Hočem le, da me vidijo s teboj… si je pela refren pesmi Od višine se zvrti Vlada Kreslina, ki je odmevala z avtoradia. Ravno je čistila svoj novi modri peguet, ki ga je dobila od staršev za uspešno opravljeno maturo. On jo je skrivaj opazoval in se nasmehnil sam pri sebi: »Še vedno je ista, kot sem jo spoznal v diskoteki tistega večera, ko je gostoval Vlado Kreslin.
Vsa besedila je znala na pamet in ker sem stal za njo, sem lahko ugotovil, da ima izreden posluh in zelo lep glas. Bila je tako zamaknjena kot danes. Nisem se mogel premagati ne da bi jo ogovoril, ko pa je bila tako ljubka…« In tako se je vrnil tri leta nazaj v tisti pozni petkov zimski večer, ko se je na koncertu trlo ljudi, da skoraj ni bilo kje stati. Prerinil se je tik za njo, skoraj sta se dotikala, ker je množica tako pritiskala. Še danes ne ve, zakaj mu je takoj padla v oči. Bila je oblečena v bela oblačila, ki ob žarometih še bolj odsevajo, sicer pa je imela dolge črne rahlo kodraste lase. Ni bila posebno velika, bila pa je zato ravno dovolj vitka.
In potem je zaslišal tisti zasanjani glas, kolikor ga je izmed vseh glasov pač še lahko razločil in ni ga več mogel pozabiti. Pri duši mu je postalo tako lepo in imel je občutek, da je to dekle nekaj prav zares posebnega. Moral jo je spoznati. Vedel je, da bo ljubka, ko se bo obrnila in jo bo videl v obraz, zato je ni izpustil iz oči. Tudi ni ob njej opazil nobenega spremljevalca, zato se je še bolj opogumil in iskal pravi trenutek. Še pomislil ni na možnost, da bi lahko bil zavrnjen…
Vlado je naredil kratek premor in dejal, da ima že izsušeno grlo, bil pa je tudi ves prepoten, saj je dal na odru vse od sebe. Tedaj se je dekle v belem obrnilo in se namerilo proti šanku. Ni napravila dveh korakov, že je bil za njo. Na vsak način si je prizadeval, da bi jo povabil na pijačo. Moral je počakati, da si je opomogla od prvega začudenja in takrat je imel občutek, da je izredno nedostopna in pretirano nezaupljiva. Danes se več ne spomni, kaj ji je takrat prigovarjal, da je končno popustila. Morda je uvidela, da le ni tako napačen, saj naš Denis sploh ni bil napačen, tako da se ga verjetno ne bi sramovalo nobeno dekle. Kavalirsko ji je pridržal stol, dokler ni sedla in ji obesil plašč na obešalnik.
Poklical je natakarja in naročil zanjo kavo s smetano, zase pa kokakolo. Ni maral alkohola, ona še manj. »Razen ob redkih priložnostih« je pripomnila. Predstavil se ji je in izvedel, da ji je ime Iris in da hodita celo na isto gimnazijo, samo da je ona šele prvi letnik, on pa že četrti. Rekel je, da do sedaj ni imel časa za dekleta, saj se je pridno posvetil študiju, poleg tega pa je imel svoj ansambel, saj je strašno rad igral kitaro in klavir in je do nedavnega obiskoval glasbeno šolo ter pel v dijaškem pevskem zboru. »Potem pa mi reči samo še to, da si vsa leta odličnjak,« je dejala malce za šalo malce zares. V odgovor je samo zardel. »Pravi mister Perfect si!« je vzkliknila in se zazrla v njegove modre oči. Nekaj časa sta samo molčala in srkala vsak svojo pijačo.
»O tebi vem do sedaj samo to, kako ti je ime in da obiskujeva isto šolo. Ugotovil pa sem, da imaš izredno lep glas in te nisem mogel izpustiti izpred oči. Priznam tudi, da si me zares očarala, še sam ne vem zakaj. Priznam pa ti tudi to, da sem sicer v družbi deklet izredno sramežljiv, česar mi ne smeš zameriti. Veš, čakal sem na tisto ta pravo, pa je do danes še nisem našel…« spet je zardel in premolknil ter jo vprašujoče pogledal, če ni morda rekel že preveč. Tudi ona je rahlo zardela in rekla:«Sicer ne bi vsakemu, ki me ogovori, povedala po resnici, a ker si mi že toliko zaupal in ker se mi zdi, da ti tudi jaz lahko zaupam… Nisem sicer odličnjakinja, priznam, a imam dokaj solidne ocene. Pri matematiki imam težave in kolebam med tri in štiri, in če bo zaključena nižje, se mi gre za prav dober uspeh. Ravno tako imam težave s francoščino in če bo tudi ta tri, ne bom mogla biti prav dobra. Bi me ti hotel učiti matematiko, gotovo se še spomniš naše snovi. Napravil mi boš veliko uslugo…« se je hitro znašla, a se hkrati tudi zresnila.
Zažarele so mu oči, kar je opazila in se z olajšanjem nasmehnila: »Denis, najlepša ti hvala.
Kdaj pa bova začela z inštrukcijami?« je bila dokaj praktična.
Malo je pomislil: »Daj mi čas do drugega ponedeljka, da malo ponovim vašo snov. Še enkrat mi povej naslov učbenika, po katerem delate in katero snov ste do sedaj že obravnavali. Želiš, da stopim do profesorice Zimovski in se pogovorim z njo?«
»Bi bila vesela. Te bom počakala. Zdaj sem se ravno spomnila. Ali še imaš zvezke zapiskov s prvega letnika? Gotovo so vzorni. Bi mi jih bil pripravljen posoditi za to šolsko leto? In če poznaš kakšno dodatno literaturo, mi jo lahko svetuješ. In če imaš kakšne obrazce. Malo mi svetuj, kako naj se učim. Bi se lahko prišla k tebi učiti dvakrat tedensko? Hočem razumeti snov, pa vem, da mi boš znal dobro razložiti.«
»Seveda. Zmenjeno. Te bom prej še poklical, ko bom vedel, kdaj bom imel čas. Vidim, da si zelo prizadevna učenka. Veš, ocene mi ne pomenijo vsega, priznam pa, da sem na svoje res ponosen, ker sem si jih upravičeno zaslužil. Učim se dokaj z lahkoto in sproti, zato mi tudi uspeva. Šprical tudi še nisem in po vsej verjetnosti niti ne bom…«
»Ti bi bil krasen predsednik vašega razreda, se mi zdi,« ga je pohvalila.
Spet ga je ujela in postal je rdeč kot kuhan rak. »Nisem se hotel hvaliti. Izvolili so me pač in sem na koncu moral pristati. Nov izziv. Priznam, rad sem predsednik in upam, da bodo zadovoljni z mojim delom. Veš, sodelujem tudi pri naših Utrinkih, kjer sem edini predstavnik moškega spola v našem razredu. Saj veš, Utrinki so glasilo vseh štirih letnikov. Vsakdo je vabljen k sodelovanju. Poleg tega pa sem še v dramski skupini, tako da prostega časa res nimam.«
»Jaz pa, kadar se ne učim, hodim k aerobiki, pa k pevskemu zboru. Zakaj pa ti ne hodiš k pevskemu, če praviš, da imaš svoj band?«
»Saj sem hodil, pa časovno ne gre skoz. Moram imeti nekaj časa tudi za prijatelje, ki se pritožujejo, da so pristali čisto na zadnjem mestu.«
»Veš, zelo sem presenečena nad tabo. In da si sramežljiv. Ko si me tako galantno povabil na pijačo, sem bila skoraj prepričana, da si eden tistih osvajalcev, ki so vedno na preži in jim nobena ne uide. Zdaj pa sem te spoznala v čisto drugi luči in priznam, na prvi pogled ti vsega tega ne bi prisodila. Vesela sem, da sva se spoznala. Ti bom kar priznala, da so mi fantje s takšnim karakterjem zelo všeč. Sploh pa si zelo ambiciozen. Kako to, da si si sploh vzel čas za koncert? Se mi zdiš skoraj preresen, čeprav je glasba tvoje življenje, če se ne motim.«
»Zadnje čase sem bil tako okupiran z obveznostmi, da sem se moral malo razživeti. Doma so me že čudno gledali, ko nisem nikamor hodil, samo med učbeniki sem tičal, seveda če nisem improviziral na kitari. Že večkrat so mi omenjali, da to ni dobro za zdravje, če nimaš nobenega razvedrila in družbe. Veš, ne rečem jim moji ta stari, ker jih spoštujem, četudi se sliši zelo piflarsko in da se izrazim slengovsko, zelo uncool.«
»Me veseli. To samo dokazuje, da si resen in da skrbiš za lep besedni zaklad, pa tudi si človek prav oddahne, ko spozna nekoga, ki še ima manire.«
»Ti smem še kaj naročiti? Vidim, da si kavico že popila. Ti samo reci… Saj vem, da se koncert že nadaljuje, vendar bi se rad še pogovarjal, čeprav se bova še videla, ko te bom učil matematiko…« se je nasmehnil. »Želim te spoznati. S tabo se je zanimivo pogovarjati, tako mine čas, pa tudi toliko sem že zvedel… Tudi ti se mi zdiš resno dekle, skratka znaš biti zelo v redu, čeprav si bila sprva nedostopna kot led. Mislim, da bi bila dobra prijateljica. Čeprav še nimam dekleta in čeprav si mi zelo všeč, ne bi hitel z osvajanjem, da ne bi bila oba razočarana. Predvidevam, da še nimaš fanta, sicer ne bi tako dolgo in tako sproščeno klepetala z mano.«
»Prav sklepaš. Saj bi lahko imela fanta, pa se mi zdi, da je še prezgodaj. Samo, da se bom postavljala z njim pred drugimi, da se mi ne bodo norčevali, pa ga raje nimam… Nisem še srečala pravega, vsaj zdaj ne, kar pa ne pomeni, da fanta še nisem imela, čeprav sva bila skupaj samo tri mesece…«
»Tudi jaz sem že imel dekle. Ampak to je že dolgo od tega, že eno celo leto je, kar sem sam. Izgleda, da mi ni bila usojena. Ona je naredila prvi korak in jaz nisem hotel biti nesramen in sem jo par krat povabil na pijačo. Sčasoma sem tudi jaz vzljubil njo in se mi je zdelo, da ne bi moglo biti lepše. Bila sva skupaj dve krasni leti. A potem mi jo je nekdo speljal in sedaj ne vem niti tega, če je srečna z njim…«
»Meni se je zgodilo enako. Dobili smo novo sošolko, ki je postala moja najboljša prijateljica. Nikoli si nisem mislila od nje… Nekajkrat smo se dobili vsi skupaj, jaz in moj, sedaj že bivši, Matjaž in Ana. Dolgo nisem ničesar opazila, celo vesela sem bila zanju, ko sem videla, da se tako dobro razumeta. Potem pa so mi »dobre duše« prinesle pod nos, da med njima ni samo prijateljstvo. Nisem verjela, dokler nisem videla na lastne oči, pa še takrat nisem vedela, na koga naj bom jezna, nanjo, nanj ali kar na oba. Zbežala sem, da me ne bi videla, pa me je opazil Matjaž in stekel za mano. Videla sem mu na obrazu, da mu ni vseeno, imel je solzne oči, ko je priznal, da me je res prevaral z njo. Rekel je, da si ni mogel pomagati, hkrati pa je rekel, da ona ni nič kriva…«
»Moja Tanja mi je sicer vse zaupala, da se vroče spogleduje z drugim, pa sem zvedel od zanesljivih virov, čeprav tudi jaz nisem hotel verjeti niti tedaj, ko sem se prepričal o resničnosti govoric. Nisem je hotel prizadeti, ker se mi je zdela tako krhka, vendar sem jo moral vprašati, ali je res, kaj sem slišal in kako misli, da bo med nama šlo naprej. Nad vprašanjem ni bila videti presenečena, čeprav ni mogla prikriti začudenja, ko sem takoj prišel s pravo barvo na dan. Potem mi je vse priznala, prosila me je odpuščanja, rekla pa je, da ima rada oba. Ali jaz ali on, naj se odloči in pove, sem ji rekel in da se lahko odloči samo za enega. Prosila me je za čas za premislek. Začuda nisem vzkipel, čeprav se je v meni nabiralo, samo par krat sem globoko zajel sapo, da bi se obvladal. Dolgo sem molčal in premišljeval, nato pa sem se odločil, da je bolje za oba, če se razideva. Ostala je brez besed, jaz pa sem jo v slovo objel in ji zaželel, naj bo srečna z njim, če že z mano ni bila. Jokala je, tudi jaz sem se razjokal, ko je odhajala, še bolj pa sem bil žalosten, ko sem jo naslednji dan prav zares srečal z roko v roki z njim. Nisem verjel, da me bo tako hitro pozabila. No ja, takrat je bila še pubertetnica, moram ji oprostiti…«
»Koliko pa je bila stara, ko sta začela hoditi?« je zanimalo Iris.
»Ravno v sedmi razred je hodila, jaz pa v prvi letnik. Že v osnovni šoli mi je bila všeč, a takrat je že imela fanta in me še opazila ni. Bila je zelo živahna in vedno priljubljena v vsaki družbi. Hodila je v plesno šolo, spoznala pa sva se v dramski skupini, ki sodi v okvir dejavnosti našega kulturnega doma… Izreden spomin je imela in odlično interpretacijo. V vloge se je vedno vživela, kot da to ne bi bila igra, ampak kot da je to del nje. Bila je zrela za svoja leta, kar pa ne pomeni, da je ostale odbijala ali da bi bila preveč pokroviteljska v negativnem smislu… Večkrat sva morala igrati zaljubljene vloge in tako je večkrat prišlo do poljuba, čeprav je bil strogo igralski in profesionalen, torej neoseben, nujno zlo zanjo, a jaz zase priznam, da sem imel te vloge najraje, kljub svoji naravi. Bila mi je zelo všeč. Verjetno se je malo zavedala svojih dekliških čarov, a se ni nikoli afnarila, niti ni izzivala… Bila sva prijatelja, veliko sva se pogovarjala, a nikoli ji nisem povedal, kaj čutim do nje, ker je imela svojega fanta. Nisem je hotel izgubiti. Gotovo mi ne bi več zaupala in bi mi zamerila. Sicer pa sem imel tudi jaz takrat dekle iz svojega razreda, ki pa na srečo ni bilo ljubosumno. Saj sem jo imel rad, a še raje bi bil s to Nives…«
»Toliko si mi povedal, da komaj sledim. Ne zameri mi, rahlo sem že utrujena, poleg tega pa je sedaj ravno moja najljubša pesem, ki bi jo rada slišala do konca. Preko Mure, preko Drave…«
Iris se je popolnoma predala glasbi, naslonila se je na komolce in si podpirala glavo, vmes pa popevala. Denis ji je pritegnil. Če ne bi bilo tako hrupno, bi bilo slišati prav posrečen duet: ona s svojim mehkim altom, on pa s tenorjem. Tako sta prešla na druge misli in on se je končno spomnil in jo povabil na ples. Čeprav je bila huda gneča, ju to ni oviralo, saj sta lahko uživala blagodejno bližino drug drugega. Zdelo se jima je, kot da se poznata že celo večnost. Tokrat so bile besede odveč, govorila je glasba…
Tako kot danes, je svoje razmišljanje sklenil Denis, ko ga je mama predramila iz sanjarjenja in ju opozorila, da je kosilo že na mizi.
Hočem le, da me vidijo s teboj… si je pela refren pesmi Od višine se zvrti Vlada Kreslina, ki je odmevala z avtoradia. Ravno je čistila svoj novi modri peguet, ki ga je dobila od staršev za uspešno opravljeno maturo. On jo je skrivaj opazoval in se nasmehnil sam pri sebi: »Še vedno je ista, kot sem jo spoznal v diskoteki tistega večera, ko je gostoval Vlado Kreslin. 
