Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Upokojenec_Pokojnina_Starost

V pokoj sobota, 21. oktober 2006 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si POGLED NA ŽIVLJENJE Z VRHA LESTVE Upokojitev je eden od trenutkov v življenju, ki ga, kot številne prej - začetek študija, zaposlitev, rojstvo otroka itn. - doživljamo kot prelomnico. Upokojitev v tem smislu lahko primerjamo z vrhom lestve, po kateri smo plezali vse življenje: naposled lahko prenehamo plezati in uživamo v razgledu! Seveda: z lepim razgledom prihajajo tudi dodatne obveznosti in spremembe, toda kljub številnim neznankam, ki jih boste vsi, ki ste tik pred upokojitvijo, odkrivali v naslednjih letih, lahko zapišemo: upokojitve se lahko veselite, saj prinaša veliko lepega. Čas, s katerim lahko razpolagate po svoji želji. Konjičke. Potovanja. Oživitev partnerske zveze. Vnuke. Pokoj je lahko čudovita priložnost za osvežitev življenja. Seveda pa je vaš odnos do tega življenjskega obdobja odvisen predvsem od tega, kako nanj gledate: kot na priložnost ali kot na oviro. Kot na težavo ali kot na izziv. Zgodovinsko gledano je pokoj življenjsko obdobje, ki ga je dočakalo in uživalo le malo ljudi. Na začetku 20. stoletju je povprečna življenjska doba znašala 47 let. Posledično je večina ljudi delala tako dolgo, da so bili preveč šibki ali bolni, da bi dočakali to življenjsko obdobje. Ker takrat medicinska znanost ni bila tako napredna kot zdaj, je večina ljudi umrla zaradi akutnih bolezni. V povprečju je obdobje, preživeto v pokoju, pomenilo le 7 odstotkov odraslega življenja ali približno tri leta. Do začetka 21. stoletju se je to obdobje podaljšalo na 25 odstotkov: zdaj torej 25 odstotkov svojega odraslega življenja (oziroma povprečno več kot dvajset let) preživimo v pokoju. KAJ VPLIVA NA "KAKOVOST" ŽIVLJENJA V POKOJU? Koncept življenja v pokoju, ki ga povezujemo s prostim časom, potovanji, družinskimi dejavnostmi, konjički in dodatnim izobraževanjem, je razmeroma nov. V 21. stoletju je življenje v pokoju postalo obdobje, ki se ga ljudje po številnih letih dela veselijo, načrtujejo in v njem uživajo. Ne gre namreč le za to, da z upokojitvijo nekaj pustimo za sabo; predvsem se moramo zavedati, da hkrati začenjamo nekaj novega. Upokojitev je le eden od življenjskih prehodov, spopadanje z življenjem v pokoju pa je odvisno od več dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši naslednji: Finančna varnost: to je navadno odločilni dejavnik. Fiksni prihodki namreč odločajo o tem, ali bo življenje v pokoju prijetno ali ne. Finančno stanje po upokojitvi lahko temelji na več virih, med katerimi so najpomembnejši: pokojnina, sredstva, privarčevana v "aktivnih" letih, donosi različnih naložb in prihodki iz honorarnega (pogodbenega) dela po upokojitvi. Finančni status in posledična socialna varnost lahko pomembno vplivata na kakovost življenja upokojencev. Ljudje z višjimi prihodki imajo več priložnosti za različne dejavnosti, konjičke in potovanja, seveda če so zdravi. Finančna varnost poveča tudi kakovost bivanja ter zagotavlja večjo zdravstveno in socialno varnost. Zdravstveno stanje: kronična bolezen lahko vpliva tako na odločitev za upokojitev (zdravi odrasli se lahko, denimo, odločijo za predčasno upokojitev, da bodo, dokler so še "v formi", potovali ali uresničevali druge interese, ki jih zaradi redne zaposlitve ne morejo) kot tudi na kakovost življenja po njej. Žal številni starostniki še vedno povezujejo staranje z boleznimi. Takšen negativistični pristop je povsem zgrešen in utegne slabo vplivati na samozavest, samospoštovanje in psihično stanje upokojenca. Zato si je dobro zapomniti: staranje ni bolezen; če bi bila, bi bili vsi stari ljudje bolni. Večina starih ljudi je zadovoljna s svojim življenjem; njihovo zdravstveno stanje ne vpliva na njihove psihofizične lastnosti. Približno šest od desetih starostnikov (kar je več kot petdeset odstotkov!) uživa polno življenje - tako v telesnem kot v psihičnem smislu. Vloga družine in dela v posameznikovem življenju: pomembnejša ko sta nam družina in družinsko življenje, verjetneje je, da bomo kot upokojenci uživali. To pa ne velja nujno za našo "navezanost" na službo: ljudje, ki z užitkom hodijo v službo in radi delajo, ki se v delovnem kolektivu dobro počutijo in so na delovnem mestu stkali prijetne socialne vezi, bodo upokojitev težje prenesli. Skrbnost načrtovanja upokojitve: vsi načrtujemo dejavnosti, ki v naše življenje prinašajo užitke - druženje z družino in prijatelji, obiskovanje muzejev in gledališč, vrtnarjenje, obiskovanje športnih dogodkov itn. Če načrtujemo nekaj tednov počitnic, je toliko bolj razumljivo, da je smiselno načrtovati petnajst, dvajset ali celo več let življenja v pokoju. Med stvarmi, o katerih moramo razmisliti, so naslednja vprašanja: kakšen bo naš finančni položaj, ko bomo živeli v pokoju? Bomo finančno kos svojim potrebam - ali pa bomo morali prilagoditi finančne načrte? Kako pomembni so za nas prijatelji in družina? Kaj se bo dogajalo, ko se bomo starali? Kako bomo upravljali s svojim časom? Kakšni so naši cilji, želje, potrebe in pričakovanja? Kje bomo živeli po upokojitvi? In kaj bo čez petnajst, dvajset, petindvajset let? Očitno je, da bomo imeli od življenja v pokoju največ, če ga bomo načrtovali. Najprej pa razmislimo, kako bomo običajno delovno rutino nadomestili z rutino upokojenca. Že zadnji dan službe razmišljajmo o tem, kako bomo izkoristili prvi dan po upokojitvi. Predvsem pa - ne hitimo. Cilj je nadvse preprost: kar najbolje izkoristiti dragoceni vir, ki ga ni nikdar dovolj: čas. Pričakovanja, ki jih gojimo od pokoja: v splošnem razlikujemo dve širši skupini upokojencev: aktivne in pasivne. V skupino aktivnih se uvrščajo vsi, ki jim življenje v pokoju pomeni novo, dejavno življenjsko obdobje, v katerem začnejo na novo raziskovati svet, potovati in preizkušati nove poti za dosego ciljev. V skupino pasivnih upokojencev spadajo vsi, ki tudi po upokojitvi uporabljajo enake pristope, imajo zanimanja, upokojitev v njih ne prebudi radovednosti; vse, kar si želijo, je umik od sveta in ljudi, ki so jih obdajali doslej. Od tega, v katero skupino ljudi se uvrščamo, so v največji meri odvisna tudi naša pričakovanja od življenja v pokoju: z upokojitvijo bodisi želimo načeti novo poglavje v življenju ali pa nadaljevati zgodbo tam, kjer se je končala z odhodom iz službe - karseda neopazno in brez večjih pretresov. PRVI ŠOKI IN OBČUTKI Neposredno po upokojitvi imamo občutek, da nenadoma nič več ni tako, kot smo si želeli, pričakovali; zdi se, da je to, na kar smo čakali, povsem drugačno od poprejšnjih predstav. Za to obdobje je značilen občutek praznine in nemira. Vsakdo med nami ima namreč določeno rutino, ki jo je vajen, pa naj gre za biološke, mentalne ali socialne potrebe. Nenadna sprememba, ki jo prinese upokojitev, lahko vznemiri naš živčni sistem, zato moramo čim prej začeti z dejavnostmi, ki bodo zapolnile novo praznino v našem življenju. Pogosto je tudi razočaranje. Eden od mitov, ki prevladuje v sodobni kulturi, je namreč to, da je sreča naravni rezultat ležernega življenja. Le malo ljudi se zaveda, da velja prav nasprotno: končnega zadovoljstva ne dosežemo s sprejemanjem, marveč z dajanjem. Prav nenadno izginotje priložnosti za dajanje, osrečevanje in zadovoljevanje drugih v nas vzbudi občutek praznine in ničvrednosti. Zato je neredek pojav, ki spremlja upokojitev, depresija, ki jo dodatno okrepi občutek, da je naše življenje na vrhuncu in da gre od tu naprej samo še navzdol. "Križišča", ki ga, če se izrazimo nekoliko metaforično, pomeni upokojitev, ne zaznavamo kot ene od postaj na naši življenjski poti, marveč kot končno destinacijo. Staranje in upokojitev vidimo kot točko, ko začne vse naše védenje o svetu zamirati in ko vse dejavnosti, v katerih smo prej uživali, izgubijo pomen. Stvar dodatno poslabša nostalgija, ki je posledica oklepanja preteklosti. Nostalgija je pogostejša pri ljudeh, ki s ponosom kažejo na svoje pretekle dosežke in ki radi pripovedujejo o svoji preteklosti, na katero so ponosni. Seveda s tem, da se oziramo v preteklost in uživamo v spominih, ni nič narobe; vendar je življenje veliko bolj vznemirljivo, če se osredotočimo na prihodnost in dosežke, ki so še pred nami. SPREMEMBE V ODNOSIH Stiki z drugimi ljudmi, z družinskimi člani, prijatelji in partnerjem, pomembno prispevajo k prilagajanju novim okoliščinam, ki jih prinaša upokojitev. Pogosto namreč šele po upokojitvi ugotovimo, v kolikšni meri smo odvisni od dnevnih stikov z drugimi ljudmi, ki smo jih prej uspešno zadovoljevali v službi. Zlasti upokojenke pogosto pogrešajo sodelavke in sodelavce ter dnevno rutino, ki jo je prinašala redna zaposlitev. Zato je pomembno, da po upokojitvi ohranimo prijateljstva iz službe, a tudi to, da sklepamo nova. Prav je tudi, da v mreži ljudi, s katerimi želite bogatiti svoja upokojenska leta, "zadržite" sorodnike. Navadno se družinske vezi z upokojitvijo že same po sebi okrepijo, pogostejša so srečanja s starši (če so še živi) in otroki, neredko z upokojitvijo nastopi tudi skrb za vnuke. Seveda je prav, da občasno priskočite na pomoč, vendar se obenem ves čas zavedajte, da imate svoje življenje. Ne postanite samoumevni: dedek in/ali babica ne sme biti 24-urna varuška ali nenehen vir finančne pomoči, saj to ni dobro za nikogar. Zato jasno povejte, kaj ste pripravljeni storiti in katera pričakovanja se vam zdijo neutemeljena. POŽENE PARTNERSKO ZVEZO Upokojitev lahko pomembno poseže tudi v partnersko zvezo; trenja med partnerjema se neredko zaostrijo. Od medenih tednov, ko je bila edina želja s partnerjem preživeti 24 ur na dan, so se namreč stvari pomembno spremenile; čeprav še vedno uživate v partnerjevi družbi, vam je vse pomembnejša tudi svoboda lastnega časa in prostora. Ko sta posameznika, ob predpostavki, da se upokojita sočasno, nenadoma skupaj 24 ur na dan in sedem dni v tednu - vsak s svojimi zakoreninjenimi navadami - se lahko stvari (v primerjavi z jutranjim "na svidenje" in večernim "kako je bilo v službi?") nenadoma zasukajo. Kot na vseh področjih v življenju je tudi tu pomemben pogovor: kaj pričakujeta od vajinega prostega časa? Katere bodo skupne dejavnosti in katere želita opravljati vsak zase? Kako si bosta delila obveznosti v gospodinjstvu? Katere spremembe lahko vneseta v rutino opravljanja gospodinjskih opravil? O vsem tem se morata pogovoriti odprto in pošteno, da bosta našla najboljšo rešitev za kakovostno preživljanje preostanka življenja. Veliko parov/zakoncev se seveda ne upokoji sočasno. Zanimivi so izsledki raziskav: na novo upokojene ženske so na splošno bolj depresivne kot tiste, ki so v pokoju že dalj časa in tiste, ki še delajo, zlasti če so njihovi soprogi še zaposleni. Na novo upokojeni moški sprožijo več konfliktov v zakonu kot tisti, ki so še zaposleni. Na novo upokojeni moški s še vedno zaposlenimi ženami se pogosteje zapletajo v zakonske konflikte kot na novo upokojeni moški z nezaposlenimi ženami. SVOBODA IZBIRE Večina si nas predstavlja življenje v pokoju kot obdobje, v katerem bomo imeli veliko prostega časa, s katerim in znotraj katerega bomo lahko počeli vse, kar se nam bo zljubilo. Večina upokojencev dejansko uživa v prostem času, nekateri pa se tega uživanja "učijo" po več mesecev ali celo let, saj ne znajo razpolagati z obilico časa, ki jim je nenadoma na voljo. Eden od razlogov za to je današnja delovna mentaliteta: veliko zaposlenih ljudi je deloholikov, ki so prepričani, da je delati dobro in ne delati slabo oziroma da je delo vrlina, nedelo pa greh. Toda zaradi lenarjenja, ki ga prinaša upokojitev, ne bi smeli imeti občutka krivde, ampak raje poiskati dejavnosti, ki nas osrečujejo, iz tega življenjskega obdobja pa povleči največ. Pomnite: največja izpolnitev po upokojitvi ne izhaja iz tega, da se osvobodimo dela, marveč iz svobode, ki nam omogoča, da izbiramo v množici priložnosti. Zato bi moralo biti življenje v pokoju obdobje, ko počnemo stvari, ki nas najbolj osrečujejo. Če pokoj načrtujemo vnaprej, lahko zlahka zavržemo strahove o dolgčasu in o tem, da bomo kot upokojenci "vegetirali". Nasprotno: lahko si uredimo zanimivo življenjsko obdobje in se veselimo česa konkretnega. Pri tem je pomembno, da si zastavimo cilje in poiščemo dejavnosti, ki nam bodo osmišljali vsakdanje življenje. Koliko časa zdaj namenjate dejavnostim, ki vas osrečujejo? Bi jim morali/želeli nameniti več časa? Imata s partnerjem skupne dejavnosti, ki jih lahko izvajata skupaj? Ali v splošnem uživata v podobnih stvareh? Pomembno je, da si s partnerjem "razdelita" dejavnosti tako, da bosta preživela karseda veliko kakovostnega časa skupaj, pri tem pa določen čas pustita samo zase - za svoje konjičke in prijatelje. Pomembno je tudi, da pustite vse možnosti odprte; vselej bodite dovzetni za nove dejavnosti in vznemirjenja, ki jih prinaša življenje. SAMOSPOŠTOVANJE Dobro načrtovane prostočasne dejavnosti v letih, ki sledijo upokojitvi, lahko zadovoljijo osnovne človeške potrebe. Na prvem mestu je potreba po samospoštovanju, ki jo ima vsakdo med nami in ki nam pove, v kolikšni meri se cenimo in kako se zaznavamo. Samospoštovanje je pogosto povezano s službo. Tako lahko upokojitev nekaterim ljudem vzbudi vtis, da so za seboj pustili del svoje identitete, zato izgubijo občutek za dosežke in strokovno vrednost, za to, da so cenjeni in spoštovani. Pri tem pozabljajo, da so številne priložnosti za dosežke, priznanja in spoštovanje na voljo tudi v prostočasnih dejavnostih; nekateri upokojenci šele v tem življenjskem obdobju prvič dosežejo nekatere cilje in rezultate (npr. s honorarnim delom ali z udejstvovanjem v dobrodelnih dejavnostih, ki jim ponuja priložnost, da opravljajo koristno delo, si krepijo smisel življenju s tem, ko povečujejo kakovost življenja drugih ljudi, in ne nazadnje tudi priložnost, da spoznavajo zanimive ljudi). ČUSTVA, UM IN TELO Sledi zadovoljevanje socialnih potreb. Vsi čutimo potrebo po ljubezni in pozornosti. Te potrebe lahko zadovoljimo le ob pomoči drugih, zato so za nas pomembni partner, otroci, prijatelji in sorodniki. Enako kot je uravnotežena prehrana nujna za zadovoljevanje prehranskih potreb, je tudi raznolikost dejavnosti, v katere smo vpeti skupaj z drugimi, nujna za zadovoljevanje socialnih potreb. Ne smemo se zanašati le na nekaj prijateljev in sorodnikov, ki jih lahko s časom, iz različnih vzrokov, izgubimo. Vse to pomembno prispeva k zadovoljevanju čustvenih potreb ter doseganju občutka pripadnosti in vrednosti. K zadovoljevanju čustvenih potreb lahko pomembno prispevajo tudi samostojne dejavnosti, kot so, denimo, branje knjig, pisanje pesmi itd. Prav tako ne smemo pozabiti na urjenje uma. Učite se o svetu, rešujte križanke, vpišite se v tečaj tujega jezika ali računalništva, vse to pa kombinirajte s telesno pripravljenostjo, zabavo in ustvarjalnostjo - morda boste prav v teh letih odkrili skriti talent, ki ga pred upokojitvijo niste imeli priložnosti izraziti (kuhanje? pisanje? slikanje?). H kakovosti življenja v letih, ki sledijo upokojitvi, pripomore tudi pustolovski duh: potovanja, odkrivanje neznanega, spletni klepet z neznancem … vse to so dejavnosti, ki začinijo življenje in naredijo to obdobje nemara celo privlačnejše od prejšnjih. Za številne upokojence, ki z nasmehom na obrazu hodijo od kavarne do knjižnice, tržnice in nazaj domov, kjer jih na mizi poleg uokvirjene družinske fotografije čakajo trije neodgovorjeni telefonski klici, na mizi pa letalske karte za pot v eksotično deželo, je prav to življenjsko obdobje najlepše doslej. Neža Žigon V naslednjem desetletju se bo upokojilo več kot 70 milijonov predstavnikov generacije baby-boom. Na novo upokojeni moški sprožijo več konfliktov v zakonu kot tisti, ki so še zaposleni. Vselej bodite dovzetni za nove dejavnosti in vznemirjenja, ki jih prinaša življenje. KAKOVOST BIVANJA Ko se po upokojitvi odločate za določen način bivanja (bodisi da ostanete v isti hiši bodisi da iščete, skladno s svojimi finančnimi zmožnostmi, druge opcije), je pomembno, da v zvezi z novim stanovanjem in njegovo okolico ugotovite: - ali je dovolj prostorno, - ali je zlahka dostopno, - ali je v privlačnem okolju, - ali je blizu transportnih sredstev (avtobus, vlak), - ali ima v bližini vso potrebno infrastrukturo (trgovino, zdravnika, restavracijo), - ali so sosedje prijetni, - ali ponuja zadostno varnost, - ali ponuja možnosti za rekreacijo, izobraževanje, konjičke … NEKAJ NASVETOV, KAKO OSTATI DEJAVEN - vpišite se na univerzo za tretje življenjsko obdobje, - vpišite se v plesno šolo, - omislite si nov konjiček, - angažirajte se kot prostovoljec, - poiščite si honorarno delo, - začnite se ukvarjati z (novim) športom, - vpišite se v knjižni klub. Moški se težje sprijaznijo z "izgubo" dela, saj imajo ob upokojitvi manj alternativnih vlog, od katerih so odvisni, zato je zanje pri prilagajanju na nove okoliščine še posebno pomembna socialna in čustvena podpora partnerke. SLOVENSKA STATISTIKA (vir: ZPIZ) - Konec decembra 2005 je bilo v Sloveniji 534.334 upokojencev. - Povprečna mesečna neto starostna pokojnina je leta 2005 znašala 121.805 tolarjev (povprečna mesečna neto plača pa 176.311 tolarjev). - Najnižja pokojninska osnova v letu 2005 v Sloveniji je znašala 102.532 tolarjev, najvišja pa 410.125 tolarjev. - Višina pokojnin je omejena navzgor in navzdol z zneskom najnižje in najvišje pokojninske osnove. - Višina pokojnine je odvisna še od dopolnjene pokojninske dobe in dopolnjene starosti. : PRAVICA DO POKOJNINE V SLOVENIJI (VIR: ZPIZ) Pravica do starostne pokojnine je odvisna od dopolnjene starosti zavarovanca in pokojninske dobe, ki pa mora pri najvišji možni starosti obsegati izključno zavarovalno dobo. Za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do te pokojnine morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja, ki se razlikujeta glede na spol zavarovanca. Predpisane so tri različne možnosti, in sicer: Za ženske Starost /Pokojninska doba 55 let in 4 mesece /36 let in 3 mesece 60 let in 4 mesece /najmanj 20 let 62 let in 4 mesece /najmanj 15 let Za moške Starost /Pokojninska doba 58 let /40 let 63 let /najmanj 20 let 65 let /najmanj 15 let Več informacij na: www.zpiz.si. Komentarji (0) www.pozitivke.net