Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Studijska-Obveznost-Mladi-Brezposelnost




Mladi in brezposelni

sreda, 31. julij 2019 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Mojca Hrustel

Zagotovo ni nihče, ki je resno in poglobljeno opravljal svoje študijske obveznosti – pa naj je študiral karkoli že –, razmišljal, da bo, nemalokrat še nekaj časa po končanem študiju, njegov status imel nič kaj privlačen naziv; in sicer brezposelna oseba.

Logično zaporedje dogodkov, odvijanje tradicionalnega, utečenega življenjskega kolesja se z imenovanim statusom človeku prične podirati oz. se vsaj močno upočasni. Smeri ni več, pokvari se je kompas! Mladi se bojujejo z občutji negotovosti, nevrednosti, osamljenosti, izoliranosti. Preprosto – željni potrditev, razvoja, občutka lastne vrednosti, življenja nasploh …, so pozabljeni od vseh in vsakogar.

Živijo življenje brez prihodnosti, z nevzdržno bolečino, ki duši človekovo osebnost ter ruši njegovo duševno in telesno zdravje. »Le kje se je zalomilo, saj smo vendarle vse naredili po pravilih?« se tesnobni sprašujejo. Da življenje ni potica, ne pravljica sta sicer krasna, še kako resnična pregovora, ki mladim v tej godlji prav nič ne pomagata.

Situacijo še samo poslabšujeta ter mlade silita v podrejeno, z »vsem zadovoljni in karkoli že je, je boljše kot nič, vlogo«. Življenje ob »suhi skorji kruha« ne sme in ne more biti pravilo, vodilo, prav tako ne prenašanje občutkov takšnih in drugačnih pomanjkanj, in zato odvisnosti (starši, socialni transferji itd.).

Vendar, sem prepričana, obstajajo rešitve. Če nisi del problema, si pač del rešitve … (ja, to misel znam večkrat ponavljati). Prav vsak izmed nas – ampak, resnično čisto vsak – ima nek talent, ki ga mora razvijati in razviti. Ga kot bonbonček odviti iz zavitka in iti z njim v svet. Problem, kot ga vidim sama, je predvsem v tem, da vsi pričakujemo hitre zadovoljitve čez noč, to, da nam bo nekdo, kar v sanjah prišepnil, kaj je ta talent, nas že naslednji dan odrešil vseh težav in nas zasul z blagostanjem.

Vso naše delo bo le izdajanje računov in fotografiranje v soju žarometov ! In še nekaj; v večini smo – ob tej misli se resno zazrite vase, žal se tega zavedamo premalo -, navajeni služiti, izpolnjevati zadane naloge, četudi nam to sploh ni všeč in smo prepričani, da zmoremo nekaj več oz. nekaj drugega ali pa o isto na drug način.

Tako, če bi že radi kaj svojega, smo se zato pripravljeni kar premalo potruditi, odnehamo, še preden se akcije lotimo tudi z dejanji. Vsako drugačno mnenje pa nas znova in znova potiska v dvom, zakaj, čemu itd. Kot pravi v enem izmed intervjujev moj priljubljeni pevec Gibonni: »Kako naj uspešno skomponiram pesem, pri tem pa razmišljam o odprtju fotokopirnice?«

Ko govorim o talentih; prva stvar, ki se jo je potrebno lotiti, je; umiriti se, se sprostiti, vzeti si čas ter se preizprašati o tem, kaj znam najbolje, se odločiti, kaj še posebej izstopa in potem na tem delati in s tem nekaj narediti. Nemara so vsi začetki res okorni, negotovi, tesnobni, vendar tako je z vsemi začetki. So pa začetki nujni, da se lahko razvijajo nadaljevanja, kajne? Stvari se potem izpeljejo, kot bi nekdo potisnil žogo, da se skotali.

Pa še nekaj je, ko si človek enkrat pride na jasno, kaj želi in to ne skriva – mu lastna želja ni tuja, temveč se spoprijatelji z njo -, odgovorno in odraslo prične z uresničevanjem, je stvar lažja; pa četudi je tisto zelo zelo drugače od tega, kar se pričakuje. No, želim povedati, da imamo nemalokrat več ovir v lastnih glavah, kot je teh (resnično) v okolju!

Ko je človek prepričan, da zmore, ko končno in resnično zaupa sebi, se otrese vseh pričakovanj, mnenj, kritik, sugestij …; staršev, družbe, sistema, strokovnih delavcev …, takrat se brez zadržkov umirjeno, delovno, z nesebično samozavestjo poda na pot uresničevanja svojega življenja, samega sebe, kakorkoli že hočete. Čeprav nekaj časa živi na prepihu, zaupa, da bo ta slej ko prej pojenjal.

Sicer pa, resnično mislim, vajeti je potrebno prevzeti v svoje roke in ne čakati, da nas bo kdo zaposlil, vzel v službo (obstaja precej tehničnih in cenovno ugodnih pomagal za to). Na stotine poslanih prošenj, vem …, ampak tako je. Zaenkrat, za marsikoga začaran krog. Saj vendar hočemo, želimo in zmoremo avtonomno ter samostojno soustvarjati svet.

Res je, človek se ob prebiranju in gledanju dnevnih poročil ne more načuditi dejstvu, kako »enostavno in z lahkoto« nekateri pridejo do kapitala, vendar nam štrajkanje, da se itak nič ne da, tratenje energije s spremljanjem teh dogodkov le škodita. Postopoma, če nas bo čim več upalo usodo vzeti v svoje roke, bodo stvari postale drugačne, če ne, bodo pač takšne kot so; takšne pa nam niso všeč, kajne?

Le vzorce nekakšne priučene nemoči in ujetosti v »klasiko«, strahu se je potrebno odrešiti, jih prestopiti. Ne gre kar tako in na hitro … Logiko naših predhodnikov in tudi sodobnikov je zato potrebno prevrniti na glavo in z zaupanjem ter pravo mero odločnosti postaviti nove temelje. Od lesene žlice pa do danes smo kar precej napredovali.

To se mi zdi, je poleg revolucije edini način, da pokažemo, da hočemo in zmoremo (tudi) drugače. Saj veste, kako se je nekega dne govorilo: »Na mladih svet stoji«. In ne vidim razloga, zakaj ne bi bilo res tako.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Studijska-Obveznost-Mladi-Brezposelnost







Domov
Powered By GeekLog