Le kam hitijo zdaj tisti mi stari časi,
utihnilo petja fantov v večer na vasi,
pastirice, pastirji so kot že v pozabi,
koline, žetev bil vsem praznik pravi.
Le redko na vasi v domačijah se prepeva,
naša domača pesem le še od tam odmeva,
rohnenje traktorjev, žag čez dan prevladuje,
še iz gozdov, dreves še se ptičje petje čuje.
Nekdaj željen topel kruh je doma pečen,
je na mizo podarjen domačim bil vsem,
molitev, zahvala za lep dan pred nočjo,
nam v sanje budila upanje, je bilo tako.
Nedelja bila je vedno praznik za vse enak,
gorje da delalo se nepotrebno vedel vsak,
starejšim smo prislunili s spoštovanjem,
bogatega z izkušnjami s svojim znanjem.
Se vse je že spremenilo, nič več ni tako,
čeprav takrat res težko življenje je bilo,
vsak delo imel , človek je bil spoštovan,
običaji čas takratni za vselej je pregnan.
Le kam hitijo zdaj tisti mi stari časi,
