Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Tasca-Snaha-Sin-Moz

Ali tašča in snaha gresta skupaj? nedelja, 15. december 2019 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Vprašanje: Moja tašča je preveč navezana na svojega sina. Zdi se mi, da težko sprejema dejstvo, da je njen sin že odrasel in da ji ni treba več skrbeti zanj. Komaj čaka, da bova imela otroka. Želi se preseliti v naš kraj, da bi pomagala pri vzgoji prihajajočega otroka. Bojim se, da bodo naša življenja preveč prepletena. Skrbi me zato, ker me ni vprašala, če se s tem strinjam. Strah me je, da bo vse vzela v svoje roke, da ne bom mogla vzgajati svojih otrok, ampak bo to počela ona. Ne nasprotujem njeni pomoči pri vzgoji otrok, nočem pa, da ona prevzame vzgojo. Kaj naj storim? Odgovor: Jasno morate začrtati meje okrog vaše družine in oblikovati življenjski slog po vašem in moževem okusu. Zelo dobro bi bilo, če bi vam mož pri tem pomagal. Tašči in drugim sorodnikom dajte vedeti, da jih nočete izključiti, vendar jim jasno povejte, kje je meja, ki je brez vašega dovoljenja ne smejo prestopiti. Predlagam vam, da se iskreno pogovorite s svojo taščo in ji poveste, česa si v vajinem odnosu želite in česa ne. Če se vam bo ta nasvet zaradi strahu pred taščino užaljenostjo zdel nesmiseln, vas bom povsem razumel. Večina ljudi se zaradi slabih izkušenj boji iskrenosti. Vendar se je z osebami, s katerimi živimo, s katerimi smo si v sorodu in s katerimi se pogosto srečujemo, vredno iskreno pogovoriti o tem, kar nas teži. Številne dosedanje izkušnje kažejo, da se iskrenost vedno obrestuje. Seveda pod pogojem, da iskreno spregovorimo o svojih željah, občutkih in pričakovanjih, ne da bi pri tem drugo osebo žalili, obsojali, ji kaj očitali ali bili kakorkoli grobi z njo. S tem, ko nekomu odpremo svoje srce, potrkamo na njegovo vest. Četudi ne bo takojšnjega učinka, bo ta nenasilna odkritosrčnost v njem zagotovo pustila sled, ki bo prej ali slej obrodila sadove. Večina ljudi je namreč naklonjena tistim, ki so odprti, pošteni, iskreni in ranljivi. Strahovi, ki nam preprečujejo, da bi naredili ta korak, ponavadi temeljijo na neustreznih predstavah o drugi osebi in motivih njenega početja. Kot ponazoritev povedanega bom v nekoliko skrajšani obliki predstavil, kako je potekal pogovor med snaho in taščo, ki sta se, da bi rešili medsebojni spor, odločili za strokovno pomoč. SNAHA: Ko sem spoznala svojo taščo, se mi je zdelo, da imava veliko skupnega, a se žal nisva nikdar ujeli. Z leti se razumeva vedno manj in manj. Ko je pri nas, me ves dan po malem kritizira, kar me neskončno potre. Občutek imam, da me ves čas zbada. Nič ne storim prav. Ne bi rekla, da to počne iz ljubezni. Včasih imam občutek, da nisem dovolj dobra za njenega sina. Preden pride na obisk, se obdam z oklepom.Vedno sem zelo živčna preden se vidiva. V želodcu se mi naredi kepa, pogosto pobegnem v sobo in se razjočem. Nevem, kaj naj storim. TAŠČA: Pri snahi me najbolj moti to, da rada komandira. Zelo je nestrpna in pogosto kriči. Rada pomagam in vedno poprimem za delo, ko sem pri sinu in snahi, vendar občasno dobim občutek, da sem vsiljivka v njihovem domu. Kadar ji hočem kaj svetovati v povezavi z delom, se pogosto odzove z nestrpnostjo, zato raje kar sama opravim delo. Tudi meni ni prijetno v njeni družbi. SVETOVALEC: Kaj pravite na taščine besede? SNAHA: Hočem rešiti ta spor. Nočem, da imava take odnose. Nočem biti takšna. Taka si nisem všeč. SVETOVALEC: Kaj vi pravite, ko slišite snaho govoriti, da ne zdrži več, da ima občutek, da jo nenehno kritizirate? TAŠČA: Nisem imela pojma, da ima ta občutek. Kar se tiče kritiziranja, res nisem vedela. SVETOVALEC: Torej se o tem še nista pogovarjali. TAŠČA IN SNAHA: Ne, nisva. SVETOVALEC SNAHI: Če ji niste povedali, kaj vas muči, potem nimate pravice, da besnite zaradi tega. Ne zna vam brati misli. Morate ji povedati. Predlagam, da ji poveste, kaj pričakujete od nje in česa ne marate. Recite ji, da nočete, da vas nenehno zbada. SNAHA TAŠČI: Želim si, da bi bila v oporo meni, možu in najini družini. Zelo si želim, da bi nam stala ob strani. Prosim, da me nehaš kritizirati, ker se zaradi tega slabo počutim. Želim si, da bi bili prijateljici. Resnično si tega želim. Ampak ločuje naju zelo visok zid. Še preden prideš na obisk, si nadenem bojni oklep. To se mora nehati. Ne vem, kako naj neham. SVETOVALEC SNAHI: Povejte ji, kako se počutite, ko pride k vam domov ter se loti dela, začne prestavljati stvari in vdirati v vaš prostor. SNAHA TAŠČI: Prizadeneš me. Hudo mi je. Ko me ob vsem tem še kritiziraš, pa imam občutek, da nisem dovolj dobra. SVETOVALEC SNAHI: To je ključno, mar ne? Želite, da vas sprejme? SNAHA: Da. TAŠČA: Tudi jaz si to želim. Niti najmanj se nisem zavedala, da sem tako kritična. Ko sem odraščala, me je mama veliko kritizirala. Do svojih otrok sem hotela biti drugačna. Zdaj vidim, da se obnašam kot moja mama. Res se nisem tega zavedala. Zadnjič, ko ste se selili, sem vam pomagala in bila sem prepričana, da vam pomagam, ne pa da vam grenim življenje. SNAHA TAŠČI: Pomagaš, ne da bi me prej vprašala. Vem, da želiš pomagati, a zavedati se moraš, da je to v določenih primerih zelo stresno. Pričakujem tvojo oporo, ne pa kritiziranja. SVETOVALEC SNAHI: Povejte, da naj bo v vaši hiši gostja, saj je to vaš dom. SNAHA: To je točno tisto, kar mislim. Zadeli ste žebljico na glavico. TAŠČA SNAHI: Po značaju sem taka, da enostavno poprimem za delo. In kot sem povedala, nisem vedela, da imaš ta občutek. SVETOVALEC TAŠČI: Upam, da razumete, da darila ne morete človeku vsiliti. TAŠČA: Razumem - nisem vedela, da moram prositi za dovoljenje. SVETOVALEC: Če bi bili pri kom drugem na obisku, se ne bi tako vedli, mar ne? TAŠČA: Najbrž ne. SVETOVALEC: Pri meni doma že ne bi pospravljali stvari. Vprašali bi me, če smete in če mi je prav. Sorodnike pogosto spoštujemo manj kot ostale ljudi, veste. Vas je užalilo to, kar je povedala snaha? TAŠČA: Veseli me, da je bila odkrita. Žalostna sem le, ker je to počela že moja mama, jaz pa se zdaj enako obnašam do nje. SVETOVALEC: Čeprav tega nočemo, se pogosto zgodi, da se ujamemo v določena prepričanja in skozi njih kot skozi nekakšen filter doživljamo ljudi. Takrat smo tako naravnani, da sploh ni pomembno, kaj tisti človek reče. Samo pozdravi in vi lahko že sklepate, da niste dovolj dobri. Karkoli že stori, ni prav. SNAHA: Točno tako. Tašča stopi skozi vrata s sklonjeno glavo in jaz si že mislim, da gleda, če je kje kaj prahu. SVETOVALEC TAŠČI: Vi zagotovo veste, kako je to hudo, ker ste sami podobno doživljali. TAŠČA: Moja mama naju je s sestro za vsako reč kritizirala. To mi ni bilo všeč. Trudila sem se, da bi bila drugačna in se nisem zavedala, da se prav tako obnašam. SVETOVALEC TAŠČI: Upam, da se zavedate, da vas ne kritiziramo. Imeli ste dobre namene. Spora med vama ni povzročil vaš namen, temveč vaš način, kako ga uresničujete, in pa snahina zaznava. V njenem domu bodite gostja, čeprav kaj počne narobe. Če bo potrebovala pomoč, bo prosila zanjo. Ali spoštujete svojo snaho? Si zasluži, da je poročena z vašim sinom? TAŠČA: Absolutno. SVETOVALEC TAŠČI: To ji morate povedati, ker ima drugačno predstavo o tem. TAŠČA SNAHI: Mislim, da si krasna za mojega sina. Ob tebi postane zgovoren. Imata skupne interese. Mislim, da delaš stvari, ki so dobre zanj. Nisem pa vedela, zakaj se do mene tako obnašaš. SVETOVALEC: Upam, da so vama zdaj stvari bolj jasne. Zavedajta pa se, da je za korenite  spremembe potreben čas, veliko volje in vztrajnosti. V medsebojnih odnosih je ponavadi tako, da se preveč ukvarjamo z drugimi in njihovimi pomanjkljivostmi, namesto da bi se spoprijeli s svojim delom odgovornosti in ugotovili, kaj lahko sami storimo za izboljšanje odnosa. Prav učenju teh spretnosti je namenjen program Šole čustvene inteligence. Brane Krapež, učitelj v Šoli čustvene inteligence Vir: www.cdk.si/soutripanje Komentarji (1) www.pozitivke.net