Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Temeljna-Razdvojenost-Sveta-Nasprotja

Temeljna razdvojenost sveta sreda, 21. november 2018 @ 05:01 CET Uporabnik: Miran Zupančič Pogosto je govora o temeljni razdvojenosti sveta in o dvopolnosti, ki pa je rezultat te razdvojenosti. Vse ima svoje nasprotje: nasprotni pol ljubezni je sovraštvo, miru vojna, svetloba je nasprotje teme, lepo grdega in skladnost nasprotje neskladnosti. Vsako dejanje izzove protidejanje, pa če je namen dober ali slab: proti dejanje se v načelu zoperstavi dejanju. Kar se dvigne, se bo zopet pogreznilo. Zahvaljujoč temu delovanje narave se pred človekom pojavljajo vedno novi vidiki. Zgodovina se ponavlja, končni cilj pa ni nikoli dosežen. Če se nekoč nekaj zdi v dosegu roke, se nato izkaže kot fata morgana in se pred očmi razočaranega prizadevnega človeka, razblini v nič. Da si s površnim sprejemanjem ali zavračanjem ne bi zaprli dostopa do zakonitosti, o katerih govori duhovni nauk, jih je dobro kar se da jasno opisati in si jih predočiti, da bi prodrli do jedra. Za to je potrebno stanje popolnega in neprisiljenega notranjega miru in tišine. Človekova zavest je oblikovala dolga pot izkušenj med skrajnostima med dobri in zlim. Umrljiva zavest se je razvijala s pomočjo izkušenj o svetlobi in temi, dobrem in zlem, toploti in mrazu, strahu in pogumu, jezi in veselju. Človek razmišlja torej v nasprotjih in zato doživlja svetovne pojave kot nasprotujoče si. V svojem razmišljanju postavlja postavlja svetlobo nasproti temi, toploto mrazu, dobremu zlemu. Preden pa je padel iz prvotnega življenja, je imel zavest, s katero je videl pojave in procese kot enost. Lahko je zaznal, da je vse v medsebojni povezanosti. V prvotnem svetu ni bilo govora o nasprotjih ali njihovem prepletanju. V božanskem svetu ljubezen ni mešanica simpatije in antipatije, kot je to pri ljudeh te narave. Samoljubje in nesveto nimata mesta v čistem, božjem svetu, ki ga je dal Bog ljudem na razpolago.Sedaj pa je človekova zavest omejena. Človek presoja vse po zunanjnih pojavih, katerih narave in ozadja ne pozna. Vendar mora soditi na tak način, ker nima drugačne zavesti. Govori o dobrem, medtem ko ne pozna zla, ki preži v ozadju. Govori o slabem, medtem ko mu pravi potek stvari uhaja. V filozofiji Hermesa Trismegistusa je rečeno, da je dobro najmanjši del zla. Umrljiva zavest je preveč omejena, da bi dojela enost in povezavo pojavov v človeku in okrog njega. Ali povedano drugače: človek vidi le nasprotja. Čuti in razmišlja v nasprotnih vrednotah. Vsako dejanje, vsaka misel, vsak občutek izzove odgovor in je že sam odgovor na prejšnje dejanje, misel ali izražen občutek. Nekatera odzivanja neposredno sledijo akciji in se jih da jasno zaznati, druga pa trajajo mnoga leta, stoletja ali nekaj stoletij. Pogosto je zelo težko najti vzrok zanje. Vendar je človek zaradi vseh teh dejanj člen verige dogodkov. Potegnjen je v vrtinec dejanj in odzivov, ki jih povzroča sam, a nanje ne more več vplivati. Preprosto ga potegnejo za seboj. Vzrok tega je lahko omejena zavest. Večina ljudi se ne zaveda učinkov svojih dejanj in ravnanj, moči, ki jih te dejavnosti sproščajo! Vsak je prepričan, da se na spontana dejanja odziva spontano. Če npr. Nekdo vprašan ali nevprašan razloži svoje mnenje, včasih nekdo drug odgovori z „ Da, to znaš dobro razložiti, toda“ ali „To ne gre, ker ?“ Pri šolskem pouku in v poslovnem svetu človeku vbijajo v glavo, naj misli analitično in naj ne skriva kritike. Težko je ravnati tako, da se drugemu ne bi bilo treba odzivati ali zagovarjati. Predvsem tedaj, ko se jaz (ego) ojača ali se dvigne moč skupinskega jaza, stojijo na poti drugi, ki jih je treba z odzivanjem na njihovo ravnanje premagati. So odzivi sploh neodvisni od ega? Je človek svoboden v svojih dejanjih? Se ne vmeša vedno njegov ego? Po zakonu, da se vse obrne v svoje nasprotje, se bo tudi to, kar je začeto z najboljšim namenom, končno obrnilo v negativno. Politika in gospodarstvo nam to dokazujeta do najmanjše podrobnosti. Človek počne najboljše, kar zmore, da bi pomagal drugim, vendar postanejo običajno drugi tako odvisni od pomagačev, da ne morejo več sami sebi in se rešiti. Pričakovano sodelovanje poteka pogosto čisto drugače, kot je bilo mišljeno. Za kar si prizadeva prvi, gre pogosto na stroške drugega. Kar pomeni enemu kruh, je za drugega smrt. Življenje prvega poteka na račun drugega. Zavest prvega živi od zavesti drugega. Kar je začeto v zemeljski ljubezni, se še prelahko spremeni v sovraštvo. Nekoč je bilo rečeno, da bi bilo dobro, če ne bi ničesar vedeli, če npr. Ne bi vedeli, kaj vse povzročamo in kakšne posledice ima naše ravnanje. Omejitve zavesti imamo lahko torej za zaščito. Če bi se ljudje zavedali, kaj vse z dobrim namenom navkljub počnejo, potem noben razumen in dobronameren človek ne bi več tvegal, da bi svojim soljudem prizadel še več škode! Iz duhovnega stališča pa omejitev zavesti ni nikakršna zaščita, ampak ovira. Omejitev preprečuje, da bi ljudje spoznali svoje pravo bistvo in se naučili uvideti, da noben pojav na svetu ne traja večno in da na tem svetu ni popolnosti. Omejitev skrbi torej za to, da vidi človek stvarjenje skozi omejena, večino rožnata očala mora ga videti. Če bi ljudje videli drug drugega kot nezavedno orodje biti brez vodstva, kot orodje, ki ravna brez uvida v vzroke in posledice, bi bolj pazili na svoje nasvete in sodbe. Človekova zavest se je naučila, da je smrt konec življenja. Nato sledita „ nebesa „ ali „ pekel „ in s tem je za mnoge poskrbljeno. Toda pojavila pa se je je ena predstava, ki je zaradi paranormalnih pojavov zabrisala mejo med življenjem in smrtjo. Že od nekdaj je obstajal nauk, v katerem pomeni naravna smrt možno za „ človeka v malem“, da bi „ orodje, ki je postalo nekoristno, zamenjal z novim orodjem“. Po tem nauku daje naravna smrt mikrokozmosu novo možnost odrešitve. Ta vpogled vsekakor terja spremenjeno zavest, saj je normalna zavest zgrajena iz izkušenj nasprotij. Nova zavest temelji na drugačnem, prvotnem svetu, v katerem ni nasprotij. Omejeni vpogled v stvari povzroča torej omejena zavest. Ta zavest je nastala po eni strani zaradi omejitev sveta, v katerem človek živi, po drugi pa zaradi pomanjkanja resničnega, božanskega vedenja, Spoznanja ali božje modrosti. Za zemeljsko zavest so zemeljski pojavi resnični. Za z božansko nevdihnjeno zavest pa zemeljsko življenje neresnično. Ljubezen se spremeni v sovraštvo, sovraštvo v ljubezen, mir v vojno in vojna v mir, ker omejeno zemeljsko zavest kot posledico temeljnega pomanjkanja prvotne modrosti premetava sem ter tja med obema poloma. Tako si lahko predstavljamo, kako držijo zakoni in zakonitosti zemeljske narave človeka in človeštvo trdno v rokah in ovirajo pobeg iz krožnega toka. Imajo pa še drugo nalogo, namreč da zaradi omejitev človek spozna, da je zaprt v krožni tok. Dobi lahko toliko izkušenj in vpogleda, da nekega dne noče več sodelovati in začne iskati izhod. V tem primeru omejitve zemeljskega življenja preprečujejo, da bi človek se še dalje se zgoščeval in njegova bit tako ne bi mogla biti več rešena. Če ne bi bilo uničenja, bi bil človek vedno znova vpet v bit in ne bi mogel več sprejeti klica Božanskega toka k osvoboditvi in vrnitvi k Bogu. Zahvaljujoč omejitvam in zakonitostim umrljivega sveta pa je vse staro nekoč uničeno, da bi bile oživljene nove možnosti in spomin na prvotni božanski red ter bi služile kot hranilna podlaga. Ego se hrani s tem, da popušča klicu narave. Tako nastanejo vzajemna učinkovanja. Ego prosi in sprejema, vendar je tudi naprošen in mora dajati. Tako se ego in smrtna narava medsebojno ohranjata. Kako lahko človek odstrani omejitve zavesti? Kako se lahko reši prijema zemeljskih zakonov? Tako, da se zavestno prestavi pred in v drugega, ki ga označujemo kot nesmrtno dušo, nosilca nesmrtnega življenja. V istem trenutku se človekova življenjska pot obrne. Borba in uveljavljanje bojujočega se ega nista več potrebna. Igra akcije in reakcije postane razpoznavna in njeni vplivi so lahko nevtralizirani. Ta nevtralizacija je možna z „ ne-dejavnostjo“, to pomeni, da ne ravnamo več iz ega. Njegovo delovanje in dejavnosti opazujemo v lastnem življenju kot gledalci. To je premik življenjskega poudarka. Pozornost ni več usmerjena na smrtni ego, ampak na nesmrtnega, prvotnega človeka. Želje in pritisk ega se tako majnšajo in tako se pojavi možnost prenove izrojene biti. Ključ spremembe leži torej v človekovi zavesti. Po vseh izkušnjah mnogih življenj (inkarnacij) nastane v njej možnost ločevanja. Ta mu pomaga, da izbira. Kajti življenje ni mišljeno kot pot trpljenja, ampak kot proces intelegentnega ravnanja na poti notranje osvoboditve. Življenje v smrtni materiji je sredstvo in namen, ki vodi k cilju nesmrtnega življenja. Izkaže se torej, da mnoge izkušnje spreminjajo človekovo zavest, dokler nekoč ne razume sporočila o osvoboditvi. Sprememba zavesti tako do njene popolne prenove. Če ne bi prejela novega, prenavljajočega duhovnega impulza, bi ostala znotraj lastnih omejitev in se še bolj osredotočila na smrtno življenje, da bi v njem končno preminila. Duhovna prenova je torej pogoj za novo zavest. Človek živi po merah svoje zavesti. Njegovo stanje zavesti določa njegovo življenjsko stanje. Zavest smrtnika ustvarja smrtno bit, zavest večnega pa vodi v večno življenje. Lahko pogledamo teoretično znanje o novem, duhovnem življenju, vendar znanje ni zavestna izkušnja, ni posedovanje nove zavesti. Zato je treba dodati vero: vero, da novo duhovno življenje ni fantazijska tvorba, ampak edina prava resničnost. Tisti, ki ga ta vera ojača, bo spoznal, da samo znanje ne zadošča. Znanje, vedenje, je treba spremeniti v prenavljajoče dejanje. Zavest vsakega človeka se spreminja. Če gre vse dobro vsak dan. Spreminja se tudi njegovo življenje vsak dan. To se kaže npr., če vplivajo na mišljenje, občutenje in ravnanje lepi ali žalostni dogodki in izkušnje. Vera, pa notranje, gotovo vedenje, da novo duhovno življenje obstaja. Začetek te poti leži v srcu. Če se torej zunanji človek, ego-človek, umakne notranjemu človeku, nesmrtni duši, se bo iz duhovne iskre razodelo novo življenje. Za to se mora stari človek žrtvovati, predati se mora novemu, ki nastaja v njem. Prava vera se usmerja na ponovno vzpostavitev prvotnega človeka v vsem njegovem sijaju. Kot sad te vere nastane čista zavest. Spontano ustvari prostor za popolnoma novo, osvobajoče življenje, s čimer je odprta pot k edinemu cilju. Konec Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net