoljem ne velja za vsakoga
r.
Geni za dolgoživost
Raziskovalci si želijo predvsem odkriti gene, ki ne prispevajo le k dolgemu življenju, temveč k zdravemu dolgemu življenju. Sprva so menili, da je za dolgo življenje zaslužen gen, ki proizvaja sirtuin, protein, za katerega velja, da podaljšuje življenje in je hitro postal ena glavnih sestavin izdelkov farmacevtske in kemične industrije (ter s tem zaslužka). Šele v zadnjih letih so znanstveniki dokazali, da sirtuin nima nikakršnega vpliva na podaljševanje življenja. Znanstveniki s kalifornijske univerze se strinjajo, da ne obstaja en sam gen, ki bi omogočal daljše življenje, pač pa gre za več genov, vendar pa ima vsak od njih zelo omejeno vlogo. Nekateri geni proizvajajo proteine, ki se spopadajo z bakterijskimi okužbami, drugi se spopadajo s stresom itn. Vsak gen pa ima nad sabo še najmanj dva druga gena, ki sta nekakšna "nadzornika". Njihovo delovanje je izolirano in parcialno.
Vrelca mladosti torej še niso odkrili, ostaja pa dejstvo: pričakovana življenjska doba se sicer podaljšuje, možnost za smrt pa narašča s starostjo. Dobra novica je, da po 110. letu možnost za smrt ne narašča več, ampak pri 50-odstotni možnosti vse do smrti ostaja konstantna.
Vse najboljše za 300. rojstni dan?
Če bo znanost še naprej napredovala, ko gre za podaljševanje življenja, je možno, da bo večina otrok, ki so bili rojeni po letu 2000, dočakala stoti rojstni dan – v 22. stoletju. Kaj pa podaljšana življenjska doba pomeni za zdravstvo in gospodarstvo? Je mogoče proces staranja še bolj upočasniti oziroma odložiti? Zakaj ženske živijo dlje od moških (pri starosti 100 let je razmerje 6 : 1 v prid ženskam)? Potreben bo resen razmislek o tem, kako strukturirati svoje življenje. Če se mladi zavedajo, da utegnejo živeti sto let ali celo dlje oziroma da bodo pri 90 letih v dobri kondiciji, je smiselno razporediti izobraževanje, delo in ustvarjanje družine na več let, namesto da prvi dve desetletji namenimo izobraževanju, naslednja tri ali štiri desetletja karieri in družini, zadnja štiri pa počivanju.
Podaljševanje življenjske dobe prinaša prednosti in slabosti. Med prve gotovo sodi potešitev radovednosti in odgovor na vprašanje, ki si ga vsakdo med nami gotovo zastavi vsaj enkrat v življenju: kakšen bo svet, ko me ne bo več tu? Če bi živeli sto ali dvesto let ali če bi bili, hipotetično, nesmrtni, bi lahko spremljali nenehen napredek človeštva in materializacijo znanstvenih konceptov, ki so zdaj zgolj na papirju ali v glavah. V daljšem časovnem obdobju bi utegnili odkriti, kako izboljšati življenje in svet nasploh, odkrili bi zdravila za številne bolezni … Ob tem pa se zastavlja vprašanje: kaj pa naš um? Telo bi bilo resda nesmrtno, toda ali bi možgani zmogli slediti kopičenju spominov skozi stoletja? Bi bilo to preveč naporno – ali bi sploh ostali racionalni, prisebni?
Samoumevno je tudi vprašanje, kako bi nesmrtnost vplivala na družbo. Z upadom naravnih smrti bi planet postal prenaseljen – kako bi zadostili vsem potrebam? Nesmrtnost bi zaradi porasta revščine in vse večje škode, ki bi jo prenaseljenost povzročala okolju, prinesla več zdravstvenih težav, ljudje bi bili dolga leta bolni, vendar zaradi napredka medicine ne bi umrli. Nesmrtnost bi se tako spreobrnila v logični nesmisel in postala sama sebi v napoto. S povsem filozofskega vidika bi lahko tudi rekli, da koncept nesmrtnosti pomeni goljufanje matere narave. Ničemur namreč ni namenjeno, da bi bilo večno. Veliko bolj kot to, da doživimo sto let, je pomembno, da živimo – kakovostno. Da smo mobilni in zmožni uporabljati um, da nismo odvisni od drugih, da ne trpimo zaradi bolečin in bolezni. Vprašajte se: bi si želeli živeti kakovostnih osemdeset ali nekakovostnih tristo let?
Iskreno?
122 let - rekord v starosti
Francozinja Jeanne Calment trenutno velja za človeka z največjo življenjsko dobo (122 let in 164 dni). Kot prva oseba je praznovala 115., 116., 117., 118., 119., 120., 121. in 122. rojstni dan. Je tudi edina oseba, ki je presegla 119 let na podlagi uradne dokumentacije. Pri stotih letih je še vedno vozila kolo, sama je živela do 110. leta in pri 114. zaigrala v filmu Vincent in jaz. Ko je bil zgrajen Eifflov stolp, ji je bilo 14 let. In bila je kadilka – to razvado je opustila šele pri 117. letih.
Prvih 10 držav po pričakovani življenjski dobi
1.Japonska (82,7)
2. Hongkong (82,2)
3. Macao (82,1)
4. Izrael (82,0)
5. Italija (82,0)
6. Islandija (81,8)
7. Avstralija (81,2)
8. Singapur (81,0)
9. Španija (80,9)
10. Švedska (80,9)
Vir: Lestvica ZN, 2005 – 2010, 194 držav
V zadnjih 170 letih je v državah z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo povprečna starost naraščala s stopnjo 2,5 odstorka na desetletje.
Zadnjih 10 držav/regij po pričakovani življenjski dobi
1. Gvineja Bissau (46,4)
2. Ruanda (46,2)
3. Liberija (45,7)
4. Srednjeafriška republika (44,7)
5. Afganistan (43,8)
6. Zimbabve (43,5)
7. Lesoto (42,6)
8. Sierra Leone (42,6)
9. Zambija (42,2)
10. Svazi (39,6)
11. Mozambik (39,2)
Vir: Lestvica ZN, 2005 – 2010, 194 držav
Komentarji (42)
www.pozitivke.net
