Srce na koncu rane
ritmično razbija,
drget valove trese,
nežno jih ovija,
na obzorju rob oblaka
v krvavem siju se namaka,
ustnic sonca se dotika,
ga objema, se umika..
Smrtno hladna ovijalka straha
razjeda misli plameneče,
kot breztelesno zrno praha,
v bobnenju prispodobe groma
se utaplja v nedrje goreče -
do zadnjega atoma..
Škrlatna sled kaplje krvaveče
kristalni zvok izvabi,
krik viharnika izvleče,
v objem usode ga povabi,
se ponudi mu drhteče,
da iztrga ga pozabi..
Vesoljna temna noč
brezzvezdja pod nogami,
krilate misli impresije,
dotik z nespretnimi rokami
sanjave nostalgije..
Dva v enem, eno je iz dveh,
ob mraku v višavah,
ob zori spet.., na tleh..
Srce na koncu rane
