Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Trgovina-Orozje-Preiskovalci-Slovenija

Politično posebej motivirani preiskovalci petek, 18. marec 2011 @ 12:00 CET Uporabnik: Sonce http://www.vest.si/2011/03/18/politicno-posebej-motivirani-preiskovalci/ Med najnovejšo diskusijo o trgovini z orožjem, ki je potekala v Sloveniji po osamosvojitveni vojni, je Janez Janša na spletni strani svoje stranke dne 6.3.2011 zapisal, da so se med leti 1993 in 1997 »politično posebej motivirani preiskovalci zaganjali v to temo« in da bi morali v primeru utemeljenih sumov »na licu mesta ukrepati s pravnimi sredstvi«. Najprej par absolutno nespornih stvari: trgovina z orožjem v Sloveniji je potekala in to za več milijonsko gotovino, ki je poniknila neznano kam, njeni glavni udeleženci so znani, tisti, ki so jih zaščitili, prav tako. Ker to ponavljam že od leta 1994 naprej, pa nihče ni želel poslušati, predvsem pa ne pomagati tedaj, ko so bile zadeve še relevantne za sodišče, mi niti slučajno ni v interesu, da bi zgodbo vsebinsko obnavljal danes, ko so zadeve že zastarale. Zato se bom kot vodja »politično posebej motiviranih preiskovalcev« osredotočil zgolj na postopke, ki so pripeljali do tega, da se je trgovina z orožjem pričela odkrivati in na tiste, zaradi katerih nikoli ni dobila sodnega epiloga. V letu 1993 so se po Sloveniji začela množiti policijska odkritja večjih količin vojaškega orožja, tudi tistega najbolj nevarnega, raketometov, bomb in podobnega, da o puškah, zlasti avtomatskih, sploh ne govorimo. Kmalu je postalo jasno, da ne gre za slučaj, sploh, ker so dan po zasegu teh količin na pristojne policijske enote ljudje s takratnega obrambnega ministrstva začeli prinašati razne reverze, s katerimi so dokazovali, da so bile te količine, tudi več kot sto kosov v posameznem primeru, ljudem, katerim so bile zasežene, s strani njihovega ministrstva izročene v »hrambo«. Po drugi strani pa so vedno glasnejše začele postajati govorice, da je orožja v državi še več in da je namenjeno nadaljnji preprodaji. Zaradi tega je vlada po določenem času sprejela sklep o ustanovitvi medresorske delovne skupine v sestavi kriminalistična služba ministrstva za notranje zadeve, varnostno-informativna služba in varnostno-obveščevalna služba Ministrstva za obrambo, z nalogo, da razišče morebitno trgovino z orožjem na slovenskih tleh. Ker je prevladalo povsem normalno stališče, da gre pri takšnih zadevah lahko le za kriminal, je vodenje skupine pripadlo kriminalistični službi, ki je za njeno operativno vodenje zadolžila mene. Skupina je imela na razpolago kvalitetne ljudi, prepričane, da bodo lahko kvalitetno opravili svoje delo, predvsem pa, da je slovenska politika z omenjenim sklepom mislila resno. Pljunili smo v roke in presenečenja so se začela vrstiti eno za drugim: ugotavljali smo, da se večini od nas niti sanjalo ni, kaj se je poleg osamosvojitve in po njej še dogajalo v državi. Pridobivali smo dokumente, ki bi morali biti že uničeni, se pogovarjali z ljudmi, ki bi ne smeli nič videti in nič slišati in približno po letu, dveh, smo imeli dokaj realno sliko objektivnega dogajanja. Zdaj je nastopil hujši problem: dokazati tudi subjektivno plat, krivdo vpletenih posameznikov torej, kar je končni cilj vsakega kriminalističnega preiskovanja. Tu pa so se zadeve začele zatikati: ljudi je bilo strah maščevanja, vmes se je zgodila še Depala vas, ki je marsikoga odvrnila od tega, da bi sploh še kaj povedal, rezultatom našega dela se sicer nihče ni več posmehoval, ljudje pa niso upali več govoriti. Kolikokrat smo slišali tisto: »bom povedal, ko bo čas«.. Glede na izjave nekaterih, ki jih dajejo v zadnjem času, so očitno presodili, da je zdaj napočil ta čas. Kakšna zmota: pravi čas je bil takrat, ko bi se izjave še lahko uporabile pred sodiščem in ne več danes, ko so namenjene izključno političnemu obračunavanju. Sicer razumem ljudi, da jih grabi sveta jeza, ko morajo v medijih gledati trgovce z orožjem, predvsem enega, ki trdi, da so delali izključno v korist Slovenije, toda sedaj je prepozno, fantje: če ste molčali takrat, molčite tudi zdaj!!!! Pa povejte svojim potomcem, naj v primeru, če bodo oni priča kakšni »trgovini z orožjem«, spregovorijo, ko bo čas za to in ne petnajst ali dvajset let prepozno. Še zdaj vas je tako strah, da zgolj namigujete, ob tem pa sedite na dokumentih in posnetkih, ki jih imate, in čakate – kaj? Naslednjih dvajset let? Jih boste kazali svojim pravnukom in jim razlagali, kako pogumni ste bili, da ste zadeve shranili, ob tem pa boste seveda zamolčali, da o njih niste upali niti pisniti? Ne, hvala, svoje vloge ste odigrali, svojega strahu se sicer sramujte, ampak dajte mir! Preiskava je imela veliko poti in stranpoti, nekatere smo si zapomnili za vedno: preden smo podali kazensko ovadbo zaradi preprodaje orožja, ki je bilo prepeljano v Slovenijo in potem shranjeno na Brniku, smo ovadbo najprej dali v pregled dvema od takrat najboljših tožilcev v Sloveniji in oba sta bila nad njeno vsebino navdušena, češ, če to ne dovolj za obsodbo, potem ne bo nič. Dosti manj pa sta bila navdušena nad idejo, da bi se tudi kot pristojna tožilca ukvarjala z zadevo, ki je zaradi tega res pristala pri takratni skupini tožilcev za posebne zadeve. V ovadbi smo kaznivih dejanj osumili tudi bivša ministra za notranje zadeve in obrambo, Bavčarja in Janšo torej. Ko smo od tožilca iz skupine dobili pisno zahtevo, da z obema opravimo razgovor, smo ju povabili na razgovor, takoj za tem pa sem dobil klic od tožilca, da z Janšo razgovora ni potrebno opraviti. OK, sem se strinjal, vendar sem tožilca prosil za pisni preklic prvotne odredbe, pa je takoj postalo vroče. Najprej je mene nadrl on, potem pa mojega šefa še tožilcu nadrejena Brezigarjeva, kako da si mu upamo ugovarjati. In smo lepo povedali, da dokler pisna odredba ne bo tudi pisno spremenjena – kdo pa bi se danes sploh spomnil, da je tožilstvo ustno preklicalo pisno odredbo, saj bi vsi rekli, da policija ni izvršila pisno odrejene naloge – ne bomo odstopili od njene izvršitve. Tako smo tudi storili. Janšo je izprašal moj kolega, tožilec seveda ni upal blizu, njega pa je izprašal Bavčar, saj je bil on tisti, ki je postavljal vprašanja in ne obratno. No, tožilstvo je zadevo zaključilo tako, da je zahtevalo sodno preiskavo samo zoper enega od operativcev iz ovadbe, kar je bilo tako perverzno, da mi je eden od preiskovalnih sodnikov, ki je preiskoval orožarske zgodbe, rekel: «dokler imamo takšne tožilce, v državi ne potrebujemo odvetnikov!« Po preiskavi je bila ovadba zavržena in za tisoče preprodanih kosov orožja ni odgovarjal nihče. Zanimivo je bilo tudi pri orožju, ki smo ga v količini večji kot 10 000 kosov zasegli na mariborskem letališču. Seveda nikoli nihče ni upal zelo na glas spregovoriti o tem, da so skoraj vsi politiki v državi že dolgo pred tem vedeli, da se tam hranijo kontejnerji z orožjem, ki ga je Janša »odkril«, ko smo v policiji začeli izvajati operativno akcijo, katere bistvo je bilo v tem, da smo se namenili odpreti prav vsako carinsko skladišče v državi, tudi tistega na letališču v Mariboru, in po tem, ko je njegov glavni osumljenec postal namestnik šefa slovenske obveščevalne službe in je zaradi »odkritja« orožja položaj takoj tudi izgubil. Še bolj zanimivo je dejstvo, da je bila zadeva tako močno podprta z dokazi, da bi morala zdržati tudi sodni preizkus, pa je mariborsko tožilstvo kar naenkrat spremenilo pravno kvalifikacijo dejanja v obtožnici v nekaj, kar še zdaleč ni odgovarjalo dejanskemu stanju in sodišče seveda ni imelo druge izbire ter je obtožence moralo oprostiti. Tako za več kot 10 000 kosov zaseženega orožja spet ni odgovarjal nihče. »No,« smo si rekli, »pa poskusimo drugače«.. Takrat smo že vedeli, da je novi minister za obrambo naročil izdelavo natančne primerjave med količinami orožja v slovenskih skladiščih bivše JLA pred začetkom spopada za Slovenijo in količinami, ki so tam še bile ob nastopu njegove funkcije. Če bi dobili to razliko, bi z upoštevanjem cen, po katerih smo takrat orožje preprodajali »bratom« na Hrvaškem in v BiH in so nam bile znane – bile pa so tako visoke, da smo si takrat Slovenci pridobili sloves velikih oderuhov – z lahkoto izračunali, koliko denarja manjka v državnem proračunu. Ker je JLA vodila zelo natančne evidence, izračun razlike niti ni bil tako težak, težko oziroma nemogoče pa je bilo potem to primerjavo dobiti od ministra. Karkoli smo že poskusili, bodisi s pomočjo vlade ali s pomočjo tožilstva, za našo preiskavo ključnega dokumenta nismo dobili. Dobili pa smo nekaj drugega – številke dveh računov: prvega z lepim ženskim imenom, na katerega so gotovino nalagali preprodajalci s takratnega ministrstva za notranje zadeve, in drugega, kamor so gotovino nalagali trgovci z obrambnega ministrstva. Oba računa sta bila odprta v Avstriji, kar je bilo povsem razumljivo glede na to, da polnih zabojev denarja pač ni pametno vlačiti prav daleč in glede na to, da Avstrija zelo skrbno varuje bančne tajnosti. »Eureka«, smo bili veseli, »zdaj jih pa imamo«. Ko smo namreč pred časom »odprli« račun prodajalca orožja na mariborskem letališču, se kar nismo mogli nehati čuditi, tako lepo se nam je zložila sestavljanka. Upali smo, da bo tudi tokrat tako. Hitro smo napisali pobudo posebni skupini tožilcev, da naj preiskovalnemu sodniku pošlje predlog, da naj ta v okviru mednarodne pravne pomoči zahteva odprtje teh dveh računov. S tem bi prišli do imen tistih, ki so ju odprli, nanju polagali gotovino in tistih, ki so koristili sredstva z njiju. Bili smo prepričani, da nas samo kakšen dan loči od najpomembnejšega odkritja v preiskavi. Pa se ni zgodilo nič.. In smo ponovili predlog mi, ponovilo ga je tudi obrambno ministrstvo, pa spet in spet, tožilstvo pa nič, nobene reakcije, nobenega odgovora. Končno se je posvetilo tudi nam: pa saj v tej državi nihče razen nas, peščice zanesenjakov, ki smo se zadeve lotili resno, nima nobenega namena preiskati trgovine z orožjem! Preveč herojev osamosvojitve bi bilo treba prekvalificirati v trgovce s smrtjo in vojne dobičkarje, tega pa ne bi prenesli ne »naši« in ne »vaši«. In je umrlo upanje, da nam bo uspelo priti do konca. Tako je v tistih dneh začasno umrla tudi pravna država in dobili smo »afero vseh afer«. Celo nam je takrat postalo tudi jasno, zakaj so bile zavržene ali kako drugače zaustavljene vse naše kazenske ovadbe – bilo pa jih je okrog 20 – o trgovini z orožjem. Besede Janeza Janše pred par dnevi o tem, da smo bili »politično posebej motivirani«, so seveda neumnost. Očitno Janša sploh ne registrira več, kdaj govori neresnico, to je zanj že povsem nepomembno. Bili smo res zelo motivirani, a motivirani, da raziščemo sume kaznivih dejanj, ker pa je bil Janša eden od osumljencev, je to zanj zadosti, da govori o naših političnih motivih. Zelo enostavna logika, ki svet barva v samo dve barvi, črno in belo, in v katerem je bela barva rezervirana zgolj in izključno samo za njega in njegove. Verjetno smo ravno zaradi »politične motiviranosti« čisto vsi, ki smo sodelovali v medresorski delovni skupini, po zaključku tega projekta bili razgnani na vse konce in kraje, niti eden ni obdržal položaja, ki ga je do takrat zasedal v svoji službi. Pa so bili to fantje, ki so bili najboljši med najboljšimi, ki so ogromno dali za to državo in bi dali še več, če ne bi bili nevarni »herojem«, ki so takrat in – nekateri – še danes mislili, da so država in njihovi sodržavljani svinjski meh, s katerim lahko delajo, karkoli se jim že zljubi. Se pa strinjam z Janševo izjavo, da bi morali takrat kot preiskovalci v primeru utemeljenih sumov »na licu mesta ukrepati s pravnimi sredstvi«. Na žalost smo v tistih časih kot naivni in pošteni preiskovalci mislili, da je zadosti, če pravnim sredstvom damo obliko kvalitetnih kazenskih ovadb in pustimo pravni državi, da naredi svoje do konca. Danes bi res ukrepali drugače in »na licu mesta«: takoj bi mu odvzeli prostost (pa še kakšnemu tožilcu oziroma tožilki povrhu), pa da ga vidimo, če bi tudi v slovenskem priporu jedel češnje in sladoled, predvsem pa, če bi tudi v tem priporu bil tako zgovoren o svojih tovariših, kot je bil v tistem na Metelkovi? Drago Kos Komentarji (0) www.pozitivke.net