|
Televizija danes navkljub številnim vzgojnim oddajam nikakor ni vzgojna... vse prej kot to. Ni problematično gledanje televizije, problematičen je čas, ki ga otroci preživijo pred ekranom a žal je najbolj zaskrbljujoče kaj gledajo. Žal je kakovost oddaj, ki jih gledajo, še bolj zaskrbljujoča od količine. Kljub vsemu najpreprostejša rešitev – prenehanje gledanja – ni najboljša, tudi če odmislimo, da je takšna možnost v praksi skoraj nemogoča.
Že na samem začetku je postalo jasno, da so otroški programi zelo dobičkonosni. Ustvarjalci so s pridom izkoriščali dejstvo, da ponovitve otrok ne motijo toliko kot odrasle, zato lahko isto oddajo brez velike škode za gledanost zavrtijo tudi štirikrat letno. Poleg tega med gledalce vstopajo ves čas novi otroci, za katere tudi ponovitev dejansko pomeni premiero.
V navezi z oglaševalci izkoriščajo dejstvo, da najmlajši gledalci ne ločijo med oddajo in reklamo in oboje sprejemajo zelo nekritično. Nižanje produkcijskih stroškov in višanje dobičkov ustvarjalci dosegajo s še nekaj preprostimi pravili: sama zgodba je manj pomembna od načina prikaza, mlajši načeloma brez težav gledajo oddaje za starejše, kar v obratni smeri ne velja (daljinski upravljalec drži praviloma starejši izmed otrok, zato ustvarjalci mislijo predvsem nanj), dekleta veliko lažje sprejmejo oddaje za fante kot obratno, najuspešnejše oddaje imajo prepoznavne like (po potrebi se isti liki pojavljajo še v reklamah in na policah trgovin), pogosto ponavljanje je dopustno in uspešno, dokler je dogajanje zanimivo ...
Med najpomembnejšimi nevarnostmi, ki na otroke prežijo s televizijskih ekranov je že samo prikazovanje nevarnosti. Otroci pač radi oponašajo tisto, kar vidijo, pa če je to dirkanje z biciklom ali skok z velike višine. Že od nekdaj so poškodbe najpogostejši vzrok smrti pri otrocih v razvitem svetu, akcijski prizori, igrani in animirani, pa so najbolj gledani od samih začetkov televizije. Nevarnost in vznemirjenje, povezano z njo, je privlačna tudi v progamih, ki niso v prvi vrsti namenjen otrokom, a jih vseeno spremljajo, na primer v športnih prenosih. Je ob vsem adrenalinu, ki ga rodi hitro menjavanje sličic, obogateno z nenehnimi posebnimi učinki, sploh čudno, da vse več študij dokazuje povezavo med pogostim gledanjem televizije in nespečnostjo ali drugimi težavami spanja, kot so nočne more?
Tudi če otrok ne postane nasilen, gledanje lahko pusti posledice: postane manj dovzeten za bolečino drugih (sposobnost sočustvovanja je ena najpomembnejših razlik med ljudmi in drugimi živimi bitji), ali razvije strah pred življenjem samim, saj ga vsak dan znova prepričujejo, da je svet strašen in nevaren (zato sčasoma ostane ujet pred ekran in krog je spet sklenjen). Danes so na voljo že rezultati študij, ki so trajale 20 in več let. Vse po vrsti zatrjujejo, da se vzorci nasilnega obnašanja prenašajo. Kdor je veliko gledal televizijo v zgodnjem otroštvu, bo morda postal nasilen šele kot najstnik ali celo po 25. letu.
Na srečo ni vse tako črno! Raziskave so dale tudi nekaj manj pričakovanih, a zato toliko bolj dobrodošlih rezultatov. Televizija je svojevrstno okno v svet, ki otroka po svoje pomaga navajati na resnično življenje. Otroci, ki so zelo veliko gledali televizijo, so se res slaše odrezali v šoli ali na inteligenčnih testih, toda otroci, ki so jo gledali zmerno (v povprečju do eno uro na dan), so dosegali celo nekoliko boljše rezultate od vrstnikov, ki televizije sploh niso gledali. Takšni otroci so tudi več brali (reklame za knjigo pač lahko spodbujajo tudi branje) in obvladali različne veščine, ki so bile predstavljene na televiziji (klasičen primer zabavne poučne oddaje je Sezamova ulica).
Vir: druzina.enaa.com
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Televizija-Vzgoja-Otrok-Nasilje-Seks
Domov |
|
Powered By GeekLog |