Sprejeti minljivost Posledica narcistične kulture je nedvomno strah pred staranjem. V zahodni evropsko-ameriški civilizaciji je postal konec življenja (starost, oslabelost, onemoglost, umiranje, žalovanje), tabu, tako kot je bil še pred dobrimi sto leti tabu začetek življenja (spolnost in rojevanje), piše Jože Ramovš v knjigi Kakovostna starost. Ker je starost tabu, jo ljudje izrinjajo iz zavesti. Nanjo ne mislijo, ne zaznavajo je in je ne sprejemajo.
Srednja in mlada generacija odrivata stare ljudi v osamo na robu družbe, da jim ne bi vzbujali dvoma v smiselnost življenja z vrednotami porabniške družbe (uspešnost, lepota, mladost). V drugih kulturah in v preteklosti evropske kulture starost ni bila tabuizirana.
Smisel življenja?
V starosti se izjemno živo zastavlja vprašanje o smiselnosti življenja. Ob prehodu v pozna srednja leta marsikdo zazna, da številnih zamisli ni uresničil. V mladosti in srednjih letih posameznik odkriva smisel predvsem v ustvarjalnem delu ter v doživljanju narave, kulture, sebe in drugih, v ljubezni in medčloveških odnosih.
S staranjem prihaja v ospredje potreba po opredeljevanju smisla preteklega in prihodnjega življenja, ki odteka. Prvinska potreba po nesmrtnosti je s staranjem vse bolj živa. Dandanes je najvidnejša v obliki zaverovanosti v večno mladost. Zato številni ljudje ne mislijo na smrt in omalovažujejo pomen konca življenja.
Kakovostna starost
Najpogosteje naletimo na prepričanje, da je za starega človeka pomembno zgolj to, kar je možno kupiti z denarjem: stanovanje, hrana, zabava, potovanja, kultura, zdravstveno varstvo, socialna nega, fizioterapija, družbeni položaj. V razvitih družbah so gmotne potrebe starih ljudi zadovoljene bolje kot kadarkoli v zgodovini. Kljub temu so stari bolj osamljeni in nezadovoljni z življenjem in ga doživljajo kot nesmiselnega.
Priprava na kakovostno starost je predvsem osebna (bližnji starega človeka pogosto ovirajo, ko pogovor o starosti zavrejo z ugovarjanjem, češ, ne misli na starost, saj si še mlad, uživaj in ne bodi pesimist, ne misli na stara leta …).
Kriza srednjih let …
… je čas, ko človek sprejme relativnost življenja, ter se zave, da ni povsem samostojen in neodvisen, da živi v sistemu in neštetih povezavah. Kriza srednjih let je obenem zadnji ugoden čas, da si človek pridobi dobre navade (dovolj gibanja, zmerno in primerno prehranjevanje, zmernost pri počitku in delu, nenehno usklajevanje medčloveških odnosov, vsakodnevno duhovno in kulturno bogatenje …).
Starost je …?
France Bučar je v reviji Pogledi zapisal: “Ne vem, kdaj se začne starost, kar pomeni, da bi vsaj moral vedeti, kaj je starost, če hočem vedeti, kdaj se začne. Če odmislim preprost razmislek, da je starost obdobje, ko se po številu preživetih let približujem pričakovanemu koncu, je to samo statistika, ki ne pove ničesar. Živim lastno življenje, ne statistično. Nekaterim, ki me opazujejo, je stvar jasnejša: nima mobilnega telefona. Zaostaja, ne more se vživeti v sodobno življenje. Star je.
Kaj je torej starost? Stanje, ko se posamezniku iz fizioloških vzrokov vse bolj zmanjšujejo možnosti za udejanjanje svojih človeških potencialov? In kdaj pride do tega? Časovna meja je zelo relativna … Je tudi prisilna brezposelnost začetek staranja? Sta tudi zavestno zanemarjanje lastnih zmogljivosti in kronična lenoba pohod v starost?
Starost je … ko se prepustiš toku in čakaš samo še konec, čeprav si pri tem želiš, da bi bil ta konec čimbolj oddaljen. Za velik del ljudi je to slučajno tudi čas upokojitve, ki je vsaj s psihološkega vidika greh nad človečnostjo.
Vsakdo sam določi, kdaj je star. Ko ni več zmožen ujeti življenjskega ravnotežja in smisla svoje dejavnosti. Ko življenje izgubi smisel in vrednost. Smisel? Empirična, pozitivistična znanost ga ne priznava. Ustvarja si ga vsakdo sam, bodisi s Kantovo racionalnostjo bodisi z zatekanjem v transcendenco. Brez smisla ni mogoče živeti življenja …
Življenje brez smisla ne more dojeti smisla smrti. Smrt brez smisla je katastrofa, o kateri je najbolje sploh ne govoriti. Bom morda drugače pričakoval konec in drugače razmišljal, ko in če me napade kaka huda bolezen ali se mi podre družinsko okolje, ki mi je bilo vse doslej v oporo?”
Pomoč v starosti Zgodbo o Narcisu poznamo kot zgodbo o mladeniču, ki je zagledan sam vase in nekako ne more resnično priti do drugih in biti z drugimi. Kako je videti ta mladenič na stara leta, v domu upokojencev? Oznaka narcistična motnja osebnosti pomeni, da so taki ljudje pogosto bolestno egocentrični, da drugih ne morejo doživljati kot enakovredne sebi, ampak so jim pomembni le, če služijo njihovemu samopotrjevanju.
Čeprav navzven nemalokrat ustvarjajo videz samostojnosti, samozavesti in domišljavosti, s tem le zakrivajo pogosta doživetja notranje praznine, ranjenosti in odvisnosti. V marsičem so grandiozni, hlepijo po visokih idealih in se ženejo za ambicioznimi načrti, vendar zanemarjajo resnično življenje, ki ga človek pogosto odkriva v manj pomembnih malenkostih odnosov z drugimi. Postanejo odvisni od uspehov in priznanj ali pa od ljubezni in občudovanja drugih. S tem poskušajo nadomeščati doživetja notranje praznine in prikrajšanosti.
Miran Možina in Bernard Stritih pišeta, da je za ljudi z narcistično motnjo osebnosti značilno, da včasih živijo, kot da ne poznajo strahu, vendar se strahu pravzaprav bojijo in so lahko nenadoma zelo nebogljeni, ko se znajdejo v položaju, v katerem je doživetje strahu neizogibno. Prav starost prinaša obilo takih situacij, hkrati pa ima upokojenec manjše možnosti, da bi se potrjeval ter dokazoval svojo učinkovitost in pomembnost v svetu dela.
Skoraj vsaka človeška dejavnost lahko služi za kompenziranje deficitov: služenje denarja, gradnja počitniške hišice, kariera, skrb za otroke itn. Pogosto se ti mehanizmi do temeljev porušijo šele v starosti, razgalijo pa se globlji strahovi, neizpolnjenost, prikrajšanost, občutki ne(iz)živetega življenja, ki so jih ljudje do takrat imeli pod nadzorom. Govorimo lahko o zapoznelih krizah, saj razgaljenost praviloma doživljamo kot hudo krizo.
Nekateri posameznike s histrioničnimi, narcističnimi in borderline motnjami osebnostmi opisujejo kot pretirano dramatične, čustveno labilne, muhaste in nesposobne, da bi oblikovali medosebne vezi. Živijo po načelu samopotrjevanja z zunanjo učinkovitostjo. Nenehno so negotovi, ali si potrditev res zaslužijo, in se bojijo, da bodo prej ali slej izločeni, da jih bodo drugi zavrnili.
Razmeroma lahko in hitro vzpostavljajo odnose, težje pa vzdržujejo dolgotrajne odnose. Ko postaja odnos rutinski in dolgočasnejši, se bojijo, da bodo izgubili stik s seboj ali da bodo zavrnjeni. Zanje je lažje, če jih je partner pripravljen mirno in jasno konfrontirati, če lahko empatično poskrbi za strukturo, ne da bi vedno popustil, in če lahko njihovo nenehno nestanovitnost tiho prenaša.
Osebnosti iz te podskupine so lahko stabilne v nekaterih in nestabilne v drugih odnosih. Lahko prepoznajo, da imajo težave z dolgotrajnimi odnosi (še posebno z zakonskim odnosom), zato se raje odločijo za ljubimce, vendar z njimi ne živijo. Tako zaščitijo lastno samospoštovanje in blažijo nenehno nihanje med vzponi in padci.
Miran Možina in Bernard Stritih navajata Willija, ki pravi, da mora pomagajoči takim pacientom ponujati strukture in meje, ki jih sami ne zmorejo postavljati in jih spoštovati. Ko se v pacientu pripravlja nova kriza, izbruh, odziv, ki naj bi omogočil čustveno katarzo, lahko to poskuša preprečiti, da bi pacienta obvaroval pred novo poškodbo samozaupanja.
Družba tveganja
Jana Mali in Bernard Stritih v članku “Socialno delo kot odgovor na tveganja, ki so povezana s starostjo” govorita o Beckovi teoriji o družbi tveganja, v katero smo prešli iz industrijske družbe. Storilnostno naravnana družba v skladu z lastnimi interesi ustvarja podobo starih ljudi kot nesamostojnih, odvisnih od drugih, neproduktivnih in nedejavnih članih družbe.
Prevladujoči stereotipi o starosti v družbi ustvarjajo splošen negativen odnos do starosti in vplivajo na doživljanje starosti pri starih ljudeh, to pa posledično vpliva na njihovo nizko samopodobo. Nizka so tudi njihova pričakovanja in zahteve. Takšen odnos do starih omogoča mladim generacijam, da prevzemajo skrb zanje, da se odločajo namesto njih. Družba starim predpisuje vloge, vedenja in čustva ter posameznikovo individualno občutenje starosti. S specifično politiko za stare ljudi, specializiranimi ustanovami, z oblikami samopomoči in z drugim ustvarjamo starost kot negativno življenjsko obdobje.
Libido in staranje
S stališča gonske teorije je starost obdobje, ko libido manj zanesljivo zaseda ljubezenske objekte (vendar se pri tem prav nič ne zmanjšuje), ki so vse težje dostopni, in se narcistično usmerja v subjekt sam – ali pa se oprime izgubljenih objektov, preteklosti …
Tako umaknjen libido prezasede fizično telo, ga preobremeni in povzroči razkroj, kar dodatno pospeši staranje. Kot trdita Vlasta Meden Klavora in Matjaž Lunaček, ti ljudje živijo v zanikanju svojega staranja, in ko zanikanje ne vzdrži več, se srečajo z realnostjo, ki je ne prenesejo. Za sprejemanje staranja je nujno ravnovesje med objektnim in narcističnim libidom.
Utrinki azijskih kultur
Maja Milčinski v zadnji številki revije Pogled v sestavku o minljivosti in samomoru piše, da v Evropi in ZDA vlogo blaženja eksistencialnih stisk v urbaniziranih okoljih od religij oziroma cerkva prevzemajo psihoterapevti, na Japonskem in Kitajskem pa ni tako. G. De Vos piše, da na Japonskem psihoanaliza kot psihoterapevtska disciplina med prebivalstvom ni našla pravega posluha in odmeva.
Čeprav sta teoretska osnova in praktična učinkovitost Freudovega nauka tudi v Evropi in Ameriki deležni vse več kritik, povpraševanje po psihoterapevtskih storitvah, ki jih vse pogosteje ponujajo ljudje, ki po osnovni izobrazbi niso zdravniki, ni upadlo. Teoretska osnova te discipline še vedno temelji na psihoanalizi, čeprav ta doživlja vedno nove popravke in dopolnitve.
Maja Milčinski nadaljuje, da po De Vosu in drugih avtorjih na Japonskem psihoanaliza ne najde prave prsti, v kateri bi se lahko zakoreninila, saj je psihoanaliza prilagojena zahodnemu individualizmu, ki se razodeva tako v družini in v delovnem okolju kot v javnem življenju nasploh. Tej individualistični usmeritvi stoji nasproti dejstvo, da so na Japonskem takrat, ko so poskušali uveljaviti psihoanalizo, še vladale trdne tradicionalne vrednote tesnih družinskih vezi, lojalnosti hierarhičnim strukturam, skupinske pripadnosti in podobno.
Te vrednote očitno niso združljive z nekaterimi temeljnimi freudovskimi postavkami. Tako je iz vrst v tujini šolanih japonskih psihoanalitikov izšla pobuda, da bi iz psihoanalitske teorije izločili znameniti Freudov Ojdipov kompleks in ga zamenjali s kompleksom Ojase, čigar zgodba temelji na budistični mitologiji ter je vsebinsko in idejno docela drugačna, kot je ideja Sofoklejeve tragedije o kralju Ojdipu.
Zlasti lik Ojasejeve matere ostaja v japonski različici vseskozi sublimirano čist in spoštovan. Avtorica omenja še eno posebnost: japonski pacient pričakuje od terapevta, da ga bo vzel pod svoje okrilje in zanj prevzel odgovornost. Piše še, da japonski praktiki opozarjajo na senzitivnost svojih pacientov, ki ne prenašajo robustnega vdiranja v intimno sfero, ampak je to nalogo treba opraviti z malo besedami, subtilno in z veliko empatije.
Razmislek in primerjava
V naslednjem delu, zaradi katerega je verjetno član uredniškega odbora Pogleda, psihoanalitik prim. Matjaž Lunaček, dr. med., na koncu sestavka zapisal, da se z delom teksta o psihoanalizi ne strinja, Maja Milčinski nadaljuje, da psihiatrija in z njo psihoanaliza ter druge oblike psihoterapije v Evropi in ZDA osvajajo vse več mejnih področij, denimo psihološko oskrbo na smrt bolnih oziroma umirajočih in samomorilno ogroženih, svetovanje bližnjim po izgubi svojca …
Avtorica trdi, da za obvladovanje teh dejavnosti nimajo ustreznih pripomočkov, saj se strokovnjaki (psihiatri, psihologi in psihoterapevti) niso pripravljeni strokovno in v mnogih primerih tudi moralno soočati s stiskami oseb, ki se srečujejo z minevanjem. Piše, da so se mladostniki in odrasli v tovrstnih stiskah leta in leta pasli ob manjvredni literaturi ter iskali pomoč pri dobičkaželjnih uvoženih “gurujih” in domačih šarlatanih, preden je uradna medicina pokazala pripravljenost, da sprejme meditacijo kot eno od psihoterapevtskih možnosti, nemara še prej kot “postopek za osebnostni razvoj samega terapevta” (Scharfetter).
V reviji Kakovostna starost v besedilu “Sprejemanje minljivosti – utrinki azijskih kultur” ista avtorica navaja, da po ZDA in Evropi odpirajo centre, v katerih starejšim s predstavitvijo temeljnih kitajskih, japonskih, indijskih in tibetanskih del pomagajo osvajati starodavne tehnike priprave na umiranje in smrt, ki so bile tisočletja del mentalne higiene teh kultur. Prepričana je, da nikoli ni prezgodaj človeka opremiti in pripraviti na smrt, lahko je samo prepozno. Od dobre pripravljenosti na smrt je namreč odvisna kakovost preostanka življenja.
Podaljševanje zdravega in kakovostnega življenja s tehnikami, ki preprečujejo nepravilno ali neuravnoteženo delovanje organov in telesa kot celote, je bilo vedno v središču pozornosti azijskih filozofskih in religijskih tradicij. Dober filozof namreč tam ni bil nekdo, ki je znal dobro razmišljati, pač pa tisti, ki je znal dobro in uravnoteženo živeti. S povečevanjem vitalnosti naj bi bili mojstri dolgoživosti sposobni ustaviti patološke procese v organizmu ter doseči stanje popolne sproščenosti,
Tomaž Gerdina
V mladosti in srednjih letih posameznik odkriva smisel predvsem v ustvarjalnem delu ter v doživljanju narave, kulture, sebe in drugih ... S staranjem prihaja v ospredje potreba po opredeljevanju smisla celotnega preteklega in prihodnjega življenja, ki odteka.
S specifično politiko za stare ljudi, specializiranimi ustanovami, z oblikami samopomoči in z drugim ustvarjamo starost kot negativno življenjsko obdobje.
Doživetje minljivosti postavi človeka iz okvira množice, očarane z vsakdanjim vrvežem ljudi, navezanih na draži in spodbude iluzije življenja.
Svetu in odtujenemu človeku so potrebne določene travmatske izkušnje, tabuirane teme, kot sta elementarni strah in še zlasti soočenje s smrtjo, mejne situacije, ko človek v svetu okoli sebe ne najde več odgovora in je v svojem svetnem bivanju grobo zalučan nazaj k samemu sebi. Pri tem uzre zlasti smrt kot poslednji smisel eksistencialnega bivanja in delovanja.
(Jaspers)
O prepuščanju Učenec: “Denimo, da si človek prizadeva doseči nesmrtnost s tem, da čisla svoje življenje in ljubeznivo neguje svoje telo. Ali velja to pohvaliti?”
Mojster: “Naravni zakoni ne dopuščajo nesmrtnosti.”
Učenec: “Pa denimo, da želi nekdo podaljšati svoje življenje, mar velja to pohvaliti?”
Mojster: “Naravni zakoni ne dopuščajo podaljševanja življenja. Z negovanjem ne moremo ohraniti življenja. Tudi telesa ne moremo obdržati v dobrem stanju z ljubeznivo nego. Pa tudi, kakšen smisel sploh ima podaljševati življenje?
Nagnjenja in odpori čustev ostajajo nespremenjeni od nekdaj pa vse do danes. Zanesljivost in nezanesljivost udov ostajata enaki od nekdaj do današnjih dni. Radosti in tegobe svetovnega dogajanja ostajajo enake od davnine do danes. Spreminjanje in menjave reda in premene ostajajo enake od davnine do danes. Če človek vse to enkrat sliši, vidi in doživi, mu je tega v sto letih več kot dovolj. Kako bridko bi moralo biti podaljševanje življenja!”
Učenec: “Če so torej razmere takšne, da je zgodnja smrt boljša od dolgega življenja, je potem mogoče doseči svoj smoter, če se vržeš na svoj meč ali skočiš v vodo ali v ogenj?”
Mojster: “Tako pa ne! Če si se od življenja že poslovil, ga velja vzeti kot nepomembno, ga prenašati, opazovati svoje želje in tako pričakovati smrt. Ko se ta približa, jo je tudi treba imeti za nepomembno, se sprijazniti z njo in opazovati, kaj bo sledilo, ter se tako prepustiti razkroju. Oboje velja imeti za nepomembno in se stvarem prepustiti. Sta v tako ali tako kratkem življenju obotavljanje ali naglica sploh še potrebna?”
Posledica narcistične kulture je nedvomno strah pred staranjem. V zahodni evropsko-ameriški civilizaciji je postal konec življenja (starost, oslabelost, onemoglost, umiranje, žalovanje), tabu, tako kot je bil še pred dobrimi sto leti tabu začetek življenja (spolnost in rojevanje), piše Jože Ramovš v knjigi Kakovostna starost. Ker je starost tabu, jo ljudje izrinjajo iz zavesti. Nanjo ne mislijo, ne zaznavajo je in je ne sprejemajo. 
