Nam nesreča dejansko pomeni več kot sreča?Ali vsi tisti, ki se opajajo s prebiranjem nesrečnih ljubezenskih zgodb, žalostnih pesmi, ljubimkajo z občutki nesreče in sreči ne pustijo blizu?
Če bi sreča in nesreča tekmovali, bi zmagala nesreča. Kaj to pomeni? Pomeni, da občutki nesreče (žalosti) prekašajo občutke sreče po intenzivnosti. Ko se nam recimo izpolnijo dolgoletne sanje, je rezultat sreča, ampak to (zmerno) srečo hitro prekosi žalost, ki je posledica nečesa neprijetnega.
Občutek “biti srečen” skriva v sebi visoko ceno, predvsem če izhajamo iz predpostavke, da smo ljudje v povprečju zadovoljna bitja; pomeni, če bi nas kot posameznika (v svetovnem merilu) skrbelo malo bolj, potem bi se nam (kot družbi) godilo bolje.
Če smo (zmerno) srečni, nam to ni dovolj, želimo, da smo srečni še bolj. S tem dvigujemo pričakovanja. Ko se zgodijo dobre (lepe) stvari, nam te ne pomenijo kaj dosti, ker jih nekako pričakujemo. Ko se zgodijo slabe (grde) stvari, se počutimo grozno, ker smo se navadili sreče.
Vsakodnevno zadovoljstvo človeka naj bi bilo rezultat vsote vsakodnevnih pozitivnih in negativnih stvari (dogodkov). A pozitivni trenutki, recimo v partnerskih odnosih, sčasoma izgubijo svojo silo; primerjajte recimo peti poljub z nedavnim. Ko zvišamo pričakovanja, znižamo nivo sreče. Torej, moramo znižati pričakovanja in s tem nivo sreče?
Univerzalnega recepta res ni. Mogoče se lahko z vzgajanjem, praznovanjem in čaščenjem vsega lepega odrežemo od nesrečnih padcev in srečnih vzponov.
