Z 18 leti sem končala gimnazijo kot pravdobra dijakinja in se vpisala na Fakulteto za družbene vede. Bila sem tako samozavestna in prepričana, da želim delati v kakšnem ljubljanskem podjetju kot oseba za stike z javnostjo, in še vedno tako neizkušena v realnem svetu.
S prijateljico, ki je bila moja sošolka vse od petega razreda osnovne šole, sva si delili enako željo – končati ta študij, se izobraziti in se varno zaposliti. Štiri leta pozneje je bila ona tik pred diplomo, z uspešno in zanimivo zaposlitvijo, jaz pa sem se vpisala v prvi letnik že tretje fakultete zapovrstjo. Neuspeh na univerzitetnem področju mi je zbil željo po šolanju, redna služba pa me je utrujala do te mere, da nisem več našla energije za izpolnitev svojih sanj.
Nekje vmes sem ugotovila, da ne želim postati nekdo, ki cele dneve presedi v pisarni in zamudi prve pomladne žarke ali zimske snežinke na vetrobranskem steklu. Vendar sem vztrajala z vpisom na marketing v Mariboru, delala da bi plačevala šolnino, si razbijala glavo, spravljala starše v vse večje skrbi in začela slutiti rahlo neodobravanje v očeh nekaterih prijateljev.
Poleg vsega tega pa sem se bojevala še z neosebnim odnosom profesorjev, ki so se čutili poklicane za nepravično selekcioniranje, študiranjem gradiva, ki je bilo napisano leta '80 in od takrat ostalo tudi nedotaknjeno, z manjkom časa za uživanje življenja in nenazadnje z gromozansko črno luknjo na bančnem računu. Vsak dan sem iskala odgovore na vprašanji, katera fakulteta v Sloveniji bo izpolnila moje zahteve ter, ali sem res tako zahtevna. Vse bolj sem ugotavljala, da imam morda res prevelika pričakovanja za slovenske fakultete.
Ves ta čas pa je nekje globoko v moji glavi klilo tudi vprašanje, ali si bom kdaj upala po stopinjah moje najdražje prijateljice Ane, ki je odpotovala v tujino, da bi doštudirala na DNS mednarodni pedagoški univerzi na Danskem. Veliko sem vedela o njenem študiju, saj sem bila resnično ponosna na njo in me je iskreno zanimalo, kakšen študij je izbrala.
Tri leta po njenem odhodu in po več letih mojih propadlih poskusov z dokončanjem vsaj enega študija, sem se odločila, da se bom na taisti študij vpisala tudi sama. Najprej sem šokirala starše, nato Ano. Vsi so bili tako zaskrbljeni in veseli zame. Takoj so me podprli, popolnoma in v vseh pogledih. Ostalim sem povedala šele, ko sem se navdušena vrnila iz Uvodnega vikenda v Tvindu na Danskem.
Tako se je začelo popolnoma novo in drugačno obdobje v mojem življenju. Ponovno sem se vpisala v prvi letnik, vendar vam lahko zagotovim, da zame velja predelan pregovor: ''V tretje gre Rado, v četrto pa Nastja.'' J Za razliko od prejšnjih fakultet, samo sebe ne rabim prepričevat, da sem se odločila pravilno, ker to preprosto čutim. DNS je popolnoma drugačen pedagoški študij kot ga poznamo v Sloveniji.
Temelji na pristopu ''learning by doing'', kar pomeni da je teorija dejansko podkrepljena s prakso. Tako bomo v mesecu septembru začeli s pripravo na štiri mesečno študijsko potovanje po Afriki, kjer se bomo lahko na lastne oči prepričali o dejstvih in mitih držav tretjega sveta.
Spoznali bomo afriške otroke in njihove pedagoge, ki se dnevno spopadajo z najrazličnejšimi osebnimi in šolskimi preizkušnjami. Naučili pa se bomo tudi, kako lahko kot skupina individuumov v praksi prispevamo marsikaj za izboljšanje tamkajšnjega stanja. In povedano po pravici že komaj čakam, da se začne ta učna avantura.
Trenutno sem vključena v ''saving up period'', to pa je obdobje, ko si lahko sam zaslužiš denar za šolnino. Preden sem odšla, sem od marsikoga slišala, da šolnina ni majhna, s čimer se sicer strinjam, vendar fakulteta vsakomur ponuja možnost, da si šolnino zasluži preko DNS-a. Vedno sem se želela sama potruditi za svoj uspeh, ker pa sem se zavedala dejstva, da s službo v Sloveniji ne bom zmožna privarčevati denarja za študij, sem sprejela delo v promocijski pisarni DNS univerze.
Poleg tega pa ti šolnina pokrije popolnoma vse stroške, ki nastanejo v času študija. To pomeni stroške prehrane, nastanitve, prevoza domov na obisk družine in prijateljev, vse stroške potovanj, zdravstvenega zavarovanja, mesečne žepnine itd. Če torej potegnem črto, znesek okoli 6000€ letne šolnine, niti ni tako visok.
Z delom sem tako že pred dejanskim pričetkom študija spoznala svoje sošolce in pedagoge. Skupaj živimo v kampusu Tvind, ki je lociran ob morju. Delimo si obveznosti, skrbi, vesele trenutke, doživetja, izkušnje, znanje in ustvarjamo skupne spomine. Okolje je delovno sproščeno, brez nepotrebnega pritiska in priganjanja.
Spoznala sem ljudi, vsak s svojo preteklostjo in željo, da bi v življenju postali več kot učitelji za katedrom. Druži nas želja po spoznavanju sveta, po konstantni notranji rasti, po udeležbi pri izboljšavi pedagoških pristopov, po druženju z enako mislečimi in še in še. Razlika v letih ni pomembna, tako kot nacionalne različnosti ne. Pomembni sta le toleranca in spoštovanje. Oboje pa je po mojem mišljenju zelo lepa predispozicija iskrenih odnosov in nenazadnje uspeha.
Čeprav priznam, da je del mojega srca ostal približno 2000 kilometrov od kraja, kjer se nahajam, pa si drug del srca že utira pot v DNS-u. Dolga pot me še čaka do diplome, vendar jo vidim. Tokrat, za spremembo.
Za tiste, ki ste prišli do zadnje vrstice in tudi za tiste, ki v duši čutite, da bi radi doživeli drugačno obdobje v svojem življenju (ne glede na starost), naj napišem še internetno stran naše univerze: www.dns-tvind.dk. Včasih je pametno pogledati izven svojih okvirov in sprejeti izziv. Naj bodo vaši dnevi izpolnjeni in polni pravilnih odločitev. Lepe pozdrave iz DNS pisarne ob morju!
Z 18 leti sem končala gimnazijo kot pravdobra dijakinja in se vpisala na Fakulteto za družbene vede. Bila sem tako samozavestna in prepričana, da želim delati v kakšnem ljubljanskem podjetju kot oseba za stike z javnostjo, in še vedno tako neizkušena v realnem svetu. 
