Piše: Mag. Anita Škof Čas čedalje hitreje teče in nas stiska za vrat. Več kot imamo sodobnih naprav, ki nam skrajšujejo potrebni čas za različna opravila, bolj nam zmanjkuje časa, ki ga v resnici - sploh ni. Je iluzija, ki smo si jo ustvarili zato, da bi v linearnem dojemanju časa Sebe sploh lahko izkušali kot posamezne, razpršene točke zavesti, ki jih imenujemo svoje inkarnacije.
Bolj, kot smo se odmaknili od Sebe kot od Izvora vsega, bolj smo ujeti v prostor in čas ter njuni sužnji, kljub vsem poskusom, da bi ju obvladovali. A val Nove Zavesti nam omogoča zavestno in odgovorno preseči prostor in čas in ju nadomestiti z ozaveščeno Enostjo iz lastne Notranjosti. Iz izvorne točke Nove Zavesti, tudi za izkušnjo Človeka.
RELATIVNOST ČASA IN PROSTORA
V resnici časa in prostora sploh ni, kakor je to težko doumeti našemu omejenemu razumu in osebnosti, ki sta po pravilu ujeta v ta prostor in ta čas, ki ju doživljamo kot edino resničnost. A vsak, ki je sposoben zajemati iz Sebe, ve iz lastne izkušnje, da je čas relativen oziroma ga sploh ni. Ko si v Sebi in si celo sposoben uvideti svoje različne inkarnacije, v različnih časih in prostorih, ko se zavedaš, da je celotna Enost le en sam velik hologram, tedaj veš, da časa v resnici ni. Zato so vsi naši poskusi, kako si ga podrediti, jalovi.
Naša osebnost se zlahka ujame v iluzijo tega, da obstajajo preteklost, sedanjost in prihodnost. To je samo način, kako si za potrebe omejene osebnosti poskušamo urediti izkušnje, ki jih pridobivamo v vsaki posamični točki zavesti, odkar smo se odločili za utelešenja. A hkrati se znotraj še vedno zavedamo, kdo smo, od kod prihajamo in zakaj smo tu. Zavedamo, da smo Izvor vsega. Edina izvorna točka Zavesti vsega, kar izkušamo v linearnem dojemanju časa in v tridimenzijski omejenosti prostora. Za izkušnjo tega, da časa sploh ni, ni potrebno biti visoko duhovno razvit in ne imeti uvidov v duhovna prostranstva.
Vsi smo že izkusili relativnost časa in prostora. Ko smo se zatopili v nekaj, kar nas je razveseljevalo, navdihovalo, izpolnjevalo, nam je čas kar poletel in se nismo zavedali, kako hitro je minil. Niti tega, da smo se medtem premaknili z enega konca na drugega, da smo morda lačni, utrujeni… Da se z nami v fizični dimenziji sploh dogaja kaj, kar nas opredeljuje skozi čute in kar bi lahko opredelili kot izkušnjo časa. Zato, ker smo tako nezavedno bili v Sebi, v svoji Notranjosti, ki je dimenzija nove dobe. Nova dimenzija, ki dobesedno ukinja prostor in čas in ju nadomešča z ozaveščeno Enostjo.
Ko smo po drugi strani izkušali neprijetne situacije, trpljenje, bolečino kakršenkoli vrste, se nam je čas vlekel v neskončnost in je bila vsaka minuta, vsaka ura muka. Le kako je lahko izkušnja časa, ki ga imamo za nespremenljivega, trdnega, dokončnega, za vse enakega, tako različna? Zato, ker jo enkrat izkušamo skozi svoje notranje bistvo, drugič pa skozi omejenost osebnosti.
ODTEKANJE ČASA
Premikamo se v novo, Zlato dobo, v nove frekvence Zavesti. Ta proces že nekaj časa poteka in v njem smo imeli čedalje bolj občutek, da nam zmanjkuje časa za vse, kar bi radi postorili ali izkusili. Dejansko nam ga je pričelo zmanjkovati, saj res časčedalje hitreje poteka, ker - odteka! Odteka v nič in vse, vrača se nazaj v Izvor. Odteka, ker odhaja iz fizične izkušnje človeštva, ker zapušča stari svet, v katerem smo sebe in vse okrog dojemali v linearnem zaporedju, kjer so si preteklost, sedanjost in prihodnost sledile v navideznem zaporedju. Kjer je bil najprej vzrok in nato posledica in smo vse doživljali kot ločeno ter razdvojeno.
V novi Zavesti se čedalje bolj zavedamo, da živimo v hologramu in temu že sledijo tudi naše izkušnje. Da se vse godi hkrati, da hkrati živimo vsa svoja življenja. Vse hkrati, nič prej in potem! Bolj kot smo povezani z lastnim notranjim bistvom, bolj kot je razširjena naša Zavest, toliko bolj bo temu zavedanju sledila tudi naša izkušnja. Bomo čedalje bolj zavestno obvladovali čas in čedalje manj on nas. Bomo iz zavedanja presegli vse omejitve časa in prostora.
ABSURD SODOBNEGA ČASA
Očitno nam s sodobno tehniko in tehnologijo ni uspelo obvladati časa. Kakšen absurd! Izumili smo nič koliko naprav, ki nam skrajšujejo potrebni čas za razna opravila, ki nas v trenutku povežejo z enega konca sveta do drugega. Izumili smo letala in hitre vlake, s katerimi v kratkem času premagujemo velike razdalje. Preko televizije in interneta smo v hipu obveščeni in povezani z drugim koncem sveta, z avtom smo hitro na želeni lokaciji, gospodinjski aparati skrajšujejo čas za nujna opravila. Preko telefona v trenutku opravimo, za kar smo prej porabili ogromno časa, ne da bi se nam bilo potrebno s sogovornikom sestati in nam obenem tako omogoča celo premagovanje prostora.
Vse hitro, hitreje, še hitreje, da bi nam čedalje več časa lahko ostalo za tisto, kar nam resnično nekaj pomeni, nas notranje izpolnjuje, za naše bližnje, za kreativno in aktivno preživljanje časa. Bolj kot smo se trudili skrajšati čas za nujne reči, bolj kot smo si ga prizadevali podrediti, manj nam ga je ostajalo, ker smo sproščeni čas neprestano nadomeščali z vedno novimi, umetno ustvarjenimi potrebami, željami in pričakovanji, ki so nas čedalje bolj oddaljevala od Sebe. Kakšna zabloda!
NEIZČRPNI VRELEC ŽELJA IN VEZANOSTI
Čas čedalje hitreje poteka tudi zato, da bi nas spomnil, da smo se sami zapleti v norišnico hitenja za vsako ceno, obenem pa pozabili na tisto, kar največ šteje - nase! Pozabili, kdo smo in zakaj smo tu. Se zapletli v naprave, ki nam požirajo čedalje več časa, naše pozornosti in energije. Tako smo se izneverili Sebi in postali ujetniki lastnih stvaritev. Tistih, ki niso prihajale iz Srca, iz zavedanja, temveč iz omejenosti osebnosti, iz razuma in iz želja, katerim ni nikoli konca.
Že razsvetljeni brat Buda nas je opozarjal, da so naše želje, pričakovanja in navezanosti vzrok trpljenja. Bolj, kot smo se navezovali na reči, ki bi naj nas osvobodile, bolj smo bili vezani in še vedno smo. Razen, če tega zavestno ne presežemo. S pomočjo novega vala Zavesti, ki nas vabi v zavedanje, da smo Izvor vsega. Da se spomnimo iz Notranjosti, da smo neomejeni in večni.
Čas čedalje hitreje teče in nas stiska za vrat. Več kot imamo sodobnih naprav, ki nam skrajšujejo potrebni čas za različna opravila, bolj nam zmanjkuje časa, ki ga v resnici - sploh ni. Je iluzija, ki smo si jo ustvarili zato, da bi v linearnem dojemanju časa Sebe sploh lahko izkušali kot posamezne, razpršene točke zavesti, ki jih imenujemo svoje inkarnacije. 
