Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Valovi-Meditacija-Smisel-Zivljenja




Kaj pričakujemo od življenja?

torek, 14. avgust 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Sonce

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v reviji Karmaplus

Poslovili smo se od poletja. Dopust je samo še lep spomin. Za nekatere je jesen čas pobiranja plodov. Kar smo spomladi sejali, v jeseni požanjemo. V poslovnem svetu nam ostajata le še dva meseca, da izpolnimo plane, za učečo se populacijo pa je jesen nov začetek. Začela se je šola in novo študijsko leto. Otroci so polni veselih pričakovanj pa tudi strahov, kako se bodo odrezali pri učenju in v družbi. Kaj pa nam pomeni ta čas?

Kar sejemo, to žanjemo
Kadar razmišljamo o svojem življenju, smo večkrat nezadovoljni s svojim položajem. Zanj radi krivimo nesrečne okoliščine. Vse bi bilo dobro, če … bi imeli drugačne starše, drugačne talente, drugačen poklic, drugo službo, drugačnega partnerja, stanovanje, avto, včasih bi zamenjali celo otroke.

Pri tem pa pozabljamo, da nam vse to ne bi pomagalo, če ne bi mogli zamenjati tudi sebe. V sedanji položaj so nas pripeljala naša lastna dejanja, naše lastne odločitve, da nekaj naredimo ali pa ne. Vsak trenutek našega dosedanjega življenja je bil kamenček v mozaiku, ki ga zdaj doživljamo, in vsak sedanji trenutek je kamenček za našo prihodnost. Ni nam treba hoditi k vedeževalkam, da bi ugotovili, kaj nas čaka.

Samo poglobimo se vase, v svoje občutke, v način razmišljanja, odzivanja, svoje navade, svoje prednosti in slabosti. Kdor stalno ponavlja enaka dejanja, dobi enake rezultate. Vsakdo z malo zdrave pameti ve, da ne moremo iz krompirjevih semen vzgojiti solate in iz paradižnika grozdje.

To zelo dobro razumemo, dokler ne gre za nas same. Kadar se nam zgodi kaj neprijetnega, na to povsem pozabimo in potem je vsega krivo karkoli od vremena, države, šefa in partnerja vse do sosedovega psa, ki "tako neznosno" laja. Da bi bili mi lahko odgovorni za kaj takega?! Kje pa! Dajte no! Mi smo vendar popolni in ne delamo napak!

No, razen da kdaj … kaj pozabimo (ko smo pa tako zaposleni), ne zmoremo biti prijazni do drugih (do tiste zoprne "avše" res nihče ne more biti …), ne držimo obljube drugim ("Čisto zagotovo te pokličem.") niti sebi ("Jutri pa res začnem telovaditi!"), slabo govorimo o drugih ("Si moreš misliti, kaj je naredil?!"), ne izpolnjujemo svojih dolžnosti (saj se ne bo nikjer poznalo) in še bi lahko naštevali.

Seveda ni vse tako črno – belo. Velika večina življenja se dogaja v svetlejših in temnejših odtenkih sive. Tudi "slabi" ljudje kdaj naredijo kaj dobrega in tudi "najboljšim" se kdaj kaj ponesreči. Gre bolj za popotovanje, ki je usmerjeno proti svetlobi ali proti temi. Pri tem pa imamo vsak trenutek možnost izbire. Z ognjem lahko uničimo ali rešimo življenje. Nož lahko uporabimo, da ranimo ali pa da z njim odrežemo kruh. Od nas je odvisno, za kaj in kako ga bomo uporabili.

Kaj in kako si želimo?
Ko ocenjujemo svoj sedanji položaj, večinoma zelo dobro vemo, česa si želimo in česa ne. Vsaj mislimo tako. Pa je to res? Res vemo, zakaj si želimo na primer hišo? Različnim ljudem hiša predstavlja različne stvari in zadovoljuje različne potrebe. Na prvem mestu je gotovo imeti streho nad glavo, torej čisto fizično zaščito pred vremenom, kar nam omogoča preživetje.

Potem pa je lahko hiša simbol varnosti, doma, statusni simbol, s katerim kažemo svojo moč in bogastvo. Nekomu je hiša všeč zaradi njene lepote, drugemu zaradi uporabnosti. Nekdo je zadovoljen s skromno opremo, da nima z njo preveč dela, drugi si želi razkošja in razvajanja, tretji potrebuje prostor za prijatelje, ki jih rad povabi za druženje in skupne aktivnosti, četrti si želi na primer delavnico, telovadnico, atelje ali študijski prostor za svoje priljubljene dejavnosti. In tako je z vsemi stvarmi in tudi osebami in odnosi.

Razmislimo torej, kakšni so naši pravi motivi, da si nečesa želimo. Morda bomo izvedeli o sebi kaj presenetljivega. In morda bomo ugotovili, da si določenih stvari, za katerimi se ženemo, v resnici ne želimo zaradi njih samih, torej bi si določeno potrebo lahko zadovoljili na drugačen, boljši način. To je še posebno pogosto v odnosih. Saj poznate na primer zaljubljene mladostnike, ki slepo rinejo v zvezo z nekom, ki "ni pravi" zanje.

Vsa okolica lahko to vidi in odsvetuje tako zvezo, toda čim bolj jima jo branijo, tem bolj se je oklepata in mislita, kako ju nihče ne razume in kako sta sama proti vsemu svetu ter se tako še bolj zapletata. Ko pa jim končno uspe priti skupaj in se znajdeta v vsakdanjem življenju, ugotovita, da to sploh ni to, kar sta si želela. In potem drug drugega krivita, da sta razočarana. Dokler se na obzorju ne pojavi nekdo, za katerega eden ali drugi misli, da je izpolnitev njegovih sanj, se ga oklene, potem pa čez čas spet trdo pristane na tleh.

Drug pomemben vidik poleg "pravih" želja je, kako si nekaj želimo. Dokler smo prepričani, da je od te ene stvari ali osebe odvisna naša sreča, se nam slabo piše. Življenje je tako široko in bogato, da je prava norost staviti vse na eno kocko. V najboljšem primeru imamo največ 50 % možnosti, da nam uspe, in v najslabšem najmanj 50 %, da bomo nesrečni.

Ljudje pa smo zelo kompleksna bitja in imamo v različnih življenjskih obdobjih različne interese in potrebe. Kar zadovolji najstnika, je človek pri tridesetih že zdavnaj prerasel, pri petdesetih pa se temu samo še nasmehne. Zato se zavedajmo, da ko si bomo izpolnili eno željo, se bo na njenem mestu kmalu znašla druga in za njo tretja in četrta in tako v nedogled. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki je zadovoljen s tem, kar ima.

To je seveda v čistem nasprotju  z našim tržno usmerjenim življenjem, kjer nas na vsakem koraku prepričujejo, kaj vse moramo imeti, da bomo srečni. Pomembno je, da se proizvaja in prodaja. Če se proizvodna rast zmanjša za kako desetinko odstotka, ekonomisti že bijejo plat zvona in napovedujejo strašno krizo.

Kaj vsa ta proizvodnja pomeni za naše družine, za naša prijateljstva, partnerstva, dobre odnose in notranji mir ter duhovno blagostanje, ekonomistov ne zanima. Kot da je človek samo kolešček v stroju potrošnje, pa čeprav je to "potrošnja" orožja, strupov in gensko spremenjene hrane!

Prava sreča torej ni v neskončnem izpolnjevanju želja, ampak v njihovi odsotnosti. Takrat smo umirjeni. Po ničemer ne hlepimo in od ničesar nismo odvisni. Stvari vidimo take, kot so v resnici, brez "premazov" naših želja. Če jih imamo, lepo, če jih nimamo, lahko tudi brez njih čisto lepo živimo (pri tem ne mislim na osnovne življenjske potrebščine za samo preživetje, ki jih potrebuje vsak v tem fizičnem svetu). V življenju je mogoče početi toliko stvari! Zakaj bi bili odvisni od ene same?

Včasih mislimo, da smo "kaznovani", ker moramo na primer v službi ali doma pri gospodinjstvu delati stvari, ki nam ne "ležijo". Če se nad njimi zmrdujemo in godrnjamo, si sami otežujemo življenje. Če pa jih jemljemo kot nekaj novega, kar se lahko naučimo in si s tem širimo obzorje, se bomo veselili dobro opravljenega dela in vsega kar smo se pri tem naučili.

Saj veste: "Čez sedem let vse prav pride!" Nikoli ne vemo, kdaj nam bo kako znanje ali spretnost koristila. Kadar se učenci pritožujejo, da se morajo naučiti toliko stvari, ki jih nikoli ne bodo rabili, in z njimi samo izgubljajo čas, namesto da bi počeli kaj bolj "koristnega", vedno pomislim na to, da kar znamo, lahko uporabimo, če pa za nekaj niti ne vemo, da obstaja, tega zanesljivo ne bomo mogli uporabiti.

Poleg tega je znanje bogastvo, ki nam ga nihče ne more vzeti. Čim več znamo in čim bolj vsestranski smo, tem več možnosti imamo v življenju in tem manj se nam je treba bati prihodnosti. Če se ne bomo mogli preživljati z enim delom, se bomo pa z drugim. Za pridne roke in odprte glave se že kaj najde!

Če so naše želje v skladu z vesoljnimi zakoni, se bodo zagotovo uresničile, ko bo čas za to in bomo mi zreli zanje. Če pa bi z izpolnitvijo naših želja prizadeli sebe in druge, je gotovo bolje, da se ne uresničijo. Ste si že kdaj za kako zadevo rekli, da ste imeli "več sreče kot pameti"?

Jaz sem si že večkrat in od takrat zaupam Življenju, da mi prinaša tisto, kar je zame najboljše in ob najprimernejšem času. Celo tisto, kar je videti kot nesreča, je lahko priložnost za prepotrebni počitek, ki si ga sicer ne bi vzela. Tako si lahko naberem moči in ko se spet vrnem v "aktivno življenje", zmorem več in bolje.

Plodovi naših dejanj
V jogi pravimo, da z vsem, kar počnemo, ustvarjamo svojo karmo. Govorimo o usodi, ki je nespremenljiva. Pod to bi štela čas in kraj ter družino, v katero se rodimo, naše prirojene fizične in psihične sposobnosti. Smo, kjer smo, in v času, v katerem živimo. Karma pa je odvisna od naše dejavnosti in nanjo lahko vplivamo s svojim načinom življenja. Tudi če smo se rodili v neugodnih razmerah, se lahko izkopljemo iz njih in vsemu navkljub živimo polno in zadovoljno življenje ter zraven osrečujemo tudi druge.

Učitelj joge Nj. Sv. Mahamandalešvar Paramhans Svami Maheswarananda, bolj znan kot Svamidži, je v enem svojih predavanj povedal, da ga je nekdo v Združenih državah Amerike vprašal: "Zakaj pa naj bom dober?" Včasih je res videti, da bolje živijo tisti, ki težijo k uspehu, pa čeprav "preko trupel", kot pa tisti, ki se trudijo biti dobri in koristni člani družbe. Vendar je to samo videz. Plodovi naših dejanj bodo prišli, ko bo čas za to in ne nujno v taki obliki, kot si mi zamišljamo.

Preko vseh meja bogat človek morda ne bo obubožal ali končal za zapahi, kot bi mu nekateri privoščili, bo pa imel druge težave. Najverjetneje zaradi svojega denarja privlači koristolovce, zato nikoli zares ne ve, komu sme zaupati, in tudi tisti, ki se kažejo kot prijatelji, so morda to le zaradi njegovega denarja, ne pa zaradi njega samega. Za svoj uspeh se mora morda družiti z ljudmi, ki bi se jim sicer raje izogibal, in početi stvari, ki bi se jih sramoval, če bi prišle v javnost.

Morda ga mučijo zdravstvene težave ali nima sreče v družini. Na vsakem koraku se mora varovati in obdajati s ključavnicami in varnostniki, tako da sam sebe zaklepa v "zlato kletko". Videz je eno, resnica pa je lahko nekaj povsem drugega. Pa tega ne govorim le kot tolažbo v smislu "kislega grozdja"!

Tudi naša dobra dela morda ne bodo dala rezultatov takoj. Morda bodo vidni šele čez leta. Ste kdaj pomislili, da so "dobri rezultati" tudi mirna vest in dober spanec? Včasih, ko čez leta gledam ljudi, ki so "uspeli", se mi ne zdijo prav nič uspešni in si mislim, da če bi morala "uspeh" plačati s tistim, kar so zanj žrtvovali oni, sem raje malo manj "uspešna", pa zato bolj zadovoljna. Ste že slišali za "uspešnega" stoletnika? Jaz še nisem.

Ena od komponent čustvene zrelosti je tudi sposobnost odreči se trenutnemu ugodju za večje ugodje (korist) v prihodnosti. Če vemo, kaj je naš življenjski cilj, in se ne pustimo zvabiti s svoje poti, ga bomo zanesljivo dosegli. Odkar vem zase, sem si želela biti pisateljica. Ko sem bila stara 15 let, sem vedela, da znam pisati, zavedala pa sem se, da o življenju vem veliko premalo, da bi imela povedati kaj tehtnega.

Tako sem se učila in pisanje me je vedno na nek način spremljalo. Začelo se je s tem, da sem imela dobre zapiske predavanj (takrat še nismo imeli na voljo toliko knjig, o kakem internetu pa se nam ni niti sanjalo). V vseh organizacijah, katerih članica sem bila, od tabornikov naprej, sem nekako pristala pri pisanju zapisnikov, v službi pa statutov, pravilnikov in standardnih operativnih postopkov.

Pisala sem strokovna poročila in članke ter študijske materiale. Tudi prevajala sem in zdaj končno pišem tudi tole "za svojo dušo" ter pri tem vem, da bom to še počela, ker je to moje življenjsko poslanstvo. Tudi vi boste našli svoje, če se spomnite, kaj vas je kot otroka očaralo, k čemu vas je vedno vleklo, kakšne vzornike ste si izbrali. Nikoli ni prepozno! Morda ste potrebovali "življenjsko učenje", da boste končno lahko uživali v tistem, kar ste si vedno želeli početi.

Kakšno prihodnost si želimo?
Ko se soočamo z izzivi prihodnosti, nas je pogosto strah in se sprašujemo, ali bomo zmogli. Pri tem je pomembno, da se zavedamo svojih sposobnosti in zaupamo vase. Toliko smo že dosegli v življenju in ogromno še bomo! Biti pa moramo v stiku s svojim najglobljim bitjem, od koder črpamo moči in navdih. To pa je večkrat lažje reči kot storiti.

Poznam ljudi, ki imajo izjemne darove, pa jih niso sposobni izkoristiti, ker se ne cenijo dovolj in ne verjamejo, da so vredni, da se jim zgodi kaj dobrega. Tudi če jih imajo ljudje radi in jim stojijo ob strani in jim pomagajo, se tega ne znajo veseliti. Nekako se vse kar "odbije" od njih in ostajajo za svojimi okopi pripravljeni na boj z vsemi in vsakim, najpogosteje pa kar s samim seboj.

Premlevajo vse mogoče krivice in nepravilnosti ter ne znajo odpustiti drugim, kaj šele sebi. Ker so tako prepričani v svojo nevrednost, si ne morejo zares predstavljati, da bi drugi lahko bili drugačni, in vse sodijo po sebi. Takim je res težko živeti.

Vendar pa to ne pomeni, da se ne morejo spremeniti. Čeprav so bili ranjeni in je njihova bolečina pristna in upravičena, pa vztrajanje v njej ne vodi nikamor. Nekoč bodo morali zbrati pogum in pokukati izza svojih zidov ter se odreči strahu, da bodo spet prizadeti. V jogi pravimo, da je svet takšen, kakršnega si naslikamo v svojem umu. Naš um pa je le "nižji" del naše duševnosti.

Um je spremenljiv in danes misli tako, jutri drugače. Predvsem pa ga je težko umiriti, da ne bi v nedogled premleval preteklosti, nam slikal prihodnost ali se predajal fantazijam. Če ga znamo pravilno uporabljati, je lahko zelo dober služabnik, je pa slab gospodar. Močno je povezan s čustvi, saj pozitivne misli spodbudijo pozitivna čustva, negativne misli pa negativna.

V meditaciji lahko spoznamo, od kod prihajajo naše misli in čustva, in se jih naučimo obvladovati, tako da mi upravljamo z njimi ne one z nami. Z vajo se lahko naučimo, da postanemo kot legendarni Paras – kamen, ki vse, česar se dotakne, spremeni v zlato. Negativne misli se lahko naučimo pretvarjati v pozitivne. Tudi če bodo drugi govorili negativno, se bo tako govorjenje ustavilo pri nas in se ne bo več širilo.

Ste že kdaj opazovali valove, ki nastanejo, kadar vržemo kamen v vodo? Valovi se širijo v koncentričnih krogih, dokler ne naletijo na oviro, ob kateri se obrnejo in se vračajo k svojemu izvoru. Mi smo lahko taka ovira na poti negativnih valov. Ti se bodo brez škode za nas vrnili k svojemu izvoru – podobno se karma vrne k tistemu, ki jo je sprožil. Zato se ne obremenjujmo s slabim, ki ga počnejo drugi!

Dovolj dela imamo, da sami ostanemo na poti pozitivnega. Karkoli so naredili, se jim bo vrnilo v takšni ali drugačni obliki. Ni na nas, da sodimo, še manj da se maščujemo. S tem bi samo dodali še en krog spirali negativnega. Tudi če kdaj nekaj res ni dobro, je bolje govoriti pozitivno v smislu: "Bolje bi bilo, če …". Tako ne kritiziramo, ampak ponujamo rešitev.

Razvijajmo v sebi božanske lastnosti: ljubezen, razumevanje, odpuščanje, blagohotnost, strpnost, enako gledanje na vse, radost. To bo naša najboljša zaščita pred stranpotmi uma. Kar izžarevamo, se nam vrne. V taki pozitivni notranji drži se bomo lahko dvignili nad um do višjih nivojev, v katerih vladajo mir, harmonija in ubranost s celim svetom. To je tisto, k čemur stremimo in je naš življenjski cilj.

Izpolnitev vseh ostalih želja je le "stranski proizvod" na poti do njega. Občasno potrebujemo taka prijetna doživetja, da si "napolnimo baterije" za nadaljevanje poti. Samo ne pozabimo, da so to le vmesne postaje, ob katerih se lahko ustavimo ali pa tudi ne, odvisno od tega, kako hitro želimo priti na cilj.

Dr. Vojka Bole-Hribovšek

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Valovi-Meditacija-Smisel-Zivljenja







Domov
Powered By GeekLog