Dogajanja tega desetletja po svetu in odgovori izčrpane Zemlje bi nam naj bili najresnejše opozorilo, da je med nami marsikaj narobe. Po kratkem uporu Tunizijcev je bila vstaja nezadovoljnih v Libiji in Egiptu poimenovana kot arabska pomlad.
Nič pomladnega ni sledilo tam in ne nato v Siriji in zdaj še v Ukrajini, temveč še trša zima medčloveških odnosov in vse več mrtvih. Izvoz demokracije po meri interesov velesil je še povečal gorje v Iraku in Afganistanu. Ukrajinci so se tudi zmotili, če so mislili, da bo menjava oblasti prinesla le povezanost z EU in dražji plin ter takojšnje odplačilo dolgov, ne pa razpadanja države.
Ljudje Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in Sudana pa kot da nikoli niso slišali, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Lepšega sveta ne bo s sankcijami, droni, bombami in drugim nasiljem, temveč z vedno več miroljubnimi in spravljivimi ljudmi. Ravnodušni do dogajanj v svetu ne uvidimo svoje sokrivde zaradi negativnih misli o drugih, čeprav sami nismo nikogar prikrajšali za glavo. Silno veliko negativnosti se sproža ob navijaštvu na športnih stadionih in tudi pred televizorji. Vsa ta miselna agresija obkroža svet in najde podobno misleče. Tudi razni shodi v podporo enim in proti drugim ne prispevajo k strpnosti.
Po vsem nemirnem svetu volivci selijo svoje zaupanje iz ene politične stranke v drugo. Vedno le iz pričakovanja, da jim bo srečo prinesel nekdo drug, na svoj prispevek za večjo solidarnost in blaginjo pa komajda pomislijo. Dogajanje v vsaki deželi je posledica miselnosti in dejavnosti tamkajšnjih ljudi, torej žetev skupnih posevkov. Nas boli boljša plača drugih, ni nam pa mar tistih, ki so brez nje? Bi bilo res težko ponuditi roko v pomoč ali spravo? Vase zaverovani vrhovi državnih in privatnih podjetij so se zmotili v prepričanju, da bo tudi odplačevanje kreditov tako lahkotno, kot je bilo najemanje. Nepremišljenost in megalomanija prej ali slej izstavita račun. Je javno mnenje povzpetnikom dovolilo prepričanje, da so nekaj več? Morda so – po spodrsljajih, ki drugim prinašajo gorje! Vsa stara in jara in tista za vse čase »znajdi se« gospoda pozablja, da mrtvaška srajca nima žepov. Življenje ničesar ne prelaga na jutri, zdaj teče, zdaj si pišemo svojo nadaljnjo usodo. O načinu življenja se lahko svobodno odločamo, posledic svojih ravnanj pa ne izbiramo sami. Doživljamo jih povsem po svojih plusih in minusih. Moti se, kdor misli, da je poklican brskati po preteklosti drugih, namesto da bi odpravljal svoje napake. Morda je nekaj nekdanjih sodelavcev zla med vojno in po njej in njihovih žrtev znova v zemeljskem bivanju v podobnih družinah ali pa pri nekdanjih nasprotnikih. Reinkarnacija! Zakaj jim onemogočati popravo in oproščanje z zastrupljanjem ter s starimi in novimi delitvami? Dobro bi bilo vedeti, da v onstranstvu ne bomo povprašani, kaj so nam storili drugi, ampak kaj smo mi počeli in koga vse smo prezrli.
Mnogi znanstveniki so prepričani, da jim je dovoljeno ponarejati naravo z gensko manipulacijo, kloniranjem, kemijo v kmetijstvu in predelavi živil ter celo manipulirati z vremenom. Da vse to ni pot iz lakote in revščine, kaže stanje sveta. Rastlinske in živalske muke, umetna gnojila in škropiva ter odvzem svobode in ubijanje živali se krivcem za bolečine zaradi vse večje potrebe po mesu, vračajo z boleznimi. Če se človek ne zavzame za živali, zakaj bi se drugi morali zganiti ob njegovem trpljenju?
Zakaj bi vztrajali v starih zmotah, ki nikomur ne prinašajo nič dobrega? Morda bi nam bilo laže, če bi vedeli, da smo bili nekoč prav vsi del popolnega nebeškega življenja. Pa se je eno bitje prevzelo, začelo nasprotovati Bogu in potegnilo za sabo še nas. In smo se zmotili v prepričanju, da bomo sposobni živeti brez ljubezni do Boga in med seboj. Božja ljubezen se še podarja, vendar nas doseže v manjši meri, če sami nismo ljubeči. Na Zemlji naj bi zaživeli miroljubno, drug za drugega, za vse oblike življenja, ki so zaradi našega odpadništva tudi dobile - enako kot mi - materialno obliko.
Slovenija je 23 let formalno neodvisna, čim prej obžalujmo vse slabo, ki smo ga sejali med nas in po svetu, da nas ne zadene vsa zaslužena žetev. Sprememba vsakogar je potrebna, zato ne dovolimo preganjanja ljubezni in pravičnosti ter izbrisa strpnosti, modrosti in oproščanja!
Dogajanja tega desetletja po svetu in odgovori izčrpane Zemlje bi nam naj bili najresnejše opozorilo, da je med nami marsikaj narobe. Po kratkem uporu Tunizijcev je bila vstaja nezadovoljnih v Libiji in Egiptu poimenovana kot arabska pomlad.
