Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Tihi-Ocean-Vlazni-Gozdovi-Sekvoja

In memoriam nedelja, 7. marec 2010 @ 05:02 CET Uporabnik: Janez Božič Ob prerani smrti osebe izjemnih kvalitet imamo navado, da se jo spomnimo tudi z nekaj vrsticami, ki naj žalujočemu občestvu predstavijo njeno življenje, delo in smrt. V opomin na minljivost vsega lepega in stalne prisotnosti angela smrti, ki bo tudi nas pospremil v onostranstvo. Mala ruperška sekvoja kot smo jo imenovali njeni prijatelji, je 5. decembra 2000 končala svojo pokončno, a prekratko življenjsko pot. Kot hčerka neznane matere se je v vlažnih gozdovih ob Tihem oceanu rodila 21. marca 1881 očetu Generalu Grantu največjemu živemu organizmu na svetu. Ker je oče vzdrževal že 1 209 564 otrok, jo je bil primoran dati v posvojitev. Težka usoda premlade pastorke jo je preko oceana zanesla v prehodni dom za tujce Miramar v Trstu. S tem je sledila številnim sestricam in bratom, ki so jih kot strokovnjake za parkovno ureditev že od leta 1850 zaposlovali širom Evrope. V prehodnem domu ju je skupaj z njeno sestrico, ki je bila od tedaj njena neločljiva sopotnica, v oskrbo vzel Jeane Xavier in ju od 1887 vzgajal v parku graščine Ruperč vrh. Že v mladosti so jima zaupali odgovorno nalogo Parkovne posebnosti, vendar sta po zaslugi izjemne pridnosti preko službe Skrbnice prijetne sence hitro pridobili še naziv Parkovne znamenitosti. Od tu do skrbnic Identitete kraja ni bilo več daleč; nato pa sta se začeli udejstvovati tudi na širšem področju Dolenjske, za kar jima je družba podelila naziv Naravna znamenitost. Vendar se sekvoji nista udejstvovali le na parkovnem področju, temveč sta dosegli izredne uspehe tudi na področju ekologije, saj sta v Sloveniji uveljavili kalifornijski patent No.117711 za čiščenje zraka. Obe sta se tudi aktivno športno udejstvovali in na lestvici NDD (naj debelejša drevesa) je Mala Ruperška sekvoja dosegla častno13 mesto, ki ga bo sedaj zasedla in seveda tudi prevzela s tem povezane obveznosti njena bližnja prijateljica Lipa na Brezovi rebri. Vendar pot zelenih sester ni bila posuta le s cvetjem. Domotožje po humidnih rastiščih domačih gozdov, je močno okrnilo njuno naravno trdoživost. Leta 1945 ju je kruta usoda določila za nemi priči požara, ki je razdejal graščino. Največja tragedija pa ju je zadela 1975 leta ko je vanju udarila strela. Če je njeni sestri uspelo premagati nenadni udar in težave, ki so sledile pa so njej pošle moči. Tegobe so se kar vrstile. Glivična obolenja v spodnjem delu telesa in sušna leta so tako našo sopotnico, pripeljale do prelomnice. Ta prelomnica jo seveda ni ločila od nas, saj še živi v našem spominu, honorarno pa bo še naprej opravljala tudi različne naloge v pohištveni industriji. Kot piscu nekrologa mi je dana tudi priložnost da izrazim sožalje njenim bližnjim. Predvsem očetu, ki je kljub visoki starosti (3212 let) pokončno sprejel žalostno novico, sestri, ki ji je tudi v najtežjih trenutkih stala ob strani, in vsem prijateljem, ki so jo občudovali in podpirali na njeni razgibani življenski poti. Več na: http://janezbozic.wordpress.com/2010/01/28/divja-permakulturna-delavnica/ Komentarji (0) www.pozitivke.net