MEDITACIJA MESECA 20. december 2010 – 20. januar 2011
SVOBODA TELESA
Tako zelo smo že navajeni bivati v materiji, da se nam zdi, da je takšna gosta narava bivanja nekaj samo po sebi umevnega. Ne samo na sebi, tudi v okolju najdemo potrditev za trdno naravo sveta. Če se dotaknemo drevesne skorje ali kamna, občutimo njuno neupogljivo trdoto.
In vendar vemo, da smo hkrati duhovna bitja in se kot taka lahko prosto gibljemo po svetu občutkov in se vrtinčimo skozi najrazličnejše miselne vzorce. Kdo sploh lahko omeji svobodo duše, ko se slednja uteleša in pri tem prebija omejitve prostora in časa, tako kot tudi ob trenutku smrti? Njene poti v prostranstva duha v trenutku prehoda se ne da niti napovedati, niti zadržati se je ne da.
Posledično se zgodi, da se znajdemo v nekakšnem dualističnem svetu, razklani med neusmiljeno gostoto/trdoto materije in prostimi piruetami duha. Dualistično stanje med ujetostjo v materijo in stremljenjem po duhovni prostosti nas ne bo pripeljalo daleč na naši duhovni poti. Le stopnjevalo bo notranje napetosti in nesoglasja.
Rešitev te zagate vidim v t
em, da se poslovimo od že davno presežene predstave o trdi materiji. Kvantna fizika, pogled skozi elektronske mikroskope, mikro-fotografije vodnih kapljic in podobni izumi nam dajo vedeti, da je materija živa, da je kristalne narave in da je v stalnem gibanju. Njeni atomi se sučejo kot planeti okrog atomskih jeder.
Vendar nam vsi ti znanstveni izumi praktično ne morejo pomagati pri premagovanju umišljene težnosti Zemlje, če svobode duha znotraj materije ne znamo doživeti kot osebne izkušnje. Materija je mati utelešenega življenja. Angeli nam neskončno zavidajo, da lahko z nosom poduhamo vrtnico in se dotaknemo mehke kože partnerja ali partnerice.
Namen meditacije meseca na prehodu med starim in novim letom je izkusiti sebe utelešenega v svobodnem vesolju materije in preobraziti miselni vzorec krute materije. Naključje je hotelo, da sem nedavno obiskal neko čudovito napravo, imenovano »žuželčji hotel«, narejeno iz naravnih materialov, v katerih si žuželke najraje naredijo gnezda za prezimovanje.
Ob navzočnosti neštetih spečih žuželk, me je dosegla intuicija o človeškem bitju kot čebeljem roju. Ste že videli čebele, kadar rojijo zgrnjene okrog matice? Matico primerjam s centripetalno (sredotežno) silo našega srčnega centra, roječe čebele pa z grozdom materialnih celic, ki matico obkrožajo. Nešteto jih je in vse so v stalnem ekstatičnem gibanju.
In vendarle se čebelji roj ne razprši v nešteto drobcev, zgubljenih v širjavah prostora. Sploh ne! Sledijo gibanju matice skozi prostor in čas, čeprav nič drugega ne omejuje njihov polet, kot sredotežna sila duhovnega jedra, utelešenega v matici.
Vendar ne gre samo za izkušnjo svobode znotraj lastnega materialnega telesa. Tudi narava in Zemlja v resnici nista ukleti v klešče trde materije kot trdijo naši čuti. Urok, ki nas je vse stisnil v trdi oklep, je časovno pogojen! Izmislil si ga je racionalizem 18. stoletja s svojo že zastarelo idejo o mehaničnem vesolju in trdi materiji.
Čas je, da naravo, planet in še posebej svoje telo, osvobodimo zastarelih predstavnih vzorcev, da lahko zadihajo (zadihamo) v duhu svoje resnične vsebine; v znamenju srečno utelešenih duhovnih bitij.
Sedi k meditaciji in se umiri.
Predstavljaj si, da so celice, ki sestavljajo tvoje telo, žuželkam podobna bitja. Niso prilepljene ena ob drugo, temveč svobodno vibrirajo s krili duha kot roj čebel.
Poslušaj pesem njihovih kril. Zavedaj se njihovega lastnega prostora, vnašajočega nešteto drobnih prostorskih razmakov v tvoje telo.
Podoben si zvezdni meglici sestavljeni iz nešteto svetlečih zvezd.
Vendar se celice ne razletijo na vse konce sveta in zvezdna meglica se ne razprši! Obstaja magnetna sila, ki jih drži osredinjene v središču središča – čeprav svobodne.
Sila srca je tista, ki dovoljuje skrajno svobodo in hkrati vse posameznosti vpenja v središče enega. Navidez nasprotujoče, je vendarle možno, če je srce na svojem mestu.
Občutiš silo notranjega srca, delujočo kot sonce, ki neštete celice telesa, vse te brneče žuželke, zadržuje v liku telesa, da se ne razbežijo na vse strani. Vzemi si čas za doživetje svobode svojega telesa.
Potem prenesi ta občutek na obkrožujočo te naravo. Dovoli ji, da se razpre v nešteto prosto nihajočih atomov in celic.
Hkrati se zavedaj srčnega jedra Zemlje, kot tiste ljubeče in modre sile, ki vse to ozvezdje atomov in celic vzdržuje vpeto v svet življenja in njegovih raznolikih oblik.
SVOBODA TELESA
