Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Svet-Prag-Samomor-Whitney-Houston

Svet na pragu samomora torek, 29. maj 2012 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus V soboto, 11. februarja, je v apartmaju prestižnega losangeleškega hotela preminila pevska diva Whitney Houston, stara le 48 let. Potem ko se predolgo ni vrnila iz kopalnice, je osebje vdrlo v sobo in pevko našlo potopljeno v kadi. Da bo ironija večja, se je po daljšem obdobju hudih življenjskih preizkušenj odločila napraviti comeback, bila je optimistična in v vzponu. Da pa bo zgodba še nekoliko bizarna, pa se je to zgodilo na predvečer gala podelitve glasbenih nagrad grammy, torej srečanja zvezd, ki ga ne sme zamuditi nihče, ki naj bi v glasbenem svetu kaj pomenil. Kot nekakšen opomnik, kako minljivo je vse skupaj … Njena smrt je takoj priklicala na plan druge zgodbe, v katerih so predčasno, nesrečno ali tragično umrle različne druge slavne osebe, kot na primer v zadnjem času Amy Winehouse in Michael Jackson, bolj prizadevni pa so na svetlo potegnili tudi primere Jima Morrisona in Janis Joplin, ki se ju mlajša generacija niti ne more spomniti več. Whitney Houston je po mrku v svoji izredno uspešni karieri namreč zapadla v hudo zakonsko krizo in odvisnost od drog ter bolj kot z uspehi časopisne stolpce polnila s škandali, v katerih je vidnejšo vlogo igral njen kontroverzni mož Bobby Brown. Z medijsko lakoto pogojeno postavljanje vzporednic je takoj rodilo zgodbo o samomoru, predoziranju mamil in podobno – zgodba, ki se bolje prodaja, pač. Pri tem ni več toliko pomembno, da je bilo kar hitro jasno, da samomor ni verjeten in da mamil vsekakor ni bila "polna", ampak je šlo bolj za splet okoliščin. Za virtualni svet, ki smo si ga počasi ustvarili, nekakšna srčna slabost nikakor ni téma, vredna veliko pozornosti, zato se je vse skupaj bolj kot ne zreduciralo na "nejasnosti v zvezi s pevkino smrtjo". Da bi se prodalo vsaj kaj … VEČER ZA VEČEROM ODLIČEN Pričakovano pa ta tragedija ni sprožila nobenih večjih debat o odvisnosti sami, kaj šele o neusmiljenem svetu šovbiznisa, ki požira življenjsko energijo in osebnosti ter rojeva umetne tvorbe, ki – oplemenitene z velikanskimi denarnimi vložki – rojevajo nove milijone. Nihče se ni razpisal o tem, kako je v tem svetu vedno manj mogoče "preživeti" s svojimi naravnimi sposobnostmi, saj nas izzivi in zahteve ženejo v vedno več, v boljše, višje, bolj bleščeče. Podobno, kot v športu: "Citius, Altius, Fortius!" Tako smo ljudje hitro sposobni opaziti, da je neka javna oseba vedno bolj potna, ter to brž povezati z govoricami o tem, da njuha kokain (kar je potem seveda vsega obsojanja vredno), ne da bi pri tem pomislili, v kakšnem okolju ali vzdušju ali pričakovanjih ta oseba živi in dela. Ji okolje prizanaša? Hm, le kje je še kako tako okolje? Tudi si rečemo, da je pevec ali kitarist na odru "skor ziher čist zadet", ne da bi se vprašali, ali je sploh tehnično – kaj šele čustveno, mentalno – mogoče, da bi bil na vsakem koncertu enako dober ali navdahnjen, po možnosti seveda tako, kot se mu je to posrečilo na njegovem najboljšem koncertu, kakršnega smo pred časom videli na televiziji ali YouTubu … Termin je termin, in tudi če se ravno ločuje ali ga trga v ušesih ali pa če je njegov mulec pogrnil v šestem razredu, mora odpeti ali odigrati tako, kot se šika, "saj smo to vendar plačali" … In on – on se tega seveda zaveda. Zaveda se tudi, da včasih enostavno ne gre, ker si izpraznjen, ožet, utrujen, down, ker ti ni do ničesar, a kaj, ko so koncerti razprodani že vnaprej. In če poseže po nekem poživilu, ki je še vedno negativno ali pa obsojanja vredno, ravno zato, da bi še bil dober, uspešen in navdahnjen, s tem stopi na pot, ki ima veliko neugodnih izhodov pa zelo malo dobrih. Če tako življenje teče dlje časa, se to praviloma odrazi na organizmu, ki je dimenzionirano za "le toliko in toliko" (karkoli to že pomeni pri posamezniku) in ki se nam pusti lisičiti nekaj časa, potem pa nam da vedeti, da se te igre ne gre več – če imamo srečo, s pomočjo nekaj opozoril, v slabšem primeru pa tragično. Telesu je vseeno za razkorak med pričakovanji in sposobnostmi, za blišč, za "moram", za "več". POVEJ – A NA KRATKO Da se s problematiko mamil in odvisnosti ob smrti nihče ni kaj dosti ukvarjal, je razumljivo. Če še kako leto ne bi v podobnih razmerah umrla kaka slavna oseba, kot tokrat Whitney, kdo bi si čez čas še priklical v spomin Amy Winehouse – kdo je že to? Ali je sploh bila? In koliko nesmrten je v resnici "nesmrtni" Michael Jackson, idol milijonov, ustvarjalec množične histerije vsepovsod, kjer se je pojavil? Danes ima svet nove idole, milijone, dobičke, reklamo, blišč. "Nesmrtni" bo še nekaj čas vlekel milijone, dotlej pa bodo na odru že drugi. Da to ni zgolj cinično besedičenje, nam kaj lahko ponazorita dva sveža primera. Dan po pevkini smrti se je prireditev ob podelitvi glasbenih nagrad v največji meri odvijala tako, kot je bilo zapisano v scenariju, z vsemi narejenimi solzami sreče in na pamet naučenimi zahvalami, reflektorji in intervjuji. In le dan zatem je založba, s katero je imela pevka pogodbo, hipno dvignila cene vseh posnetkov, ki jih je imela v skladiščih! Ker se bo zdaj bolje prodajalo. Neusmiljeno. Da nam je tak svet vse manj več, ni nič nenavadnega, in da se ne znajdemo v njem, tudi ne. V zgodbo prikličimo čisto drug, nič kaj zvezdniški profil, denimo srednješolca ali diplomanta od koderkoli po svetu, ki se srečuje z dejstvom, da tudi z odliko položena diploma, ki je še pred dvema desetletjema veljala za nekakšno garancijo na poti v boljšo in svetlejšo prihodnost, ne pomeni tudi tega, da bo dobil službo in lahko preživel svoje otroke, če jih že ima. Ali pa njegovega mlajšega soseda, ki prezaposlene starše vidi le v jutranjem ali pa večernem mraku in ga vzgaja ulica. Oba imata izjemno znanje iz računalnikov in znata stotine različnih trikov na pamet, kar ni slabo, če naj bi se postavljal pred vrstniki. Težje pa je to spraviti v konkretno obliko, v denarnico. Tu se vabljivi virtualni svet izkaže v vsej svoji "krasoti". Srečanja z realnostjo so polagoma vse bolj kruta, vrnitev v namišljeni svet pa vedno bolj hitra. Naš mladostnik torej odlično govori amerikanščino (saj ima z njo deset ali več let izkušenj na TV-programih z risankami, socialnih omrežjih in računalniških programih), precej slabše pa se odreže, če mora kaj od tega znanja tudi napisati. Da se jezik (tako angleški kot posledično tudi slovenski in vsi drugi) polagoma spreminja v nekakšno spakedranščino, je le logična posledica. Vse to lahko dnevno opazimo, če se gibljemo po forumih, facebooku, twitterju ali drugih socialnih omrežjih, kajti besede in stavki so vedno bolj enostavni, kratki, ciljani. Mnenje, zapisano v samo 140 znakih, postaja nekakšen dosežek. Velika začetnica postaja nekaj odvečnega. Velike črke so odsvetovane, ker so postale sinonim za vpitje – piši z malimi črkami, da ne bom mislil, da kričiš name … Svet okoli nas se rapidno spreminja, mi pa lahko samo upamo, da se mu še da slediti. Seveda vse skupaj ne poteka samo v socialnem, komunikacijskem ali medijskem smislu. Pomislimo samo na preteče dvigovanje frekvence Schumannove resonance, s katero vibrira svet in ki se bo v pičlih petnajstih letih (le kaj je to v času obstanka Zemlje?!) dvignila za nekako 40 odstotkov, za kolikor se nam potem tudi za čas zdi, da teče temu primerno hitreje. Pa tudi v športu ni nič drugače (se še spomnimo, kdo je evropski moštveni rokometni prvak? kako da ne, ko pa je bilo prvenstvo vendar prejšnji mesec?), pa v kuhariji pa avtomobilskem svetu pa še kje. Vse na hitro, s čim manj potrošenega časa in čim večjim učinkom ali čim boljšim vtisom. Včerajšnji superzmogljivi računalnik je danes že nekaj povsem povprečnega – zaostajaš, človek! KAKO ME IMAJO RADI! Moderni svet je poleg številnih pridobitev in "dobrin" prinesel tudi nekatere bolezni in stiske, ki jih prej niso poznali. Že o raku pravijo, da so ga poznali v davnini, saj so ga baje odkrili pri eni od mumij, ni pa mogoče trditi, da je pri tem šlo za bolezen današnjih razsežnosti. Tudi za negotovost, občutek osamljenosti, psihične napetosti, raznotere čustvene strese in frustracije ne moremo trditi, da so "izum" dvajsetega stoletja, vsekakor pa gre danes pri tem za precej množičen pojav, ki je vedno bolj pereč in zaposluje vedno večjo množico strokovnjakov in entuziastov. Okoli tovrstnih težav se vrti tudi vedno več denarja. Vse to pa zaradi tega, ker smo vedno bolj razdvojeni, izgubljeni, nekako razčlovečeni. Potrebujemo nekoga, ki bi nas našel in poskusil sestaviti nazaj. A kje ga najti, če pa postajamo vse bolj razčlovečeni? Živimo v svetu, kjer ne zase ne za koga drugega nimamo več časa. Kjer pomanjkanje časa za vzgojo lastnih otrok nadomeščamo z dobrinami, igračami, denarjem, potuho. A jih pri tem nikoli ne objamemo. V času, ko je za soseda najbolje, da ga ni doma, ker nam bo drugače vzel preveč časa, ko nam bo hotel povedati, kaj se mu je zgodilo ali kako bolan je po novem. Možnosti sta torej dve – ali poskusimo najti sorodno dušo ali pa se potegnemo vase. S prvo rešitvijo kaže lepo, saj imamo na facebooku sto prijateljev, vprašanje pa je, kdo od njih bi šel na pivo z nami. In ko nas brezosebni in mimoleteči spletni čvek ne izpolni, postaneta obe možnosti pravzaprav ena sama – potegnemo se vase. Tu pa se začno problemi. Ko se sprašujemo, zakaj se lahko socialna omrežja tako "primejo", je odgovor na dlani. Zato, ker ponujajo vsaj sliko ljubezni, pozornosti, naklonjenosti, prizanesljivosti, pohvale in potrjevanja. Zakaj "sliko"? Preprosto zato, ker če bi srečali te iste osebe v nakupovalnem centru, nam nobena od njih ne bi tako z lahkoto dvignila palca za nekaj, kar smo pravkar rekli. Ne bi se nam posvetila, ne bi si vzela časa, da bi nas razumela, samo odbrzela bi dalje, enako kot mi sami. Zgolj iluzija torej. A ta iluzija ne boli. Nasprotno, stanje je podobno platonski ljubezni, kjer smo prepričani, da je čisto mogoče, da bi nas določena oseba ljubila, še več, morda si nas prav želi …, nikoli pa ne pridemo do trenutka spoznanja, da nič od tega ne drži. Zato je ta slika dobrodošla. In socialno omrežje nam ne ponuja le te slike, ponuja nam jih sto, tisoč, še več. In potem se lahko prijateljici pohvalimo, da nas je "lajkalo"* sto petdeset prijateljev – joj, kako me imajo radi! (*za morebitne neuporabnike facebooka: ko tja nekaj zapišeš, se imajo drugi možnost strinjati s tem in pritisnejo na gumbek, kjer piše "Like", kot "Všeč mi je". Iz tega je moderni čas napravil novi slovenski glagol "lajkati", nekateri bolj zavedni pa mu že rečejo "všečkanje" … Komentar bržčas ni potreben.) VEDNO BOLJ DVA SVETOVA Dolgoročno socialna omrežja niso rešitev za našo nesposobnost tvorjenja in vzdrževanja medsebojnih odnosov, a ker imajo kar nekaj dobrih in celo uporabnih lastnosti (s kančkom cinizma pa recimo tudi to, da se mnogim zelo izplačajo, saj je kontrolo nad ljudmi najlažje držati tako, da jih z darili in obeti pripraviš do tega, da so tu in še čim več napišejo o sebi …), se bodo obdržala in ostala naš neizogibni spremljevalec. Prav gotovo pa se bo v množici skozi čas spontano pojavilo gibanje povratka k odnosom, kakršne smo poznali prej, ko smo drug drugemu še kaj pomenili. Vse večja razosebljenost (tudi to je ena od neizogibnih sestavin Vodnarjeve dobe, kajti ta nima le dobrih in naprednih vplivov, ampak še marsikaj drugega) se počasi pozna ne samo na odnosih, obnašanju in čustvih, ampak počasi tudi na zdravju in telesnemu počutju. Še toliko bolj v primeru, če osamljenost in potrditve "zdravimo" z buljenjem v ekrane, neskončnemu telefoniranju in neprimernimi navadami, kot so motnje v spanju ali prehranjevanju, kaj šele z opojnimi in drugimi substancami. Kajti te šele nam odpirajo svetove, ki jih tako pogrešamo – svetove, kjer je drugače, kjer je idealno, kjer je vseeno, kjer ne boli, kjer smo drugačni, boljši, … In imajo pri tem še en neprijeten občutek – praznino, ki se ustvari ob vsakem povratku v realni svet. Svet, v katerem je treba pospraviti sobo, odnesti smeti, napraviti domačo nalogo, oprati avto, pribiti opletajočo desko na pasjo hišico in podobno. Svet, v katerem ni "všečkanja", ampak naloge in obveznosti. Vrnitev v vabljivi svet je vedno pri roki. Niti truditi se ni treba zanj. In ko smo tam, je spet dobro, ugodno, lepo. Pri vsem skupaj gre namreč za beg pred realnostjo, ki pa se lahko izrazi tudi v načeloma nenevarni obliki, na primer kot sanjarjenje ali (nerealno) negovanje lastne vrednosti. Od tu do odvisnosti ni daleč, še več, vprašanje je, kje je sploh meja. Pa o končni meji ne bo govora - kje se ta svet začne? Ali ob nakupu prvega računalnika ali že ob risankah, najprej Barbapapa in Telebajski, potem Tom in Jerry, kasneje Cartoon Network in njegovi liki, že bolj malo podobni ljudem, potem … Pa neskončne možnosti računalniških iger, narejene tako, da nam ponujajo lažno kreativnost. Je začetek že tam, ko sta starša ugotovila, da ne moreta drugače, kot da oba ostajata v službi dlje? Odgovora ni. Je pa vprašanje, ali je rešitev? Verjetno je ni, razpletlo se bo z razvojem. Na izziv "Vseeno mi je" mora počasi roditi odziv "Ni mi vseeno". Človeštvo si bo našlo nove možnosti. Tako kot vedno doslej. Kmalu bomo namreč spoznali, da je ljubezen nekaj več od rezultata ali interesa. To, da si nekomu v resnici všeč, da sediš ob njem, z njim srebaš vino, pa da ga čutiš, slišiš in z njim deliš svoj čas, je danes ne pozabljena, ampak le odrinjena vrednota, zaradi prehitro spreminjajočih se prioritet zgolj v stran odmaknjena vrlina. Če ne bi bilo tako, ne bi na tisoče ljudi razmišljalo o odhodu nekam, kjer čas še ni vladar, v svet, kjer so še prisotni smeh, ples, igra, zabava, rituali, hvaležnost, pozornost. Svet brez facebooka, chemtrailov in vseprisotne kontrole, obenem pa čisto realen, stvarni svet. Komentarji (0) www.pozitivke.net