Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Starodavna-Indijska-Borilna-Vescina

Kalaripayattu- ne le borilna veščina- temveč tudi znanje o življenju 1.del petek, 9. september 2011 @ 05:02 CEST Uporabnik: durga Kalaripayyatu je starodavna indijska borilna veščina. Predstavlja starodavno znanje o življenju, našem telesu, gibanju, volji, duhovnosti, veščina, ki krepi telo in um, odpravlja stres, povečuje koncentracijo, pomaga odpravljati bolečine in strahove, nas pripravi za »boj« z vsakodnevnimi obveznostmi, okoliščinami, čustvi…. Natančne zapise o »Dhanur vedi«, kot so jo imenovali nekoč, najdemo že v najstarejših zapisanih epih Mahabharati in Ramayani. V južnem delu Indije še danes vzgajajo otroke v »borilnem« duhu kalaripayatta, ali »kalariya«, kot mu rečejo krajše. Kalaripayattu torej pomeni disciplino telesa, uma in duha. V Malalajskem jeziku (jezik Keralitov) »kalari« pomeni »bojišče na prostem«, nanaša pa se hkrati na poseben prostor, kjer so borilno veščino poučevali. V Tamilščini »kalari« izhaja iz besede »arena«, mišljena je arena za dramske uprizoritve in gimnastčne predstave.«Payattu« v tamilščini »payizchu« pomeni »urjenje v mečevanju«. Originalni vir sistema Kalaripayattu so sveti spisi Dhanur Vede, kjer v štirih poglavjih znotraj Agni Purane lahko sledimo točnim navodilom in tehniki, kako naj vladar učinkovito pripravi svoje vojake za boj. Dhanur Veda pomeni »umetnost lokostrelstva« in zajema vse veščine bojevanja v Kalaripayattu. Vishnu Purana opisuje Dhanur Vedo, kot eno izmed osemnajstih tradicionalnih vej znanja. Tudi indijska epa Mahabharata in Ramayana izpostavljata Dhanur Vedo kot borilno in tudi vzgojno metodo za vse, ki so bili vpoklicani za vojskovanje. V Puranah in Dhanur Vedi so zbrana določila »svetega znanja« - »paravidya« in »posvetnega znanja« »aparavidya«, kjer navajajo za zahodni svet nekoliko težje razumljivo, a zelo pomenljivo dejstvo:«Ni znanja brez neznanja- ni »vidye« brez »avidye«. Znanje dhanurvede so učitelji skrbno prenašali od ust do ust le do posebej izbranih učencev. Kalaripayattu velja za prednika mnogih borilnih veščin, ki so se ohranile do današnjih dni. Odlikuje se kot borilna veščina, ki zajema psihološko, mentalno in duhovno izobrazbo in vzgojo. Tradicionalne legende omenjajo kot največjega mojstra kalaripayatta Parasuramo, ki je ustanovil 108 kalari svetišč preko cele Kerale. V tej veščini pa naj bi se izuril sam Boddhidharma in ponesel svoje znanje preko Južne Indije vse do Kitajske in znamenitega samostana Soong Shan v shaolistični tempelj in tam začel s poučevanjem. Tehnika kalarija je izpeljana iz značilnega premikanja in lastnosti divjih živali, hkrati pa so jih povezali s posameznimi Bogovi in božanstvi: koza (ajam)- Shiva, Rudra, slon (gajam)- Ganesha, konj (ashwam)- Ayyappa, lev (simha) – Narasimha, divji prešič (varaham) – Vishnu, petelin (kukudam)- Skanda, kača (naagam)- Raahu, leopard (maarjaram) – Durga. Osnovo za tehniko kalarija pa ne predstavljajo le značilnosti naštetih živali, temveč tudi uporaba lastne notranje energije in posameznikov občutek za premikanje. Ob dejstvu, da voda predstavlja kar 80% človeškega telesa , lahko telo imenujemo »tekoče telo«, ki je »podprto« z sklepi, mišicami, ligamenti, ožiljem, sklepi in živčevjem. Ena izmed pomembnih veščin v kalariju je torej vzpostaviti lahko, fluidno telo, ki ga lahko praktikant osvoji le s pravilno pozicijo vseh osnovnih oblik in tehnik kalarija. Na čem torej temelji »pravilna pozicija«? Vsak premik, korak in položaj (in orožje) imamo svoje »notranje življenje« (»bhava«), ki ga mora učenec jasno izraziti, medtem ko vadi kalari. V kalariju pa ne predstavlja »orožja« le bojevnikovo fizično telo, temveč tudi uporaba različnih orožij, kot so meč, kopjem podobna orožja idr., vendar so praktikantu dodeljena šele tedaj, ko je psihično, duhovno in etično zrel za njihovo uporabo. Na ta način postane orožje podaljšek vzajemnega delovanja telo - um. Učenec najprej vadi veščine z lesenimi različicami in ko pokaže dovolj znanja mu učitelj dodeli »prava«, metalna orožja. Eno izmed najnevarnejših orožij je »urumi« - gibljiv meč. Značilnost bojevanja z orožji pri kalariju predstavljajo napadi, (dotiki z orožji) na določene vitalne točke telesa - marme. Z delovanjme nanje lahko nasprotnika bodisi ubijemo ali pa zdravimo. Ravno tu se »skriva« univerzalno bistvo obvladovanja kalarija. Komentarji (0) www.pozitivke.net