Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Tone_Partljic_Pisatelj_Humorist

Pogovor s Tonetom Partljičem četrtek, 16. avgust 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Tone Partljič je leta 2005 dopolnil petinšestdeset let svojega življenja in je že štiri desetletja prisoten v mariborskem in slovenskem kulturnem ustvarjanju kot pisatelj, komediograf, televizijski in filmski scenarist, dramaturg, mladinski pisatelj, kulturni delavec in poslanec v Državnem zboru. Najbolj znan je seveda kot avtor več kot petindvajset uprizorjenih komedij v vseh slovenskih gledališčih in več kot dvajsetih gledališčih nekdanje Jugoslavije. Med najbolj popularne lahko štejemo prav komedije, ki so doživele krstno izvedbo v Drami SNG Maribor kot Ščuke pa ni, Ščuke pa ne, Moj ata socialisti kulak, Čaj za dve itd. Nič manj popularne pa niso bile Štajerc v Ljubljani, Politika, bolezen mojo ali Gospa poslančeva… Več kot 300 ponovitev pa je doživela tudi njegova monokomedija Čistilka Marija. Partljičeve komedije odlikuje družbena kritičnost, razumevajoč odnos do človeških napak, sproščen dialog, ki je večkrat narečno štajersko determiniran in spretna ter aktualna izbira teme. Vseskozi je prisoten tudi pogum, ki se ne ustavlja pred političnimi ali drugimi avtoritetami… Partljič je nedvomno eden najuspešnejših in najbolj znanih slovenskih komediografov. Za svoje komedije je prejel nagrado Prešernovega sklada in Sterijinovega pozorja v Novem Sadu. Iste lastnosti imajo njegove televizijske igre in filmski scenariji, recimo Mama, umrla stop, Silvestrska sprava, Vdovstvo Karoline Žašler itd. Vendar literarni strokovnjaki, ki uvrščajo pisatelja Partljiča vse več v osnovnošolske in srednješolske učbenike, opozarjajo tudi na Partljičevo prozno delo, zlasti na neke vrste »trilogijo« romanov Pri Mariji snežni zvoni, Starec za plotom in Grob pri Mariji Snežni. Klasik sodobne mladinske književnosti je postal s črticami, zbranimi v knjigi Hotel sem prijeti sonce, ki je doslej izšla že petkrat in za katero je dobil Levstikovo nagrado. Njej se pridružujejo še Dupleška mornarica, Maša in Tjaša in Slišal sem, kako trava rase… Seveda pa se tudi v prozi ni izneveril humorju in satiri. Med štirimi knjigami humoresk in dveh satiričnih romanih je potrebno omeniti vsaj roman Kampanja in svojevrsten portret Maribora in Mariborčanov v knjigi Golaž, reka in mostovi… Tone Partljič pa je pomemben tudi kot delavec na področju kulturnega delovanja in organiziranja, saj je bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev. Prav čas njegovega mandata in njegovo delovanje v osemdesetih letih štejejo tudi pisatelji za prve lastovke slovenske pomladi. Kasneje je bil več mandatov predsednik Bralne značke Slovenije, ki je v času njegovega vodenja doživela nov razcvet in smisel. Pri največjem slovenskem gledališkem festivalu Borštnikovo srečanje deluje že dobrih 35 let, od tega zadnji dve let kot predsednik sveta Borštnikovega srečanja. Vsa leta je sodeloval tudi s slovenskimi gledališkimi ljubitelji, več kot 25 let pa je z ženo vodil dramski krožek na Osnovni šoli Bratov Polančičev. Partljiča vseskozi odlikuje vedrina, pozitivna energija in ustvarjalni nemir.  (iz podatkov »Letošnji prejemniki Glazerjevih nagrad,« 17.3.2006) »Dober večer! Ali je tu Oplotnica?« Tako je Tone Partljič, v petek, 28. novembra, pozdravil Patricijo Brdelak, knjižničarko Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, ki ga je pričakala pred OŠ Oplotnica. »Ja, prav ste rekli, tu je Oplotnica. A ste vi morda Tone Partljič?« Hudomušnemu pozdravu je sledil stisk rok. Nato je Patricija gosta odpeljala v večnamenski šolski prostor, kjer ga je pričakala zbrana množica Oplotničanov iz vseh zaselkov občine. Med njimi so bili občinski svetniki mag. Damjan Kvas, Leopold Klančnik in Vojko Korošec ter ravnatelj šole Matjaž Vrtovec. Tone Partljič, znani slovenski pisatelj, dramatik in državni poslanec, je Oplotničane v petek obiskal že četrtič. Prvič je prišel k njim 1987. leta, ko so oplotniško knjižnico selili iz kinodvorane v granitni blok, kjer je danes trgovina Sebastjan, drugič maja leta 1993 ob podelitvi bralnih značk oplotniškim šolarjem in tretjič ob izidu knjige Moja roka, tvoja dlan, maja leta 2001. Mnogi Oplotničani se še sigurno spominjajo dramskih del Toneta Partljiča Moj ata, socialistični kulak, Nasvidenje med zvezdami, Ščuke pa ni, ščuke pa ne, ki so jih uprizorili člani KUD Oplotnica v režiji Rudija Žnidariča. Tudi na TV-ekranih se ljudje srečujemo s Tonetom Partljičem. Za dobrodošlico so mu v petek pevci otroškega pevskega zbora šole Oplotnica ob klavirski spremljavi prof. Vesne Torič zapeli dve pesmi, Patricija je prebrala del njegove črtice z naslovom Moj pevski talent, povedala nekaj besed o njegovem literarnem ustvarjanju, nato pa predala besedo Tonetu Partljiču, ki je med drugim dejal: »Veliko dela imam. Rad bi več pisal. Celo leto čakam na praznične dni, ko si lahko vzamem čas, da ideje in zgodbe, ki jih nosim v sebi kot noseča ženska otroka, prenesem na papir. (iz 589. št. tednika Panorama) Kakšna je bila vaša mladost? Saj poznate tisto Cankarjevo: »Vsaka mladost je polna sreče in prešernega smeha, vsaka mladost!« Tudi moja je bila, čeravno sem se rodil leta l940, ko se je v Evropi že začela druga svetovna vojna in je bil oče mobiliziran v nemško vojsko. In smo ga čakali in čakali v letu l945. In dočakali. Živeli smo v Pesnici pri Mariboru, resno, skromno, delovno, med seboj ljubeče. Dobro sem se učil in sanjaril, da bom nekoč pisatelj in da bom ljubil najboljše dekle…Lovil sem ribe v Pesnici, deklamiral na proslavah in bral knjige…In tudi učil sem se dobro. Zelo sem si želel študirati v Ljubljani, a je bilo to leta l960 za moje revne starše prevelika želja… Kakšen vtis je pustil Ivan Cankar na vas? Joj, Cankar! Največji vpliv je imel name. Prevelik. Znal sem in še znam na pamet cele strani njegove proze. Kako sem se identificiral z njegovimi junaki, najprej z otroki (Jure, Grešnik Lenart, Zdenko Petersilka), potem njegovimi junaki Jermanom, Kačurjem (kasneje sem postal učitelj), Ščuko, Jernejem...! Danes sem se ga v marsičem »osvobodil«, zlasti jamrastega cankarjanstva. A še vedno je naš najboljši dramatik. Njegovo prepričanje, »da umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik«, me je še kako obvezovalo, ko sem bil na primer poslanec v državnem zboru. Letos bodo igrali mojo novo komedijo v SNG Maribor. Ima naslov Za nacionalni interes, kar seveda spominja na Cankarjev Za narodov blagor. Že to je znak, da se ga ne morem otresti v celoti, čeprav se mi zdi, da sem ustvaril distanco do njega. Tudi njegovi polemični toni v zvezi z odnosom Slovencev do kulture so žal znova aktualni.Bojim se celo, da bo v novem kapitalizmu spet oživel kak Hlapec Jernej… In kajpada kak Kantor ali Župnik… Življenje vas je pripeljalo v politične vode. Ali se spomnite kakšne anekdote? Maja, politika ni bogata z anekdotami. Zlasti slovenska tudi ni zelo duhovita. Morda je anekdota že  to, da se je ob koncu tranzicije  predsednik vlade pisal Rop. In se minister za šolstvo piše Zver. In da je Jelinčič naenkrat Plemeniti. Lani ste si prislužili Glazerjevo nagrado, kar je izjemen dosežek na kulturnem področju. Kaj vam pomeni? Nagrade sicer dobro denejo, tudi kakšne dolgove lahko poravnaš z njimi, a v resnici mi ne pomenijo toliko, kot bi si kdo mislil. Morda, dokler je ne dobiš in misliš, da ti morda »pripada«. A se z nagradami in tudi pričakovanji nisem nikoli dosti ukvarjal. Seveda se mi zdi prav, da mariborska občina podeljuje nagrade z imenom Janka Glazerja, ki ni bil samo najboljši pesnik v naših krajih, ampak tudi izjemen bibliotekar in predvsem kulturni zgodovinar in publicist. Bil je tudi satirik, kar kažejo njegovi epigrami. Bil je prvi, ki je opozoril, da golobica v našem grbu pada »dol« in je s tem opozoril na tendenco razvoja Maribora, ki smo jo v času tranzicije res doživeli. Namreč padec. A ni dovolj, da nagrade z njegovim imenom le podeljujemo, morali bi ga tudi brati, citirati, spoštovati… »Moj ata, socialistični kulak,« je avtobiografska drama. Kako ste si kot otrok razlagali tedanje razmere? »Moj ata, socialistični kulak,« je res precej avtobiografska komedija, kar se vidi tudi iz odgovora na Vaše prvo vprašanje. Seveda si tedanjih razmer nisem znal racionalno razlagati. A videl sem, da ne le ata, tudi mi otroci eno govorimo za javnost v šoli, službi, na sestankih in čisto nekaj drugega govorimo ali še bolje šepetamo doma sami med seboj. Če je učiteljica naročila, naj narišem sosedov hrib, nisem smel narisati cerkve na njem, čeravno sem njo videl, ker bi komunisti najraje cerkve podrli…Nekaterim ljudem smo lahko rekli gospod, večini smo morali govoriti tovariš. Videl sem, da ljudje doma na črno koljejo in se skrivajo, ko jejo meso, ker je bila takrat hrana na karte in na vasi obvezna oddaja. Skratka videl sem dvoličnost sistema, ki bi naj bil najbolj pravičen na svetu. Tudi jaz sem kot otrok, a tudi mnogi odrasli so verjeli vanj… Vendar smo se takrat tudi revni otroci lažje šolali in bilo smo v mnogo večji meri enaki kakor danes…Če si »neenak« in brez dela tudi nisi svoboden, to pa vidim danes. Ampak kot otrok se tudi nisem dosti spraševal o vsem tem. Sprašujem se danes. O tistem in današnjem času. Kaj vam pomeni humor? Humor je »fenomen«, o katerem je zelo težko govoriti in teoretizirati. Pravzaprav ni bolj duhamorne stvar, kot so simpoziji o humorju in komediji. Humor je treba »delati,« ne pa razlagati. Nek italijanski pesnik je rekel: »Smejemo se in še se bomo smejali! Kajti resnost je bila zmerom lastnost svetohlincev!« Zato se tako rad smejem. In imam rad ljudi, ki se smejejo. Če samo pogledam predsednika države ali predsednika vlade, ki se tako redko smejeta in sta tako resna, me skrbi. Slovenci se radi smejemo, le to je slabo, da se tako radi smejemo drugim in tako neradi na svoj račun. Humoristov ne smemo nikoli podcenjevati, navadno so bistri in tudi nekoliko nesramni. To ni nič hudega, hujše je, če so primitivni. Kadar se Vinko Šimek norčuje iz izgleda in zobovja Vike Potočnik, je primitiven in ni smešen ali humoren. Tega humorja je preveč. Zabavne oddaje na nacionalni slovenski televiziji se nezabavne, ker ne premorejo humorja. Slovenci imamo nekaj duhovitih humoristov zlasti med pisatelji. Tudi v politiki ne bi kak škodil. Ampak pri nas prevladuje mnenje, da odgovoren človek ne sme biti humorist. Kadar so me politični nasprotniki  v parlamentu hoteli diskvalificirati, so rekli, to je rekel tisti humorist…Jaz pa sem štel zmeraj za prednost, ker me imajo za humorista, to mi je dajalo večji prostor svobode. Sporočilo študentom? »Sporočila« ljudstvu, mladini, študentom… sem zmerom sovražil. Kdo pa vendar sem, da bi lahko sejal »sporočila«?. O današnjih študentih vem zelo malo, hči je že odrasla, vnukinja dijakinja. Ko sem se vsak teden vozil v smeri Maribor-Ljubljana, sem vedno jemal v avto študente-avtoštoparje, da Bi »slišal«, kaj mislijo in o čem se pogovarjajo. V celoti so veliko bolj razgledani kot smo bili mi. Potujejo na primer po svetu. Skoraj »vsak« je bil recimo v Indiji, Španiji, Franciji, Afriki… Mi smo bili v njihovih letih pravi »loleki«. Zdi pa se mi, da smo bili dosti bolj družbeno in politično uporniško angažirani. Imeli smo tudi svoje študentske abonmaje v gledališču, svoje študentsko gledališče, kar danes pogrešam. Moje sporočilo bi bilo, naj študentje recimo ne posegajo po drogah, četudi pravijo, da jim dajo novo energijo ali nove poglede na svet… Vse droge, ne le »joint«, tudi verske, politične droge te naredijo za odvisnika. In odvisen človek ni svoboden človek! Študentski »duh« in energijo premalo čutim v našem mestu. Ali živijo v getu ŠTUKA, domov, univerz, lokalov, hrupa? Ampak jaz sem star 67 let, kako naj dajem sporočila študentom? Čakam sam na sporočila študentov Sloveniji, svetu! Besedilo in fotografija: Maja David Komentarji (0) www.pozitivke.net