Na strani http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042389521 poročajo, da so italijanski organi pregona iz skladov vatikanske banke Istituto per le Opere di Religione (IOR) zaplenili 23 milijonov evrov, uvedli pa so tudi preiskavo proti predsedniku banke Ettoreju Gottiju Tedeschiju, ker naj bi kršil zakonodajo, ki se nanaša na boj proti pranju denarja.
Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, ki se sklicuje na italijanske vire, naj bi bila Tedeschi in še nek manager IOR osumljena, da sta kršila zakonodajo, ki od bank zahteva, da razkrijejo podatke o finančnih transakcijah.
Mnogo resnic o finančnih in političnih škandalih cerkve je nedavno razkril tudi Gianluigi Nuzzi v knjigi Vatikan d.d., citiram nekaj odlomkov: »Čeprav gre za najbolje prodajano tovrstno delo v Italiji v letu 2009, pa veliki televizijski mreži, kakršni sta Rai in Mediaset, ki si delita več kot 90 odstotkov televizijskih gledalcev, ne poročata o njej. Opažamo torej pojav samocenzure, ki se je polastila celotne televizije in deloma tudi tiska.
Če bi Calvi uresničil ponudbo, da preiskovalcem pove vse, kar ve, bi razkril vire, iz katerih se je napajala Ambrozijanska banka, vključno s finančnimi sredstvi mafijskega izvora, in smeri teh denarnih tokov, ki so se stekali tudi v sindikat Solidarnost in k totalitarnim latinskoameriškim režimom. V nekaterih svojih pismih je Calvi izrecno govoril o tem. Nakazila so bila del širše strategije Vatikana, ki je hotel prodreti v dežele sovjetskega bloka in zajeziti komunistično napredovanje v Latinski Ameriki.
Massima Ciancimina je tožilstvo pozvalo na zaslišanje, potem ko je decembra 2007 v intervjuju z avtorjem te knjige, objavljenem v Panorami, prvič spregovoril o neposrednih stikih svojega očeta (on je bil prvi prvi italijanski politik, ki so ga pravnomočno obsodili zaradi sodelovanja z mafijo) s Provenzanom, ki je bil tedaj že najbolj iskan kriminalec.
Na vprašanje kakšne finančne odnose je vzdrževal njegov oče z Vatikanom je med drugim odgovoril: »Združba je imela v IOR (vatikanska banka) tudi račune, ki so jih uporabljali za skrivne prenose denarja in plačevanje znanega »urejanja zadev«, shranjevanje mafijskih pristojbin…« Njegov oče naj bi v Vatikanu vzpostavil finančni mehanizem za plačevanje provizij palermski mafiji v sedemdesetih in osemdesetih letih.
Sicilijanski bančnik Michele Sindona, ki je študiral na jezuitskem inštitutu, je bil povezan s cerkvenimi dostojanstveniki. Za njim je stal mafijski kapital. Mafijci so mu zaupali dolarje od trgovine z mamili. Sindona je kasneje postal tudi svetovalec rimske kurije.
Statut in dogovori z italijansko vlado vatikanski banki dopušča, da deluje kot banka offshore, prosta kakršnegakoli nadzora. Prav ta ureditev je omogočila finančne škandale, ki so se v njej skotili od sedemdesetih let do današnjega dne.
Vatikan je poleg sultanata Brunei edina država na svetu, kjer vladar imenuje parlament. Vseeno pa si lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če italijanska vlada svojih državljanov ne bi v celoti seznanila z državnimi dohodki in izdatki. V Italiji se od politike »zahteva«, k cerkvenim oblastem pa se pristopa obzirno, zgolj v upanju, da bodo kaj razkrile, čeprav po izračunih matematika Piergiorgia Odifreddija stane Katoliška cerkev Italijane vsako leto 9 milijard evrov.
Joseph Ratzinger, 1977: »Cerkev postaja za mnoge ovira pri verovanju. V njej jim ne uspe videti drugega kot človeško voljo po moči.«
Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Rima, v spremni besedi: »In že takrat se je vedelo, da je del umazanega denarja v zadevi Enimont stekel čez reko Tibero iz Italije v Vatikan, v vatikansko banko IOR in od tam v finančne paradiže po vsem svetu, od koder se je nazadnje, opran in čist kot solza, vrnil v prave politične roke.«
