V ELEMENTU: Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni Ken Robinson in Lou Aronica
Sir Ken Robinson v svoji knjigi odstira področja v življenju, ki so najbolj skrita in jih hkrati vsi želimo postaviti na plano. Predstavlja številne zgodbe znanih in manj znanih posameznikov, ki so se soočili z različnimi ovirami v svojem življenju, pa naj gre za njihove lastne ovire ali pa za ovire, ki jim jih je postavljala okolica. Kljub številnim vzponom in padcem niso obupali, ampak so vztrajali v odkrivanju in ustvarjanju elementa, kjer so potem tudi uspeli.
Ken Robinson nas popelje skozi številne zanimive situacije in poda številne nasvete, kako lahko svoj element tudi sami odkrijemo. Predvsem pa nam podaja praktične primere, kako najdemo situacije, priložnosti in ljudi, ki nas pri tem lahko podprejo.
Včasih se moramo za svoje sanje potruditi, včasih pa je treba samo počakati, da okoliščine dozorijo, in zgodijo se številna naključja, ki nas bodo na koncu pripeljala na pravo pot - pot, ki je v nas samih. Prepoznati prave trenutke je vsekakor umetnost.
Zato vam toplo priporočam knjigo Kena Robinsona V elementu, kajti ustvarjanje 'v elementu' nas dela uspešnejše in tudi srečnejše.
Aleš Pevc
Vabimo vas, da odkrijete in v popolnosti zaživite v svojem elementu, zato objavljamo odlomek iz pričujoče knjige, str. 90–93:
Širjenje obzorja
Ustvarjalno mišljenje zajema veliko več kot le logični oziroma linearni način razmišljanja, ki prevladuje v zahodnem razumevanju inteligence, še bolj pa v šolstvu. Čelni reženj je del naših možganov, ki skrbi za spretnosti razmišljanja na višji ravni, medtem ko v levi hemisferi poteka logično in analitično sklepanje. Za ustvarjalno mišljenje pa sprednji in levi del možganov še zdaleč nista dovolj.
Bistvo ustvarjalnosti je v iskanju vedno novih povezav, torej v iskanju drugačnih perspektiv in novih načinov gledanja na stvari. Pri logičnem, linearnem razmišljanju nas na poti od ene do druge ideje vodi vrsta pravil in dogovorov. Enim potezam pustimo prosto pot, druge pa zavržemo, ker niso logične. Če imamo enačbo A + B = C, lahko iz tega ugotovimo, kakšna je vsota C + B. Običajni testi inteligence navadno testirajo takšen način razmišljanja. Ustvarjalno mišljenje pa ne izhaja vedno iz logičnih ali linearnih pravil. Ravno nasprotno.
Do ustvarjalnih spoznanj pogosto pridemo nelinearno – ko zaznamo povezave in podobnosti med stvarmi, kjer jih prej še nismo opazili. Ustvarjalno mišljenje je v veliki meri pogojeno s tako imenovanim divergentnim ali lateralnim mišljenjem, ki vključuje mišljenje v metaforah in prepoznavanje analogij. To je Richardu Feynmanu pomagalo videti povezavo med nihajočim krožnikom in spinom elektrona. George Harrison je dobil idejo za pesem »Handle with Care«, ko je na neki pošiljki videl oznako »ravnati previdno«.
Ne trdim, da je ustvarjalnost nasprotna logičnemu razmišljanju. Pravila logike omogočajo ogromno prostora za ustvarjalnost in improvizacijo – tako kot vse dejavnosti, ki imajo določena pravila. Pomislite samo na vso ustvarjalnost, ki jo potrebujemo za igranje šaha ali za različne vrste športa, plesa, poezije in glasbe. Vse te aktivnosti so lahko podvržene zelo strogim pravilom in predpisom. Zato je lahko logika, odvisno od dela, ki ga opravljamo, na različnih stopnjah ustvarjalnega procesa zelo pomembna. Še zlasti takrat, ko želimo ovrednotiti nove ideje in videti, kako se skladajo z že obstoječimi teorijami ali kako jim oporekajo. Toda ustvarjalno mišljenje sega onkraj linearnih in logičnih misli, saj se odvija na vseh področjih našega mišljenja in v vseh delih našega telesa.
Danes je že splošno znano, da ima vsaka od dveh polovic možganov svoje funkcije. Leva polobla skrbi za logično sklepanje in zaporedno obdelavo informacij – torej za besede in jezik, za matematično razmišljanje in tako naprej. Desna polovica pa skrbi za prepoznavanje vzorcev, obrazov, za vizualno percepcijo, prostorsko orientacijo in gibanje. Vendar različni deli možganov nikakor ne delujejo vsak zase in neodvisno drug od drugega. Če pogledamo slike možganov med delovanjem, lahko vidimo, da sta polobli v nenehni medsebojni interakciji. Tako kot ostali deli našega telesa, so tudi možganske funkcije povezane med seboj.
Noge so za tek zelo pomembne, toda resnici na ljubo moramo reči, da nam pri teku ena sama noga ne bi ravno koristila. Podobno je tudi za poslušanje ali ustvarjanje glasbe potrebno sodelovanje različnih delov možganov – od možganske skorje, ki se je pri ljudeh razvila v zadnji stopnji evolucije, pa vse do najstarejšega, t. i. plazilskega dela možganov. Delovati morajo skupaj z ostalimi deli telesa kot tudi z vsemi ostalimi deli možganov. Seveda ima sleherni človek določene funkcije in zmožnosti možganov razvite bolj, druge pa manj. A tako kot mišice na nogah in rokah se lahko tudi te zmožnosti krepijo ali slabijo sorazmerno s tem, koliko jih urimo posamezno ali skupaj.
Mimogrede, zadnje študije kažejo na to, da so ženski možgani bolj interaktivni od moških. Znanost tega sicer še ni dokončno potrdila, a med prebiranjem raziskave sem se spomnil starega vprašanja zahodne filozofije, ki ga profesorji pogosto zastavijo študentom prvega letnika. Med študenti naj bi spodbudilo razpravljanje o odnosu med našimi čuti in našim poznavanjem sveta. Bistvo vprašanja je, ali lahko vemo, da je nekaj resnično, kljub temu, da za to nimamo neposredne izkušnje čutil. Primer takšnega vprašanja je:
»Če drevo pade sredi gozda in tega nihče ne sliši, je potemtakem sploh povzročilo kak hrup?« Ko sem predaval filozofijo, sem o tem vprašanju s svojimi študenti lahko debatiral po več tednov. Po mojem je pravi odgovor: »Dajte no, seveda ga je.« Je pa res, da sem imel redno profesuro in se mi zato ni nikamor mudilo. Pred kratkim sem bil na potovanju v San Franciscu in se spomnil teh debat – med sprehajanjem po ulici sem namreč videl človeka, ki je imel na majici napis: »Če moški sredi gozda pove svoje mnenje in ga nobena ženska ne sliši – ali se še vedno moti?« Verjetno.
Ne glede na morebitne razlike med spoloma v vsakodnevnem razmišljanju je ustvarjalnost vedno dinamičen proces, ki lahko naenkrat črpa iz mnogih različnih načinov razmišljanja. Ples je fizični, kinestetični proces; glasba je oblika zvočne umetnosti - vendar pa mnogi plesalci in glasbeniki pri svojem umetniškem udejstvovanju uporabljajo matematične zakonitosti, prav tako kot znanstveniki in matematiki pri zamišljanju in preizkušanju idej razmišljajo vizualno.
Ustvarjanje zajema tudi veliko več kot le naše možgane. Igranje inštrumenta, ustvarjanje podob, gradnja objektov, izvajanje plesa in izdelovanje različnih izdelkov so tudi izrazito fizični procesi, ki so odvisni od občutkov, intuicije ter spretne koordinacije rok in oči, telesa in misli. V mnogih primerih, denimo pri plesu, petju in drugih uprizoritvenih umetnostih, zunanjega medija sploh ne potrebujemo. V teh primerih smo sami medij za svoje ustvarjalno delo.
Ustvarjalno delo sega globoko v naše misli, v našo intuicijo in našo podzavest, v naše srce in v naša čustva. Ste že kdaj pozabili ime kakšnega znanca ali morda kraja, ki ste ga nekoč obiskali? Lahko ste se trudili na vse pretege, a si imena nikakor niste mogli priklicati v spomin in bolj ko ste o tem razmišljali, bolj oddaljeno se je zdelo.
V takšnem primeru je navadno najbolje, da se nehamo naprezati in da vse skupaj »potisnemo v ozadje svojih misli«. Verjetno se boste imena spomnili pozneje, ko boste to najmanj pričakovali. To se dogaja zato, ker je naš um več kot le nameren proces zavestnega razmišljanja. Pod hrupnim površjem našega uma se skrivajo globoke zaloge spominov in asociacij, čustev in zaznav, ki predelujejo in beležijo življenjske izkušnje onkraj našega zavestnega zavedanja.
Včasih je ustvarjalnost sicer lahko posledica zavestnega napora, pogosto pa moramo pustiti idejam, da dozorijo, in zaupati podzavestnemu delovanju našega uma, nad katerim imamo omejen nadzor. Ko to storimo, se nam lahko spoznanje, ki smo ga iskali, porodi, kakor da bi »odprli steklenico šampanjca«
Več zgodb lahko odkrijete v knjigi
V ELEMENTU: Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni
Ken Robinson in Lou Aronica, ki jo lahko najdete tukaj »
Sir Ken Robinson v svoji knjigi odstira področja v življenju, ki so najbolj skrita in jih hkrati vsi želimo postaviti na plano. Predstavlja številne zgodbe znanih in manj znanih posameznikov, ki so se soočili z različnimi ovirami v svojem življenju, pa naj gre za njihove lastne ovire ali pa za ovire, ki jim jih je postavljala okolica. Kljub številnim vzponom in padcem niso obupali, ampak so vztrajali v odkrivanju in ustvarjanju elementa, kjer so potem tudi uspeli.
