Dva študenta sta bila stoječ pod fakultetno zastavo zatopljena v vročo debato. »Ali ne vidiš, da je dejansko veter tisti, ki se premika in njegovo gibanje povzroča, da zastava plapola?« »Motiš se,« je dejal drugi študent, »saj vetra ne moreš videti. Kako lahko potem zaključiš, da povzroča gibanje zastave?«
Profesor filozofije, ki je po naključju prišel mimo, se je odločil prekiniti pogovor. Približal se je študentoma, povlekel dim iz pipe in dejal: »Oprostita gospoda, ampak ali sta upoštevala naslednji argument: vajin um je tisti, ki plapola in se giblje.«
Kaj je profesor s tem mislil? Ali je ponujal rešitev problema, s katerim sta se ukvarjala študenta? Da, a v obliki globoke resnice: nič ni tako, kot mi vidimo, saj nas um ustvarja vse kar vidimo v trenutku, ko to vidimo. Torej ni druge resničnosti, kot smo mi sami.
Ta teorija, ki ji pravimo solipsizem, je dvojno koristna. Po eni strani nas ščiti pred lažnimi podobami, po drugi strani pa nam kaže pot k samospoznanju. Saj če moj um vpliva na vse (torej je vse), je razumevanje resničnosti enako, kot razumevanje samega sebe.
Dva študenta sta bila stoječ pod fakultetno zastavo zatopljena v vročo debato. »Ali ne vidiš, da je dejansko veter tisti, ki se premika in njegovo gibanje povzroča, da zastava plapola?« »Motiš se,« je dejal drugi študent, »saj vetra ne moreš videti. Kako lahko potem zaključiš, da povzroča gibanje zastave?« 
