Kaj je pravzaprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se več ali manj sooči
vsak človek. Beseda " strah" izhaja iz latinske besede"avgustus",
ki pomeni"tesen""utesnjen" in je povezan s pojmom ozek,
ne prostoren. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz našega srca, ki potem
preide v našo zavest in je v hipu prisotna v vsaki celici.
Obstajata dve vrsti strahu. Strah, ki se veča in nastopi v težkih okoliščinah
in pritajen strah ali speči strah, ki je v naši podzavesti in nas sili v beg
ali v napad. Povod za rastoči strah je pogosto zunanji vpliv ali vzrok. Pritajeni
strah je težje razumeti, ker je tako globoko zasidran v nas samih, da ga sploh
ne zaznavamo. Pogosto sploh ne opazimo, da je strah, gonilni motiv naših misli,
občutkov in delovanja. Strah je naš stalni sopotnik, je eno z našo človeško
naravo.
Če je pojem strah povezan s poljem ozek in utesnjujoč, je na dlani vprašanje,
kaj je potem v nas samih tako ozko, ne prostorno in tesno, depresivno. Pojem
"ogrožanje" je povezan s prostorom in časom, to je tisto razsežnostjo,
s katero je človek povezan. Tako lahko govorimo o razumskem zoženju zavesti.
Ta zožena zavest potem formira omejen svet misli, občutkov in delovanja. S tem
pa sam povzroča spet nove omejitve in tako vzdržuje ta pritajen strah, ki oži
obseg delovanja. V trenutku, ko naša zavest opazi strah, začne iz nas pritajeni
strah naraščati. Postane pereč in obvladuje vsako naše delovanje in prizadevanje.
Strah je potem bivanjski in prevladujoč, tako da lahko ugotovimo:"Moje
življenje polno strahu."
Vendar pa ali je to res vse? Ali je tu tudi rešitev? Je to izhod? O, še ne!
Toda izhod je vseeno zelo blizu. Samo spoznanje, da vsakdanje življenje, ki
se bo prej ali slej končalo, obvladuje strah, pripravi našo trpečo dušo do tega,
da ne iščemo rešitve več zunaj, ampak samo v sebi. Naš drugi princip, ki se
osvobodi vsakega strahu, nas lahko prebudi iz stoletnega spanja in nam tako
da nove možnosti. Ta princip, izvira iz neomejene, odprte in svobodne življenjske
resničnosti, ki skrita v nas samih, čeprav se tega pogosto ne zavedamo. Glede
na to, da si življenje nismo sami sebi dali, ga niti sami ne zmoremo ohraniti.
No, obvarovati nam življenje ne morejo niti ljudje, ki so z nami, saj so tudi
sami omejeni. Ohrani nam življenje lahko samo edino tisti, ki je vsemogoča sila,
vrhovna sila in absolutna zaščita.
A ta princip je Bog sam. Zaradi tega v najglobljih plasteh našega bitja vsak
človek hrepeni po Bogu. Ne glede na to ali se tega zaveda ali ne. Dokler je
človek z Bogom se ne boji. Sveti Janez pravi: V ljubezni ni strahu. Kajti,
ljubezen izključuje strah. Toda krivica in greh ranita človeka, a te rane
nas opozarjajo, da s Stvarnikovo silo nismo v prijateljskem odnosu. Tako v nas
naše grešno delovanje ustvarja občutenje ogroženosti, oddaljenosti in izgubo
zaščite od Stvarnikove sile. Ljudje različno trpimo, zaradi različnih vzrokov
in posledic napačnega ravnanja v življenju. Le kako naj se torej potem osvobodimo
strahu?
Kot prvo moramo v sebi spoznati, da je Stvarnik naš Kreator in da ga potrebujemo.
On je dober in vsemogoč. Kadar smo v velikem strahu še ni, dovolj, da samo enkrat
sebi rečemo, da je Bog vsemogoča sila, da je dober, vsemogoč, potrebno nam je,
da to ponavljamo, če je potrebno tudi deset-petnajst minut, celi dan. Potrebno
je ponavljati: Bog je vsemogoč, Bog me ljubi, Bog je dober, to ponavljanje
v nas počasi odstranjuje nezaupanje in občutenje strahu. Potem je potrebno sam
sebi priznati ta strah pred Bogom, priznati svoja napačna delovanja (v kolikor
je to vmes), doživeti krivici od strani ljudi, in mu reči: oprosti.
Kaj hitro bomo občutili kako počasi v nas vstopa mir in kako se občutek ogroženosti
ter strahu oddaljuje od nas. V tej molitvi k Bogu vsemogočnemu je potrebno vztrajati
vse, dokler tudi zadnji znak strahu ne izgine iz nas. Tako sam Bog izganja strah
ven iz nas in nas vpeljuje v zaupanje v Njega. Strahu se lahko osvobodimo, tako
da molimo iz srca, zbrano, z zaupanjem, vztrajno. Dobro je tudi, da se odrečemo
v molitvi vsega, zaradi česar se bojimo. Bojimo se izgubiti življenje ali hišo
ali drago nam osebo, tedaj se v srcu mirno odrecimo vsega tega in strah se bo
razpršil. Ali pa sprejmimo to, česar se bojimo. Jezus Kristus pravi: Kdor
ne sprejme vsak dan svoj križ, ta ne more biti moj učenec. Viktor Frankl
takšno sprejetje imenuje "paradoksalna intenca". Takšen evangelijski
pristop sigurno razprši težke strahove. Za tistega, ki priznava Boga in Mu zaupa,
je dovolj, če v stanju strahu ponavlja: Jezus Kristus je moj Gospod, je gospodar
mojega življenja. Ali: V Božanski roki je moje življenje. Bog je za mene,
kdo je lahko proti meni.
Kaj je pravzaprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se več ali manj sooči
vsak človek. Beseda " strah" izhaja iz latinske besede"avgustus",
ki pomeni"tesen""utesnjen" in je povezan s pojmom ozek,
ne prostoren. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz našega srca, ki potem
preide v našo zavest in je v hipu prisotna v vsaki celici.
