Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Svet_Lakota_Hrana_Umiranje

Če je boljši svet mogoč, potem ga moramo uresničiti petek, 15. junij 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Z Erwinom Wagenhoferjem se je pogovarjala Andrea Bistrich Na svetu je milijarda ljudi, ki so ogroženi zaradi lakote. Istočasno vse države na svetu proizvedejo dovolj hrane za 12 milijard ljudi. V svojem filmu "Nahranimo svet" avstrijski avtor dokumentarnih filmov Erwin Wagenhofer hodi po poti naše hrane. To ga je pripeljalo v Francijo, Španijo, Romunijo, Brazilijo in nazaj v Avstrijo. Rezultat je šokantna in streznjujoča slika globalne proizvodnje hrane, ki jo je na stranpot zanesla želja po dobičku in čim večji količini. Iz ogromnih toplih gred v južni Španiji vozijo paradižnike 3.000 kilometrov stran kot poceni izdelke na trge v srednji Evropi. Pri masovni proizvodnji piščancev te zakoljejo že pri 8 tednih. Dnevno samo na Dunaju uničijo dva milijona kilogramov kruha. Tradicionalno evropsko ribištvo se je popolnoma industrializiralo, kvaliteta izdelkov pa pada.        Cena, ki jo plačujemo za to udobje, ki bi se mu lahko odrekli, je visoka. Na koncu nam ostane uničevanje narave, izguba človeškega dostojanstva in okusa. "Nahranimo svet" je najuspešnejši dokumentarec do zdaj v Avstriji. Wagenhofer apelira na naš občutek odgovornosti: spremeniti moramo način življenja. V intervjuju za Share International Erwin Wagenhofer govori o subvencioniranju nepravičnosti in o igralcih v tem legaliziranem kriminalnem sistemu globalizacije. Share International: Mi, ki živimo v industrializiranih narodih bi za razliko od tistih, ki imajo premalo in stradajo, morali biti najsrečnejši ljudje, saj nikoli nismo trpeli zaradi lakote ali žeje. Vendar smo daleč od tega, da bi bili srečni in zadovoljni. Kaj nas pravzaprav muči?        Erwin Wagenhofer: Ko pogledam okoli sebe, ne vidim mnogo srečnih ljudi, čeprav imamo danes tako neizmerno bogastvo. Moja mati in oče na primer sta izkusila lakoto, jaz sem v naši družini prvi, ki prihaja iz generacije, ki ne pozna lakote.        Morda je stanje tako zato, ker potrebujemo veliko časa, da se ukvarjamo s tem svojim materialnim bogastvom. Človeško življenje ni prav dolgo, tudi če živimo do pozne starosti. V primerjavi s svetovno zgodovino je res kratko. Mogoče bi morali biti bolj skromni in delati vse bolj počasi. Splošno hitenje v današnjem življenju nas bo ubilo. Primer tega v prehrambenem sektorju je hitra prehrana. Kako naj bi funkcionirali v svojem dnevnem življenju, če si ne vzamemo časa za hrano? To je grozno. S. I.: Nekateri pravijo, da bomo spoštovali svoje bogastvo šele tedaj, ko bomo kaj žrtvovali.        E. W.: Zame predpostavka, da moramo trpeti, zveni preveč religiozno. Trpljenje je posledica. Zato cerkev neprestano govori o krivdi in išče krivce. Odrešitev pride po smrti. Mene zanima sedanji trenutek. Poljaki so bili najbolj verni in so častili papeža, dokler je vladal komunizem. In zdaj? V samo nekaj letih je država razvila neverjeten kapitalizem, solidarnost je izginila iz mnogih sektorjev družbe, Poljska se je pridružila NATU in je bila med glavnimi zagovorniki vojne v Iraku.        Verjamem, da je drugi razlog, zakaj nismo srečni, ta, da nas tega ni nihče naučil. Od šole do fakultete ni nobenega izobraževanja na temo: Kaj je solidarnost? Kako naj se soočim s svojim življenjem? Kako naj gradim pravilne odnose z drugimi ljudmi? Namesto tega se učimo stvari, ki so usmerjene k ustvarjanju dobička. S. I.: S filmom "Nahranimo svet" niste samo dokumentirali, kako ravnamo s hrano v 21. stoletju, ampak ste se vprašali tudi: Kako je to povezano z nami?        E. W.: Zelo je povezano z nami, saj dnevno uživamo te izdelke. Kot prikazuje film, se 90 odstotkov ljudi prehranjuje na tak način, še posebej tisti v državah OECD*. Mi v bogatih državah na primer jemo brazilski deževni gozd, medtem ko ljudje tam stradajo.        Danes je popolnoma jasno: naš ekonomski sistem je ušel izpod kontrole. Stalno govorimo o rasti. Kakšni rasti? Število prebivalcev v Evropi se minimalno povečuje in še to le zaradi priseljencev. Populacija se hitro zmanjšuje. Istočasno želimo konstantno rast. Kdo naj bi vse kupil? Presežka ne damo tistim, ki hrano zares potrebujejo. S. I.: Na Dunaju dnevno vržejo proč toliko kruha, kot ga pojedo v naslednjem največjem avstrijskem mestu, Grazu. Take primerjave se nas dotaknejo, saj se dogajajo pred našimi vrati in kot potrošniki dobimo vtis, da smo soodgovorni.        E. W.: Zato je naslov filma "Nahranimo svet". Mi smo tisti, ki to lahko naredimo. To je odločilno. Vedno želimo najti napake v drugih. Dokler sami ravnamo enako, se družba ne bo spremenila. Mi smo soudeleženi kot potrošniki, kot državljani. Vprašanje krivde je nekaj, s čimer naj se ukvarjajo zavarovalnice, zgodovinarji in religije. Mene ne zanima, zakaj je tako stanje, ampak kako ga lahko izboljšamo. Mi smo tisti, ki se lahko odločimo, koga bomo nahranili. Lahko bi nahranili vse, pa jih ne.        "Nahraniti" se ne nanaša le na hrano. Človek ne živi le od kruha. Svoja nerealna razmišljanja in skomercializirane ekonomske sisteme potiskamo v "Tretji svet". Od njih zahtevamo, da privzamejo naš kapitalistični model in jim preprečujemo, da bi razvijali svojega, ki bi bil morda boljši za njihovo državo. S. I.: Kot gledalec se sprašujem: Kako je to možno? Verjetno obstaja boljša rešitev kot dnevno uničevanje presežka proizvodnje.        E. W.: Vsak od nas lahko poišče rešitev v svojem okolju in živi v skladu s tem. Če verjamete, da ste varčni, potem morate tako živeti. To pomeni, da se tudi vprašate: Kaj pričakujem od življenja? Kaj želim tukaj narediti? Ko govorimo o rasti v glavnem mislimo materialno rast. Kaj pa duhovna in kulturna? Tega se nikoli ne sprašujemo. Vprašanje, ki ga postavljam v filmu je, ali želimo samo to, da nas tok nese v svojo smer. Film lahko le prikaže stanje. Vsak, ki si ogleda film, ima priložnost, da se spremeni. S. I.: Scene in slike, ki jih prikazujete, prikažejo najslabši vidik globalizacije: paradižnike iz Španije iz največje tople grede na svetu, ki jih vozijo s tovornjaki čez vso Evropo, čeprav so lokalni vsaj tako dobri. Ali ribiče iz Concarneauja v Bretaniji (Francija), ki kmalu ne bodo smeli več loviti, saj EU želi industrializirati ribištvo - čeprav to za potrošnike pomeni precej slabše izdelke. Kako je možno, da se dogajajo take nelogičnosti? Ali se tisti, ki odločajo, zavedajo tega? Ali niso zato na takih pozicijah, ker predpostavljamo, da vedo?        E. W.: Oni to vedo. Mi smo jih obiskali. V filmu na primer lahko vidite človeka, kot je Karl Otrok, ki je odgovoren za proizvodnjo v Romuniji in je celo življenje zaposlen v podjetju Pioneer**, ob tem pa ima kot privatna oseba povsem drugačno mnenje. Očitno ni edini, ki živi s tako dilemo, obstaja še veliko drugih.        Lahko vam povem primer: na avstrijsko premiero filma, ki je bila več kot pred enim letom, smo povabili posebnega poslanca ZN za človekove pravice na področju hrane, Jeana Zieglerja, ki nekajkrat nastopa v filmu. Seveda smo posneli tudi kritično opozicijo in misli bivšega komisarja EU za kmetijstvo, Franza Fischerja, ki je 10 let vodil ta ogromen tanker z največjim proračunom v EU. Ko pa je gospod Fischer prišel na oder za okroglo mizo, je postalo jasno, da je velik kritik EU, da močno nasprotuje globalizaciji, da je sedaj predsednik eko-socialnega foruma. Zelo nasprotuje tranzitu hrane in aktivno podpira Tobinov davek - to je davek na zunanjo trgovino, ki ga je predlagal James Tobin v zgodnjih 70. letih in ga do sedaj še nikjer niso uvedli. Tak človek je dokaz, da je sistem popolnoma napačen, saj se takoj, ko zapusti svoj položaj obrne in sledi svojim pravim občutkom in mnenjem in ravna povsem drugače, kot bi od njega pričakovali. S. I.: Vendar so vsa ta leta aktivno sodelovali.        E. W.: Vsi smo ujeti v kalup. Zato je tudi tako težko narediti spremembo. Stvari se premikajo zelo počasi. Taka sprememba se lahko zgodi samo od spodaj navzgor, iz civilnega ljudstva.        Vzemimo na primer diskusije o klimatskih razmerah. Vrh v Bruslju se je zgodil le zato, ker ga je ljudstvo zahtevalo. Politiki so se vključili zadnjo minuto. Zadnjih 30, 40 let, če ne še dlje, se zavedamo, da emisija CO2 škoduje okolju. Šele zadnjo minuto, ko je minuta do dvanajstih ali že čez dvanajsto, postane klimatski problem "tema za diskusijo". Vsi smo se že prej zavedali katastrofalnih posledic. Prav vsi. S. I.: Ali to pomeni, da ne bi smeli preveč pričakovati od tistih, ki so na pozicijah moči, politikov in bi morali pričakovanja usmeriti nase, na civilno ljudstvo?        E. W.: Ja, seveda. Kaj želite od politikov? Politiki so že tako dolgo vpleteni v trgovino in industrijo, da so že na slabem glasu.        V filmu je scena z gospodom Brabeckom, direktorjem Nestléja, ki je Avstrijec. Uradno zasluži 20 milijonov švicarskih frankov letno. Neuradno veliko več, priznal je le 20 milijonov. Izračunal sem, da je to več, kot zasluži 25 predsednikov držav EU skupaj. Iz te vsote lahko izračunate, čigava beseda obvelja. Ne od gospe Merkel, gospoda Chiraca ali gospoda Blaira. Ali verjamete, da se je gospod Blair vpletel v iraško vojno zato, ker se mu je zdelo to tako zabavno? Za tem stojita dve imeni: Shell in BP. Ti dve podjetji sta prisilili Blaira, da je poslal enote na Bližnji vzhod.        Niti ena oseba na svetu si ne želi vojne. Nihče. Tudi gospod Blair ne. Ogromni ekonomski interesi, ki so za tem, pa pravijo, da je bolje, da mi kontroliramo nafto, kot da jo oni. To je ravno tako primitivno, kot je bilo pred stotimi leti. Samo da smo v vmesnem času razvili izjemno napredne tehnologije in danes temu rečemo napredek in mečemo bombe z višine 15.000 metrov. S. I.: In vendar še posebno Američani verjamejo v take ideale, kot sta svoboda in demokracija.        E. W.: Lahko, da Američani verjamejo vanjo. Nekdo je lahko slab človek in se vedno skriva za moralo. Če drži, da svet lahko postane boljši, potem mora vsak tudi nekaj narediti, da to uresniči. Z vojno prav gotovo ne naredimo boljšega sveta. Vsaka vojna v zgodovini je bila jalova. Vojna je samo dokaz, da manjka domišljije, mislim domišljije, da bi rešili konflikt na drugačen način. S. I.: Scene, podobne kot v brazilskem Mato Grasso, kjer je 25 odstotkov prebivalcev lačnih, medtem ko v isti regiji lastniki največ zemlje vzgajajo sojo za našo živino, so ganile mnoge gledalce. Kako ste prenesli take scene med snemanjem?        E. W.: Mi gremo nekam za kratek čas in potem odidemo. Lakote nismo takoj opazili. Ljudje so nas prijazno, odprto in z zanimanjem sprejeli. Za njih je lakota postala "način življenja", kakorkoli se to čudno sliši.        Zato je bilo zame tako pomembno, da pokažem, kako običajna je lakota. Lakota je močno povezana z vodo in padavinami. To pomeni, da so ljudje odvisni od vremenskih pogojev v okolju. Če ni dežja, je pridelek slab in imajo velik problem in kmalu začnejo stradati. Najprej jedo zmanjšane količine, ki začnejo pojemati, dokler odrasli ne nehajo jesti, in otroci še vedno kaj dobijo. Če so med tistimi, ki ne dobijo pomoči ali še ni nove letine, potem stradajo. To je njihovo vsakdanje življenje. Jean Ziegler to zelo dobro pove v filmu, ko govori o materah, ki kuhajo kamne, da bi dale otrokom občutek, da je nekaj v loncu.        Gore trupel naraščajo. Po poročilu organizacije za svetovno hrano je vsako leto večje število: leta 2005 je bilo 850 milijonov stradajočih, hkrati pa ne vemo, kaj bi naredili s presežki proizvodnje. Ob tem bi se moral zamisliti vsak ekonomist. A se ne. Če greste na primer na ekonomsko fakulteto v Avstriji ali Nemčiji, tega nihče nikoli ne omeni. Govorijo o rasti dobička, o ekonomizaciji, o racionalizaciji. Nato se mladi zaposlijo - če ostanemo pri hrani - v neki verigi supermarketov, kjer zaradi svoje izobrazbe dobijo položaj srednjega menedžmenta. Odgovorni so za nabavo zelenjave in naročijo stotine tovornjakov iz Španije. Nikoli niso bili tam in nimajo niti najmanjše ideje, kakšne so procedure. Zanesejo se le na to, kar vidijo na papirju, to so le cene in količine. Tako to gre. To je tako kot video igra. "Dehumanizacija celotnega procesa," pravi profesor ekonomije in Nobelov nagrajenec Joseph E. Stiglitz. Istočasno se celo ekonomski strokovnjaki sprašujejo o smiselnosti vsega sistema. S. I.: v povezavi s tem nekateri govorijo o mitu, ki ga namenoma vzdržujejo, zato da opravičujejo lakoto. Ta mit pravi: na svetu ni dovolj hrane, tako da je določen del svetovnega prebivalstva obsojen na lakoto.        E. W.: Mnogo ljudi se že zaveda, da ta mit ne drži več. Pravzaprav imamo na svetu dovolj hrane. Nikomur ni potrebno stradati. Najslabše je, da pravzaprav proizvajamo lakoto. Primer: 90 odstotkov populacije v razvijajočih se državah je kmetov. To so vse eksistenčne ekonomije, kar pomeni, da ljudje proizvajajo tisto, kar potrebujejo za prehrano. Če ni katastrof, jim gre prav dobro. Tako je že stoletja.        Zdaj Svetovna banka (v preteklosti so bile kolonije) pravi: to, kar počnete, je napačno, sejati bi morali tisto, kar prinaša denar, tiste rastline, ki jih lahko prodate. S tem denarjem lahko kupite hrano, ki jo potrebujete. Na podlagi tega priporočila mnogi kmetje nato posadijo bombaž namesto prosa.        Le nekaj tednov nazaj smo bili v Burkini Faso in to posneli za nov film. Naenkrat kmetje opažajo, da njihovega bombaža iz Burkine Faso, ki je najcenejši na svetu, ne morejo več prodati na svetovnem trgu. Tako letos poleg tega, da so morali plačati za seme za pridelek, ne dobijo nič. Zakaj se bombaža ne da prodati? Ker Američani subvencionirajo svoje proizvajalce bombaža do te stopnje, da je sedaj ameriški bombaž cenejši od afriškega. Tako se Afričani dušijo v svojem bombažu, hkrati pa niso posadili njihovih običajnih rastlin. Zdaj začenjajo stradati. Tak scenarij lahko opazujemo vedno znova v različnih delih sveta, posebej v Afriki in Južni Ameriki. Nemški, avstrijski, švicarski in francoski finančni ministri, ki vedo zato, kljub temu sodelujejo v tej nepravični subvenciji in glasujejo "Za" pri Svetovni banki v Washingtonu. S. I.: Pogosto se sklicujejo na "prosti trg", ki naj bi naravno in avtomatično reguliral ekonomsko ravnotežje. Predpostavljajo, da imajo vsi narodi enake začetne pogoje. Ali je možno primerjati države, kot so Gambija, Sierra Leone ali Togo s tistimi državami, ki imajo koncentrirano ekonomsko moč?        E. W.: Trga ni. Največja laž je, da obstaja trg. Velike korporacije nočejo trga. One hočejo vladati trgu. Kakšen trg je to, če Američani subvencionirajo svoje kmete do te stopnje, da je njihov izdelek cenejši od afriškega, kjer Afričan ne zasluži niti dolarja na dan? Kakšen trg je, kjer na primer Bill Gates, ki je najbogatejši človek na svetu, kontrolira 90 odstotkov svetovnega računalniškega sveta? To je monopol, ne trg. S. I.: Ekonomisti kot je Jeffery Sachs so predstavili konkretne predloge rešitve, kako lahko naša generacija premosti lakoto. Predlogi so logični in preprosti, na primer: prerazdelitev dobrin. Ali verjamete, da je taka rešitev možna?        E. W.: Vsak pozitiven premik v pravo smer je pomemben. Vedeti moramo, da smo vpeti v sistem, ki ga je ustvaril človek in ga le človek lahko spremeni. Verjamem, da se nahajamo na točki preobrata. Počasi se povečuje zavedanje, da je potrebna sprememba. Ljudje intuitivno čutijo, da na tak način ne gre več. Težava je v tem, da smo vsi globoko vpeti v stari sistem. Ves čas nas zasledujejo in pritiskajo na nas, ves čas nas spremlja strah. Odkar sem se rodil, je prisoten strah. Začne se v vrtcu: to lahko, tega ne smeš, to moraš, tega ne. Nato gremo v šolo in na fakulteto: nato nam povedo, da ne bomo nikamor prišli, če ne bomo točni, ali če ne bomo taki in taki ... V Avstriji in Nemčiji nas še posebej tako učijo. Postati moramo bolj neodvisni in reči: Nič več ne bom igral te igre, zadovoljen sem s tem, kar imam. Raje imam več prostega časa, raje premišljujem in se vključujem v druge aktivnosti.        Resnična sprememba pride iz civilnega prebivalstva. Politiki lahko samo reagirajo. Kje bi bili danes brez Greenpeacea? Niso ga ustanovili politiki. Kje bi bili brez Amnesty International? Kje brez Global 2000? Brez WWF in drugih?        Te organizacije ne naredijo vsega prav, daleč od tega. Delajo napake, tako kot mi vsi. Pomembno je, kaj se iz tega naučimo. Še vedno verjamemo, da je javno priznati napako nekaj groznega. Kateri politik bi javno rekel: "Žal mi je. Tako zelo sem bil prepričan, da sem se prav odločil, vendar sem se motil in se je izteklo drugače." Kateri politik bi to rekel? Ga poznate? S. I.: V filmu predlagate, da moramo živeti bolj preprosto. Kaj bi to pomenilo v praksi? Večina se najbrž boji poslabšanja svojega življenjskega standarda.        E. W.: Potem bi morali natančno analizirati svoj trenutni življenjski standard. Kje so standardi, če poraba alkohola vsako leto narašča, če zloraba zdravil narašča, če se delež psiholoških bolezni povečuje preko vseh meja ...? Ljudje niso zadovoljni. Imeli smo 60 let ekonomske rasti, a nihče ni srečen. Zakaj bi vzdrževali tako situacijo? Svoja življenja moramo spremeniti. Mogoče ne bomo več pojedli dveh jabolk na dan, jabolk, ki so poceni in prihajajo iz Čila in so zahtevali ogromne količine kerozina za transport. Mogoče bomo namesto tega pojedli eno jabolko, ki bo zraslo v naši regiji, mogoče bomo pojedli eno na vsakih nekaj dni. www.we-feed-the-world.at * OECD, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj je združenje najbolj razvitih držav. Skoraj vseh 30 članic so industrijske države. Med njihovimi cilji so ekonomski razvoj in povečanje življenjskega standarda držav članic. ** Pioneer Hi-Bred International, Inc je največji proizvajalec semen na svetu.       Več podobnih člankov iz starejših revij SI lahko najdete v arhivu člankov. www.share-international.net/slo Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog