V kakšni zmoti smo lahko, če vzamemo nekaj zdravo za gotovo, brez da bi razumeli bistveno, opisuje naslednja zgodbica, ki sem si jo izmislil.
Učitelj in učenec sta videla utapljajočega, in učitelj mu ni pomagal.
Učenec si je pri sebi tiho mislil; verjetno mu ni pomagal za to, da bi mu dovolil njegovo izkušnjo v katero se ni dobro vmešavati in vpletati.
Ko je učitelja o tem povprašal mu je ta dejal; - ni popolnoma tako kot ti misliš.
Čez nekaj dni sta učitelj in učenec spet videla utapljajočega in učitelj je temu takoj priskočil na pomoč.
Učenec, ki je v sebi to, kar je videl prvič, posplošil in mislil, da je tisto ravnanje v vsakem primeru edino merodajno in odrešujoče, osuplo vpraša učitelja; Razloži mi prosim; zakaj prvemu takrat nisi pomagal, danes pa temu si?
Učitelj je dejal; tisti prvi se je lahkomiselno igral z življenjem, zato je zanj bila najbolj pravilna izkušnja da se utopi.
Ta danes, pa je po nesreči brez svoje krivde prišel v nevarnost in je zanj najbolj prava izkušnja, če se le da, da se reši.
Ko imamo resničen vpogled in globok uvid v situacijo, ki ga simbolizira učitelj, moramo tudi po njem ravnati, torej paziti moramo, da nam resničnega vpogleda v situacijo ne prekrije in skrije moralnost padle narave.
Ta moralnost pravi pomagaj vsem.
Za padla bitja, ki nimajo vpogleda je popolnoma potrebna taka moralnost in da se po njej tudi ravnajo, - celo da imajo kazen če se ne -.
In tudi najbolj prav je tako, dokler človek resnično ne ve.
Edino takrat kadar imamo v vsej resnici popoln uvid s tem ko ravnamo iz njega, smo brez krivde osvobojeni zakona moralnosti padle narave.
V kakšni zmoti smo lahko, če vzamemo nekaj zdravo za gotovo, brez da bi razumeli bistveno, opisuje naslednja zgodbica, ki sem si jo izmislil.
