Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Svoboda1

Ali smo res svobodni? 1.del petek, 5. maj 2006 @ 05:15 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Miran Zupančič Vsak človek je odvisen od žarčenj in sil vesolja, ki ne oblikujejo samo naše osebnosti, ampak tudi našo družbo, naš svet in celo vse vesolje. Seveda lahko trdimo, da smo svobodni. Svoja mnenja in prepričanja o svoji svobodi lahko delimo z ostalimi posamezniki, vendar pa v resnici nismo svobodni. Naša ujetost je znanstveno potrjena. Mnogo ljudi svojo ujetost, svoj zapor prekriva s kulturo, z ideali, z religijo, z raznimi oblikami magije itd. Toda sile našega sveta pa nas s sevanjem planetov in vplivi višjega jaza, nadzorujejo in okujejo v ta obstoj. Vseeno pa se je v vedno večjem številu ljudi prebudilo hrepenenje, globoko stremljenje po svobodi in osvoboditvi iz tega zapora. Vsak človek se lahko poda na pot svobode, na ponovno rojstvo svoje duše. Vsak izmed nas ima kot posameznik priložnost zapustiti svoj zapor in napredovati ter odgovoriti na glas večnosti, ki nas kliče. Večnost ne moremo iskati izven sebe, večnost namreč prebiva v nas samih. Vse to pa nima prav nobene zveze z določeno filozofijo oz. določeno dogmo. Resnice, pretopljene v besede, so kot niti in valovi zlate luči, ki nenehno prodirajo v temo našega sveta. Sile Svetlobe nam omogočajo, da skupaj z drugimi na duhovni poti spregovorimo in razmišljamo o svojem globokem hrepenenju, da bi se osvobodili verig zapora. Impulzi duhovnega energijskega polja bivanja nas poskušajo na nov način odpreti za to resničnost. Vse pa je odvisno od nas samih, kaj bomo storili s svojim življenjem. Samo mi sami smo odgovorni za svoje življenje. Naša prihodnost je v naših rokah. Vsak v sebi nosi usodo. Moč, ki jo imamo nad usodo pa nas povezuje z božanskim Bistvom znotraj nas. Smo hkrati osebnosti in ljudje, ki v sebi nosimo večnost. Odkrivamo Svetlobo in to večnost. Večnost? Večnost je seme, ki lahko vzklije in zraste v drevo življenja. Je naš najboljši in najzvestejši prijatelj. Vendar to nismo mi, temveč Drugi ali Drugo v nas. To drugo moramo negovati, hraniti in spoštovati. V tem svetu trpljenja in bolečine, ega in neprestanih sporov med ego-ti ga moramo podpirati. Večnost, ki prebiva v naši notranjosti, v našem srcu, potrebuje vodo življenja, čisto duhovno energijo-silo za rojstvo naše duše. Ta večnost ne prebiva zunaj nas, zato je zunaj sebe ne moremo najti. Ni nobena obljubljena dežela, noben Eldorado, kamor bi lahko odpotovali in kjer bi do konca svojih dni uživali v sončenju in poslušanju morskih valov in si pri tem govorili: "Našli smo raj na zemlji." Raja ne bomo nikdar našli zunaj sebe. Vendar pa ta raj vseeno obstaja. Pot do raja pelje skozi naše srce. Naš um to lahko razume in sprejme, zato ni težko odpreti vrat novemu nastajajočemu bitju in ga popeljati k viru hrane, ki jo potrebuje. Osredotočiti se moramo na pomembno: na večnost v sebi samem. S tem pa najdemo mesto za Drugega v nas, za resničnega vseživljenjskega prijatelja. Obstaja notranja svoboda, ki se skriva v našem srcu. To srce bo nekoč zagotovo ustvarilo živo svobodno dušo. Ker se zavedamo svojega jaza-ega, smo naravne duše. Smo, kar smo. V sebi imamo dvojnost, dve bitji: jaz-ego in osebnost na eni strani ter nosilca življenja na drugi. Ko tako skupaj potujemo po poti svobode, se ga vse bolj zavedamo in občutimo njegovo toplino, ljubezen in pritisk. Tudi nova duša nam postavlja svoje zahteve. Splošna modrost poudarja:" Iščite Božje kraljestvo, potrkajte na vrata in odprla se bodo. Božje kraljestvo je bližje kot roke in noge, je v nas samih." Posedujemo notranji zaklad. Zavedajmo se, da smo priča velikemu razvoju. Bodimo odprti. Tako smo povezani z valom Svetlobe in ljubeznijo. Ljubezen je sila, ki prihaja iz duhovnega sveta v ta naš svet. SVOBODA. Svoboda je človekova usojena moč. Je sposobnost spoznanja in odločitve lastne usode. Svoboda je sposobnost odločitve brez zunanjega ali notranjega pritiska. Gledano filozofsko je bistvo, ki obstoja v sebi in zaradi sebe. Antropološko je to zmožnost svobodne odločitve in delovanja, da se človek odloči med različnimi izbirami neodvisno o prisili in nuji. Platon dojema svobodo idealistično. Človek je po Platonu svoboden v kolikor, je njegovo delovanje usmerjeno na dobro, ki je prvo bistvo in zadnji smisel človeka. Dobro obstoja zaradi sebe samega. Svoboda ni neka avtomatična sposobnost, ampak se udejanja z izbiro dobrega. Svoboda, je torej, moč izbire dobrega, je sposobnost za izbiro bistva, ki je v bistvu dobro samo. Aristotel prav tako gleda na svobodo idealistično in jo razume, da je svoboda tam, kjer obstoja svobodno bitje zaradi sebe. Človek se po Aristotelu razlikuje od drugih bitjih po tem, ker lahko izbira smisel življenja in delovanja. Največja svoboda po Aristotelu je svoboda modrosti, saj človek v spoznavanju resnice doseže srečo in znanje, ter je tu svoboda kot bistvo za sebe, a ne zaradi drugega. Avguštin razlikuje svobodno voljo kot sposobnost človeškega duha kot izvršitev te sposobnosti v odločitvi. Tomaž Akvinski dojema svobodo kot povezovanje bistva z Božanskim bistvom. Za Kanta je moralna svoboda spoštovanje kategorične neizogibne dolžnosti, ki izraža svobodo človekovega moralnega samopotrjevanja. V novodobnem razumevanju svobode je prisotno mišljenje po neodvisnem razvoju človeškega duha. Od tega izhaja svoboda vere, medijev, in dogovora. Svoboda ima vzrok v volji, a koren v umu, saj se vsako delovanje dogaja skozi in po volji, ter se specializira skozi spoznanje ciljev in sredstev. Svoboda človekovega razvoja je, namreč, ovirana z etičnim in pravnimi omejitvami, da se ne bi spremenila v samovoljo. Svoboda je kot voda, ki mora imeti obalo, da bi bila koristna reka. Običajno se razlikuje "svoboda od" in"svoboda za". Sv. Pavel govori o svobodi"od greha, od zakona in od smrti". Ne-odkupljeni človek ima v posesti teoretično svobodo, da se lahko uskladi z Božanskim zakonom, Univerzalnim zakonom da dela dobro, no praktično pa je nemogoče biti grešen in udejanjati Božansko voljo. Z drugo besedo, ne moreš meditirati ali moliti, če imaš v tistem trenutku slabo vest do nekoga. Človek je z močjo Kristusa sposoben izpolniti Kristusov zakon. Zato svoboda biva v vsakem človeku, ki se odloči živeti po Duhu. Svoboda je tam, kjer človek kot bitje doseže višjo raven, kjer je on subjekt. Subjekt je namreč sam odgovoren v delovanju sebe samega in zaradi te svobode stoji v pravem odnosu tudi do Boga.. V njej se oseba počuti kot v prostoru osvobojenem od vsake prisile omejevanja ali omejene svobode, od družbe, države, institucij ter njenih moči. Svoboda spada v konstruktivno realnost narave, a izhaja iz človekove podobnosti z Bogom. V rani mladosti, otroštvu se jo občuti kot notranji pritisk. Smisel svobode se lahko razume kot hrepenenje po osebni samostalnosti in oblikovanjem sebe ter življenja. V človeku, ki je obremenjen z grehom (krivec za smrt nekoga, goljufije, kraje, zlonamerne laži itd.) je lahko svoboda ogrožena. Človek se lahko opredeli za napačno razumljeno avtonomijo ter teži po neodvisnosti od Boga, z družbenimi normami, moralnimi delovanji, skupnostmi, zemeljskimi zakoni in institucijami. No, v takih primerih se lahko v taki osebi odprejo prostori poželenj in nagonov vseh vrst, kot so to nagon po moči, hedonizmu in častihlepju. Zaradi tega se mora nujno poučevati za svobodo. Bistvo je jedro. Vse, dokler se človek drži pra-temeljev norm svojega bitja, je svoboden. Temu jedru v sebi usmerja svojo vest. Kadar je človeku vest vrhunsko pravilo, takrat se njegova svoboda lahko brezmejno razvija. V kolikor pa nima tega središča, potem se svoboda nima kam razvijati, kajti on ne more razlikovati kaj je dobro in zlo, a kaj je življenje in smrt. V krščanskem smislu je to središče Božanska volja, ki je načrt katerega Stvarnik vtisnil v človeško bitje. Človek se od živali razlikuje po svobodi. Človek ima zavest v kateri, je to, kar je, v živali instinkt obrača k človeški odločitvi ali želi raznim impulzom nagnjenjem, dražljajem, in nagonom slediti ali ne. Človek ima svobodo, da se odloči, da jim sledi ali ne. Moramo pa razlikovati avtoritarno in humanistično zavest. Avtoritarna je z vzgojo vsajena in njeni impulzi zahtevajo, da se sprejme zaradi avtoritete. Humanistična zavest pa je zgrajena na bistvu. Je znanje o najvišjem cilju, spoznanje dobrega kot smisla življenja in razvoja človekovih talentov. Taka zavest ima občutek odgovornosti do lastne eksistence. Zlo, pa nasprotno slabi človekovi moči in je vzrok neodgovornosti do sebe samega. Da človek delal odgovorno, mora poznati to, kar se mu ponuja. Naša vest je, mesto na katerem dobivamo informacije, da bi lahko odgovorno in smiselno delali. Naša vest, je "so - vedenje" o naši človeški nalogi v svetu. Kadar pa je obremenjena s krivdo ali ko je nevrotična, takrat jo je potrebno zdraviti. Vest je lahko bolna takrat, kadar, nam ne daje znanja o človekovih univerzalnih zakonih in smislu, ampak se nam vriva zaradi sramu in interesa. Takšna zavest je lahko pogojena z vzgojo kulture v kulturni sredini, no, v tem primeru to zagotovo ni temeljna zavest. Zavest nosi v sebi vso znanje o jedru bistva, a bistvo je, po Martinu Buberu, nekaj kar je "položeno v osebo in kar usmerja kaj naj bi postalo" Človek lahko iz neznanja zgreši svoj namen ali pa presliši glas vesti. Takrat nastopi eksistenčna krivda, saj je človek zapustil red katerega nam, je Bog vstavil v svet in načrt, ki ga je Stvarnik vtisnil v vsako bitje. Ta občutek krivde lahko v nas povzroči bolezen, a dogaja se, ko je človek nesposoben realizirati svoje bitje. No, človek lahko pobegne v odvisnosti, da bi se tako izognil psihične in somatske bolezni. Ta beg pred svobodo nosi v sebi novo obremenitev zavesti. Človek lahko zaradi različnih pogojev zgreši svoj smisel in cilj življenja. Mnogo ljudi zgreši cilj življenja, zato je tak človek v bistvu tragično bitje. To je krivda, je odraz samega padlega sveta. Pragreh, oz. izvirni greh nosimo v sebi kot znak tragične krivde. V pradavnini je človek sebe postavil na mesto, ki mu je dalo iluzijo o svoji vsemogočnosti in tako se je človek proglasil za neodvisno bitje od Boga in prav tu je resnična napaka prvih ljudi. Toda zaradi njih je ta pragreh porazdeljen na vse kasnejše rodove, vse do danes. To je odpad od Boga, a s tem tudi od reda postavljenega v našo človeško naravo, od smisla in cilja. Glede na dejstvo, da je Bog človeku večno življenje, potem je ločitev od Stvarnika večna duhovna smrt, ko človek enkrat pride v področja onstranstva. Pogosto se ljudje borijo proti Stvarniku, ker imajo napačno sliko o Stvarniku, a da se tega niti ne zavedajo. Tako se v bistvu borijo proti napačni sliki o Stvarniku, a ne v smislu stvarne opredelitve celotnega svojega bitja proti Stvarniku. Zato je potrebno, da popravimo sliko o Stvarniku, a to pomeni vnos ljubezni v človeka in njegovo povezovanje s Stvarnikovo silo s pomočjo molitve. Vsemogočni-Stvarnik, to pomeni sila, ki presega vse ostale sile in moči, ki daje svojim bitjem svobodo, da najdemo svojo pot pri svojem ustvarjanju; svobodo, da pridobimo izkušnje, hoteti dobro, a delati napake. Torej stvarstvo uporabljati do določene meje. Svetovne religije so nastale kot odgovor na napačno uporabo te svobode in nam prikazujejo z gorečimi besedami, kaj se zgodi tistim, ki pridejo neposredno v pekel. Ja prav ste slišali, v pekel. Kristjani, budisti, muslimani, hinduisti, da naštejemo samo nekatere, vsi govorijo o istem. Viktor Frankl oče logoterapije ("Zakaj se nisi ubil") misli, da človek ne more pod prisilo delovati moralno, kakor to misli Freud, ampak se v vsakem primeru posebej odloča za moralno obnašanje. Vrednote na človeka ne pritiskajo, ampak ga privlačijo. "Svoboden človek sam odloča ali bo ponujeni smisel izpolnil ali ga ne" (Frankl) Nasprotno od "volje do užitka" (S. Freud) in "volji po moči" (A. Adler), Frankl tu postavlja "voljo po smislu" Tako je smisel primarna motivacijska moč v človeku. Tega smisla pa si človek ne izmišlja, ampak ga odkriva. Po J. P. Sartru so človekovi ideali lastna odkrivanja saj človek, usmerja svojo bit, to kar je in kar bi naj bilo. Frankl to zavrača, saj se človek sooča s svojim smislom in do njega se mora orientirati ali pa postane nevrotičen. človek, ki ni svoboden, je frustriran v doseganju smisla ter je zato bolan. Tak človek si ne more izmisliti smisla, ki bi ga umiril. Pravi smisel nasprotuje napačnemu in iluzornemu smislu. Smisel človeka privlači, kliče ga in ga išče. Kdor odkrije smisel svojega življenja, ta lahko prenese najtežje preizkušnje in se reši lastne ječe. Se nadaljuje v torek 9.5. Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec. http//www.ezoterika.s5.com Komentarji (3) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog