Strah je votel, okrog ga pa nič ni. Se vam je ta pregovor že kdaj potrdil? Ne še? No, potem pa so tele besede kot nalašč za vas.
Ni ga človek na tem svetu, ki ne bi kdaj doživel primež strahu. Eni imajo z njim občasna srečanja, nekateri ga gostijo sleherni dan, spet drugi ga jemljejo kot spodbujevalca ... Toliko kot je ljudi, toliko različnih obrazov ima strah. Čeprav, verjeli ali ne, je ta le eden, vse ostalo so le nianse. O tem v nadaljevanju.
Poglejmo najprej, kaj se z nami dogaja, ko nas napade strah. Eni otrpnejo, drugi ne morejo dihati, misliti. Strahu se marsikdo tudi sploh ne zaveda, ker nenehno živi v njem, in kaj drugega sploh ne pozna – zato mu je to popolnoma naravno stanje. Ja, tudi taki se najdejo, pravzaprav je takih kar večina ljudi na tem svetu.
Verjetno tudi vi, ki tole berete. Tisti, ki se hvalijo, da jih ni ničesar strah, se samo šopirijo, ker hočejo strah prikriti. Samo da s svojim dokazovanjem naivneže speljejo na led. In potem nas je še bolj strah, ker mislimo, da so drugi tako srečni in mogočni, ker so neustrašni. Figo. Treba je znati resnici pogledati v oči. Že to je dovolj dober znak, da kdor se pretirano trudi z dokazovanjem nečesa – konkretno, da ga ničesar ni strah, verjemite – ta je skoraj zagotovo poosebljen strah. Pa poglejmo še kakšne primerke ljudi. Nekateri se ob soočenju s strahom zaženejo v paniko, kar zadevo vidno poslabša, strah pa tako dobi še grozovitejšo podobo.
Resnica pa je taka, da je strah najboljše zdravilo, ki ga lahko imamo, in še zelo naraven je, stranski učinki pa so odvisni od nas samih. Ja to je to. Nobenega prelaganja odgovornosti na druge. Strah lahko premagamo samo, če imamo pogum soočiti se z njim. Mu pogledati v oči. In kaj se potem zgodi? Ugotovimo, da je strah votel in da je bila vsa agonija okoli njega brezpredmetna. No skoraj. Brez strahu ni napredka, pravim jaz.
Ko se pojavi strah, je to alarm, opozorilo, da se bo treba se z nečim soočiti, nekaj rešiti. Če ga ignoriramo, potisnemo v globino, ga prvič zanikamo, drugič pa se prepričamo, da ne obstaja. A strah kljub temu ostaja. Bolj ko ga odrivamo, večjo moč mu damo. Prej ko se soočimo z njim in pogledamo njegovo ozadje, manjšo moč ima, in še rok trajanja mu zmanjšamo.
No, če ga potlačimo, ostane in deluje veselo znotraj nas. Kot sem omenila že prej, se lahko stopnjujejo v paniko ali v grdobije, ki so vam zagotovo zelo dobro poznane: ne zmorem, ne gre mi, saj nič ne morem, tako pač je, nimam moči, tega me niso naučili … bla bla bla. Tisoč in en izgovor, ker se ne upamo soočiti s tem, kar nam prinese življenje na pot.
Če se za trenutek oddaljite od svojih strahov in si predstavljate, da ste mogočno bitje luči, kar v resnici tudi ste, in z viška, s ptičje perspektive, pogledate na svoje življenje, potem vam bo kaj hitro jasno, da brez strahu ne bi rastli, ne bi se razvijali .. če se ne bi celo kar predali in od dolgega časa umrli … ja res je.
Strah je votel, okrog ga pa nič ni. Se vam je ta pregovor že kdaj potrdil? Ne še? No, potem pa so tele besede kot nalašč za vas. 
