Vsak človek je že izkusil močan vpliv glasbe. Glasba lahko pomirja, razveseli in tudi užalosti.. Lahko pa tudi zaradi glasbe postanemo depresivni. Predvsem pa disharmonična glasba lahko dušo vodi v kaos. Vpliv glasbe je torej lahko različen. Lahko nas zelo dvigne ali pa potegne v satansko področje. Večino glasovne zaznavamo zavestno, ker smo nanje navajeni. Različno visoki in močni šumi nas nenehno obdajajo.
To velja za šum vode, ptičje petje, žvenket stekla, cviljenje tečajev, in človeške glasove. Na njih smo navajeni. Vsi ti šumi so ozadje vsakdanjega življenja. Zvok je tudi tišina , ki pa ima popolnoma drugačno vibracijo. Zvok oddaja tudi kozmos in prepeva celoten univerzum, le naš sluh ni sposoben tega zaznati. Naredite poskus: na ušesi si dajte dve školjke ali dve mali skodelici za kavo. Čez nekaj trenutkov boste zaslišali vriskajočo pesem univerzuma.
Kozmosu vlada zakon harmonije. Človek je v daljni preteklosti verjel, da prekinitev te harmonične povezave prizadene nebesom škodo in povzroči božjo jezo. Zato mora biti vibracija stvaritve enaka stvarnikovi. Zvoki kot sile so med seboj povezani. Harmonično sozvočje je močno, pozitivno učinkovanje, disonance pa učinkujejo moreče in uničujoče.
V svojem delu Skrivni nauk, piše H.P. Blavatsky, da je Pitagora natančno poznal povezanost med glasbo in kozmosom:
» Pitagora je opazoval božanstvo, logos kot središče enosti in izvor harmonije. Iz tega razloga je kandidatom, kot pogoj za pripustitev k misterijem, postavil študij aritmetike, astronomije, geometrije in glasbe, ki so veljale kot štiri temeljne modrosti. Pitagorejci so zagotavljali, da je svet iz harmonije zvokov in je bil ustvarjen v pravilnih sorazmerjih iz kaosa.
Sedem planetov se harmonično giblje in tako censorinos, vmesni prostori, ki se skladajo z intervali v glasbi, ustvarjajo popolno harmonijo, najlepšo glasbo, ki je za nas, zaradi vzvišenosti teh zvokov in neprimernosti naših ušes, neslišna.«
Za Pitagoro je bila glasba izmenjavanje prekinjenih in neprekinjenih zvokov, ki jih tvorijo višina tonov in intervali tonskih lestvic. Intervali so bili zanj povezani z duhovnim razvojem človeštva in harmonijo kozmosa. Pitagora je označil na primer razdaljo med Mesecem in Zemljo kot cel ton. Razdalja med Mesecem in Merkurjem, med Merkurjem in Venero je znašala polovico tona, razdalja med Venero in Saturnom eno ton in pol, od Marsa do Jupitra in od Jupitra do Saturna pol tona. Razdalja med Saturnom in Živalskim krogom je znašala en ton in pol. Vsi toni skupaj tvorijo oktavo kot osnovo harmonije univerzuma.
Pri Grkih so bili bogovi tesno povezani z glasbo. Bog Apolon nosi liro kot simbol svoje zmage nad kaosom. Kadar igra Apolon, vse stvaritve umolknejo in prisluhnejo. Vse spori so mimo in celo bog vojne Ares prekine s prelivanjem krvi. Apolonova glasba dvigne duha v človeku in v njegovo dušo prinese mir. Če duša občuti harmonijo, spozna tudi celoten kozmos; kozmos pomeni red. V orfičnih misterijah igra glavno vlogo bog Dionisos, ki pripelje človeka do ekstaze.
Človeka so pogosto primerjali z glasbenim instrumentom, na katerem igra božja harmonija. Vendar se on tega ne zaveda. Povrh tega je ta instrument poškodovan, s čimer božja harmonija ne more priklicati pravih tonov.
Pitagorin biograf Porphirius poroča, da je Pitagora pričel svoje lekcije z igranjem na liro in petjem starih melodij. To je počel zaradi tega, da bi omogočil učencem pozabiti na svoje skrbi, pomiriti jezo in izbrisal trpljenje, pa tudi zato, da bi s pesmijo slavil bogove. Harmonični zvoki učinkujejo direktno in pozitivno na eter in človeku pomagajo, da sedem strani svojega lastnega sistema uskladi in naravna na pravilen način in pritegne glasovi, ki spadajo k temu. Eho tega učinkovanja najdemo v religioznem delovanju vseh ljudstev in v vseh časih.
Vsaka rasa ima lastno eterično pogojenost, zato so instrumenti tonske lestvice, ki jih uporabljajo različna ljudstva, ravno tako različna. V nekaterih deželah prevladujejo ritmični instrumenti, v drugih področjih gre prvenstveno za melodijo. Vsako ljudstvo ima lastno glasbo. Toda to še ne pomeni, da je ta glasba naravnana na božansko harmonijo in prinaša pozitivno učinkovanje.
Od božanskega izvirnega življenja je ostala v človeku le iskra duha. Ta iskra se lahko prebudi in prižge, če se človek kot instrument spet naravna na božjo harmonijo . Poveže se s silo Kristusa, s temeljnim tonom božje ljubezni. Njegov prenovljeni kundalini ogenj začne vibrirati v tem osnovnem tonu. Ta proces sozvočja mora biti podprt s transmutacijo celotnega bitja, da bi se s tem rodila nova zavest, duhovna zavest. Potem bo lahko človek spet sozvenel v izvorni harmoniji sfer, kot glasbeni instrument.
Vsak človek je že izkusil močan vpliv glasbe. Glasba lahko pomirja, razveseli in tudi užalosti.. Lahko pa tudi zaradi glasbe postanemo depresivni. Predvsem pa disharmonična glasba lahko dušo vodi v kaos. Vpliv glasbe je torej lahko različen. Lahko nas zelo dvigne ali pa potegne v satansko področje. Večino glasovne zaznavamo zavestno, ker smo nanje navajeni. Različno visoki in močni šumi nas nenehno obdajajo.
