Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Teden-Brez-Otroka-Seksi-Zapisi-Dnevnik

Seksi zapisi iz dnevnika nedelja, 9. oktober 2011 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si TEDEN BREZ OTROKA ALI KAKO SE SFIŽIJO ŠE TAKO SMELI NAČRTI Tako. Sina sva pospremila na avtobus, ki je petošolce odpeljal na morje. Po dolgih letih čakanja je šola v naravi naposled daljša od treh dni: celih pet! Ob mislih na dolgo načrtovani razvrat z vselej pripravljenim možem me spreleti srh in oblije zona, slaba vest se zarine v sleherno poro mojega telesa, ki čaka, da se bo lahko končno sprostilo: ob prižgani luči, na pralnem stroju, kuhinjskem pultu in na kavču, ki je trenutno razmajan le od družinskega posedanja pred televizorjem, zgrizen pa od naših dveh kuncev. Saj ne, da bi sama med seksom grizla pohištvo. Ampak spodobilo bi se, da bi bila naša zelena sedežna garnitura vsaj malce načeta tudi od skrivnosti vročih noči. To ji je bilo doslej prihranjeno; ima pač to srečo, da imam jaz smolo – kadar je sin doma, ne morem seksati drugje kot v spalnici. Tudi kadar se nakaže najmanjša priložnost in me moj ubogi mož, nenehno v trdem agregatnem stanju, poskuša zvleči nase, imam namreč prisluhe, da se odpirajo vrata otroške sobe. Da slišim tiste drobcene korake – cap-cap-cap, ki se bližajo dnevni sobi. Da bo prav v trenutku, ko bom v sebi začutila meseno bogastvo, mulo zagotovo odprl vrata in me začudeno pogledal s svojimi velikimi modrimi očmi, češ: "Mami, zakaj imaš hlačke okoli gležnjev, meni pa težiš, kadar jih narobe oblečem? In zakaj pravzaprav skačeš po atiju?" Naj se teden začne in naj traja. PONEDELJEK Prvi dan. Občutki so nenavadni, sploh v drugi polovici delovnika, ko okrog tretje ure telefon noče in noče zvoniti. To je namreč čas, ko me po vrnitvi iz šole navadno pokliče sin, čas, ko se začnejo vprašanja: Kdaj prideš, mami? Kaj bo za jest? Kdaj pa ati pride? A bomo skupaj jedli? Kaj naj delam? A grem lahko na računalnik? Dolgčas mi je. Ja, nalogo sem naredil že v šoli. Okej, se vidimo, adijo. Skratka, nobenega telefonskega klica, le dve zgovorni sporočilci mojega pohotnega moža. Prvo: Sva dočakala, hm? Kaj bova počela zvečer? Je to retorično vprašanje (torej: kot po navadi nič), namig (a ne bi bilo fino, če bi izkoristila prosti čas?) – ali pa klic vpijočega v puščavi (pozabil sem že, kakšno je videti tvoje mednožje, in če mi danes ne boš dala, se/te bom vrgel v živi pesek). Drugo: Zakaj mi ne odpišeš? Je kaj narobe? Si me ne želiš? Ej, halo?! Delam, človek, in ne, v tem trenutku, ko vsa preznojena sedim v pisarni brez klime, si znatno bolj kot pohotnega moškega, ki bi se lepil name v prepričanju, da me s tem osrečuje, želim kozarec ledenega piva. Odpišem:Seveda, ljubi. Danes bova nadomestila vse za nazaj. Če se mi bo le ljubilo, razmišljam, kajti prvi zanos ob misli na to, da bova sama doma, počasi popušča ob misli na kup perila, ki sem si ga zaradi nedeljskega pakiranja in poslavljanja od sina pustila za danes. V prepričanju, da me bo Mare hotel položiti kar na likalni deski, samo da bo nekoliko drugače, pod mizo pomencam z bedrci in si domišljam, da se ogrevam za večerno zabavo. TOREK Naj kar takoj povem: včeraj ni bilo prav nič zabavno. Prej nasprotno: sprla sva se na žive in mrtve. Mislim, da zato, ker sem bila dejansko napol mrtva. Od mene namreč zaradi utrujenosti ni bilo nič. Resda je Mare takoj po vrnitvi domov skočil kot tuš, nato pa ponosno paradiral po stanovanju v oprijetih boksericah z napisom "Samopostrežba". Naravnost prosil je, naj se vržem nanj kot levinja in ga poseksam na kosu pohištva, ki ga še nisva krstila. Če sem prav razumela, je namigoval na sušilni stroj, ki sva ga kupila prejšnji teden. Suša pa je ostala tudi v najinih mednožjih in krivdo za to v celoti prevzemam nase. Prelomni trenutek je nastopil, ko sem se, oblečena samo v ohlapno majico, sklonila, da iz sušilca poberem perilo. Mislim, da je pogled na razgaljeni ritnici Mareta do konca nakuril. Toda ko me je hotel vzravnati in posaditi na stroj, sem z glavo tako močno zadela v omaro s čistili, da so se eno za drugim usula na naju. Polita z odstranjevalcem vodnega kamna nisem preslišala moževega zadirčnega komentarja o odstranjevalcu rje. Od tu naprej je šlo le še navzdol. SREDA Današnji dan lahko ocenim kot zelo uspešen. V službi sem bila dve uri dlje kot navadno in naredila petkrat več kot sicer, zato sem bila ob šestih zvečer do konca izmučena. Ker pa se mi domov pač ni mudilo – le zakaj, otrok je tako ali tako na morju – sem poklicala Anjo, s katero se nisva videli že nekaj mesecev. Dobili sva se na kavi v lokalu pod našim podjetjem. Kavi je sledila steklenica šampanjca in nato še ena, ki pa je k sreči nisva dokončali. Prej me je namreč poklical Mare, kje da se potikam. Alkohol dela svoje in med nogama sem nenadoma začutila tisto znano ščemenje. Poslovila sem se od Anje in poklicala taksi. Takšna pač nisem mogla voziti, saj bi se zlahka zgodilo, da bi, prestrašena zaradi lastne pijane podobe v vzvratnem ogledalu, povzročila prometno nesrečo. Domov sem se prikotalila in prihihitala. Mare me je, tako kot v ponedeljek, čakal v boksericah, tokrat z motivom krvoločnega tigra, ves dišeč in pripravljen na naskok. Ura je skoraj polnoč, in čeprav sem se streznila že pred kako uro, se seksa od trenutka, ko sem pokleknila pred široko razprtim tigrovim gobcem, praktično ne spomnim. Presneti alkohol! ČETRTEK Danes me je Mare peljal na večerjo. Sicer sem imela namen zložiti posodo iz pomivalnega stroja, kjer se valja že kak teden, zlikati vse, česar mi ni uspelo v ponedeljek, in preobleči sinovo posteljo, preden se jutri vrne domov, vendar mi je ljubeči mož to skorajda fizično preprečil. Takoj ko sem se vrnila iz službe, sem se torej preoblekla v nepogrešljivi kos garderobe, ki ga mora imeti vsaka ženska, torej v kratko črno oblekico, obula salonarje z vrtoglavo peto, se diskretno naličila ter se mu pustila odpeljati. In zapeljati. Ni kaj, po vseh teh letih Mare še vedno obvlada. Nahranil me je s slastno rižoto z morskimi sadeži, napil z vrhunskim belim vinom, nato pa odpeljal domov, kjer sva se … JA! Noro sva se ljubila povsod, kjer si doslej, zaradi 24-urne radovednosti najinega sina (vedno sem se spraševala, kdo so tepci, ki pišejo knjige o tem, koliko spanja potrebuje otrok) nisva upala. Začela sva že na hodniku pred ogledalom, v katerem sem bila hočeš nočeš prisiljena opazovati zametke obročev okoli svojega pasu. Zaradi tega mi je koncentracija padala premo sorazmerno s kopičenjem ugotovitev, kdaj in kako bo treba shujšati. Sledil je polurni maraton (hja, po desetih letih zakona je pol ure že maraton) v kopalnici, in to na robu kadi, oprta na umivalnik, in na pokrovu straniščne školjke. Ko mi je že hotelo priti, je Mare vztrajal, da se morava ljubiti vsaj še v kuhinji in na fotelju, saj take priložnosti pač ni vsak dan. Kaj sem torej hotela drugega, kot pustiti, da me okobal ponese do kuhinjskega pulta, z njega v filmskem slogu dramatično pomeče krožnike, olupke in pribor (to, da se je nož zapičil naravnost v tla, je za nekaj minut zmotilo mojo pozornost in s penisom v sebi sem si poskušala priklicati v spomin telefonsko številko mojstra, ki bo priskrbel rezervno ploščo plute) ter dokazuje svojo vzdržljivost v stoje. Nekaj truda in dragocenih minut sem potrebovala, da sem ujela ravnotežje in se osredotočila na prihajajoči orgazem, ko me je nenadoma dvignil in me potegnil v dnevno sobo. Še tukaj bova, miška, na fotelju še nisva, je zarenčal, me strastno ugriznil v uho in nadaljeval z ritmičnimi gibi, ki sem jim med zatajevanjem zehanja poskušala slediti. Čutila sem, da se bliža koncu, in se na vso moč trudila slediti divjemu ritmu. Zdaj … zdaj … zdaj bo vrhunec najinega tedna … Krčevito sem zatiskala oči in si predstavljala to in ono pa tisto podobo iz svoje najgloblje domišljije, da le ne bi zamudila orgazma. Toda ko me je Mare že tretjič grobo prekinil in naslonil na podboj vrat, ki dnevno sobo ločujejo od otroške, sem vedela, da z mano ne bo nič. Vame je namreč z bebavim izrazom strmel plišasti buldog in zdelo se mi je, da je le še vprašanje časa, kdaj me bo vprašal, ali se bo njegov lastnik vrnil domov. Da ne bi znova vsega pokvarila, sem aktivirala svoje igralske sposobnosti, saj je orgazem po enourni telovadbi že zdavnaj obupal. Odstokala in odritala sem do konca. Resda s kančkom slabe vesti, vendar me je med Maretovim zmagoslavnim orgazmom pomirili pogled na prižgano televizijo, kjer so na Odmevih govorili o recesiji, ki tolče po malih ljudeh. Moji problemi so v primerjavi s tistimi preprosto zanemarljivi. PETEK Mare dobro ve, da nisem jutranji tip. V nobenem pogledu in v nobenem primeru. Vse, česar sem zjutraj sposobna, je skuhati in spiti kavo. Po možnosti v tišini in brez nadležnega ogovarjanja. Toda današnji petek je bil drugačen. Budilka je zazvonila ob šestih in kot vedno sem hotela vstati, se umiti in zavreti vodo. O, upanje, ki umiraš zadnje! Mare me je zagrabil za bok, še preden sem mi je uspelo skobacati iz postelje, in me privil k sebi. Muci, zadnje jutro sva sama. Kaj, ko bi izkoristila? Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Petelinji zajtrk iz obupa? Jasno je, da je petelin ostal lačen, kura pa sita. Ampak samo zajtrka, ki sem ga pogoltnila z nekoliko grenkim priokusom neizkoriščenega tedna. Popoldne se vrne sin in spet bo vse po starem. Jaz pa nisem doživela niti enega samega samcatega orgazma. Kaka zguba! SOBOTA Hmmmmm. Še danes me ščemi od včerajšnjega večera. Takoj, ko je mulo, poln počitniških vtisov, sladko zaspal, sva se spogledala in brez odvečnega besedičenja vedela, kaj sledi. Adrenalin in strah, da bova zasačena, sta naredila svoje – to je bil najboljši seks tega tedna. Kakšna rutina neki? Vsakič znova je noro. Le načrtovati ne smeva več. Neža Žigon Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog