Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Srce-Um-Bitka-Tabu-Ranljivost




Ko srce in um bijeta medsebojno bitko

petek, 17. marec 2017 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

So stvari, o katerih ne govorimo. So tematike, o katerih se ne pogovarjamo. So tabu občutki, ki jih skrivamo. Ker se bojimo. Bojimo, da bi nas zaznamovali od zunaj, da bi nas imeli ljudje za »čudake«, da bi odkrili tiste najbolj ranljive dele sebe, zaradi katerih bi izpadli slabiči. Saj je vendar tako imenitno delovati močna in postavljena osebnost. Imenitno je, če te imajo ljudje za nekoga, ki ga ne more nič zlomiti.

Sem nekdo, ki ve, kaj hoče v življenju in se tega neomajno drži. Hodim po svoji poti in vsi me občudujejo. Ker bi sami radi dosegli prav to. Biti neomajen in nezlomljiv. Pa sem res tak? Položim roko na srce in v oči privrejo solze. Predolgo sem skrival bolečino v sebi, predolgo igral človeka, kakršnega so želeli videti drugi. Kako pa sem se videl sam? Še tako mišičasto telo enkrat klone pod bremenom uteži, če jih vsaj od časa do časa ne odloži.

Maratonec vzame poživilo, da zdrži napore in premaga kilometrino. Vsi ostali pa…se zatekamo k raznim drugačnim poživilom, utapljamo se v odvisnostih, ki nam vsaj za trenutek omogočijo, da pozabimo na vse, kar nas pritiska k tlom. Žal pa je potem še huje, ko vse popusti in se znova znajdemo na začetku. Iščemo srečo in izpopolnitev v zunanjih dejavnikih, ki nam kot megla zameglijo srce in um in vse se zdi v redu. V sebi čutiš praznino, a se ne vprašaš od kod izvira, temveč si kupiš še dva para novih čevljev, ki jih po vsej verjetnosti nikoli ne boš obula, ampak v tistem trenutku te to osreči. Osreči te, da prideš iz trgovine obložena z vrečami kot himalajska šerpa z mislijo na to, da si si nekaj privoščila in nekaj naredila zase. Utapljamo se v nadomestilih za srečo, svojo žalost želimo utišati v nezdravih navadah, s slastnimi torticami, opojnimi substancami. Predajamo se v odvisnosti, da bi vsaj za hip prenehali razmišljati o pravih vzrokih, ki nas pehajo vanje. Soočiti se s seboj je včasih najtežje. Iščemo izgovore, zakaj ne, nisem še pripravljena na to, bolelo bo še bolj, saj ni treba, saj vse zmorem.

Največkrat nas v tako stanje pahne življenje, ki si ga nismo izbrali sami. Polni smo načrtov za prihodnost, želimo si stvari, ki nam jih narekuje srce, ves naš fokus je tam, kjer so naše srčne želje, potem pa se na neki točki zavemo, da hodimo po neki drugi poti, poti, ki ni naša. Oziramo se na mnenja in zahteve drugih, poskušamo ustreči ljudem, ki jih imamo radi, pri tem pa vse bolj pozabljamo nase in na svoje srčne želje, dokler se naenkrat ne znajdemo v slepi ulici brez smerokazov, ne znamo več ne naprej, ne nazaj, položimo roko na svoje srce, ki samo nemo utripa in sploh ne vemo več, kaj si pravzaprav želimo. V medlem spominu ostaja tisto, kar nas je nekoč vodilo, ampak glasovi okolice so glasnejši. Glas uma preglasi glas srca. Ko poslušamo svoj um, se nam zdi, da nas želi zaščititi pred pastmi življenja, govori nam, naj ostanemo tam, kjer imamo vse, kjer smo varni, kjer je zagotovljena naša prihodnost in se nam ne bo treba truditi za nič, saj vse imamo. Droben glasek v nas pa nas opozarja, da v coni udobja ne bomo mogli doseči tistega, kar nam narekuje naša duša, naj se vendarle premaknemo in naredimo nekaj, česar nismo še nikoli. Vam vaše odločitve samo zvenijo v redu ali vam dajejo tudi prave občutke? Občutite ob svojih odločitvah olajšanje in zmago, ali se počutite, kot da ste premnogo krat zatajili same sebe in storili tisto, kar ste mislili, da je v redu? Se čudite, ker ste šli po poti razumskih odločitev, pa vendar niste dosegli sreče in miru v sebi?

Naravnani smo tako, da radi živimo tako, kot znamo, kot nam je poznano, smo navajeni, vnaprej vemo, kako se bodo stvari razvile in se nam ni treba ukvarjati s tem, kaj nas čaka, če bi ravnali drugače. A prav v tem je vsa čarobnost. Z veseljem bi se lotevali novih projektov, če bi nam nekdo podal garancijo, da bo delovalo, da ne bo bolelo, da bo vse v redu. Živimo v nezdravem odnosu, ki je vse prej kot srečen. Partner je ob nas rutinsko, samoumevno, poznamo njegove navade in se nekako ravnamo po tem, čeprav že dolgo ne čutimo več strasti in izziva, niti želje, da bi se še naprej trudili za srečo, tako svojo in njegovo. Namesto tega, da sva partnerja, živiva bolj kot sostanovalca, ki si delita skupno gospodinjstvo, skrb za otroke in se kdaj pa kdaj celo nasmehneva drug drugemu. Delamo v službi, ki nas že dolgo ne izpopolnjuje, pa vendar, plača je zagotovljena in čeprav nenehno čutimo, da smo nesrečni, da s težavo vstajamo in se odpravimo na delo, si ne upamo premakniti in delati tistega, kar nas osrečuje, ker ne vemo, če bomo zaslužili dovolj za udobno življenje. Ne, da se ne znamo poslušati, ne dovolimo si, ker nas napolnjujejo strahovi, kako bi bilo, če bi si drznili nekaj spremeniti.

Vse to je običajno posledica naših preteklih izkušenj, vsi strahovi, ki jih nosimo v sebi, so se porodili nekoč davno tega in bojimo se, da bi se vse slabo zopet ponovilo. Ko zopet prižgemo luč v svojem srcu, vidimo mnogo dlje od tega, čemur smo priča prav vsak dan svojega življenja. A vse je proces, nič se ne zgodi čez noč. Začnimo z malimi koraki in počasi pridobimo zaupanje sami vase. Morda nam celo kdaj spet spodleti, ampak naša srčna odločitev nas vodi naprej, poskušamo znova in znova in se ne vdamo prvi sapici, ki nas zamaje.

Prvi korak je vsekakor čas, ki je namenjen nam samim. In velikokrat že tukaj naletimo na ovire, ker čutimo, kot da smo s tem, ko smo si vzeli čas zase, nekoga prikrajšali za to. Če grem na sprehod, bo posoda ostala nepomita. Če se udeležim tiste vadbe, bodo moji otroci verjetno brez domače naloge. In še in še izgovorov, ki držijo samo v naši glavi. Vendar se prav v času, ki ga namenimo sami sebi, skrivajo odgovori, kako svoje življenje dvigniti na višjo in kakovostno raven. Samo smo samo sami s seboj, lahko slišimo šepet naše duše in srca, ki nam kaže, kje je naša ljubezen, kaj čutimo in kaj si želimo. Ko se predajamo delu, ki ga imamo radi, začutimo, da bi to lahko počeli vse življenje. Ko smo sami s seboj, začutimo, kdo so ljudje, ki si jih želimo ob sebi in kdo so tisti, ki nas s svojo prisotnostjo zastrupljajo. Začutimo, da smo prepolni neke tuje energije, energije, ki ni naša in naš blokira na naši poti naprej. V nas so strahovi, žalost, jeza, ne premaknemo se nikamor in kot vkopani v svež beton smo. Takrat se lahko poslužimo zelo učinkovite terapije rezanja energetskih vezi, ki nas teh energij osvobodi in znova začutimo sebe. V svoj urnik uvedemo redno meditacijo, ki nas sčasoma nauči poslušati svoje srce in tisti droben glasek v svojem srcu začutimo, če je še tako tih.

In na koncu, kako veš, kaj ti govori srce in kaj um? Ob neki misli, ki te prevzame, položi roko na svoje srce. Če začutiš mir in srečo, je to pesem srca. Um pa razpreda, razčlenjuje, analizira in išče nove in nove dejavnike, razloge za in proti, te napravi nemirnega in polnega vprašanj. Srce ne pozna vprašanj, samo zaplameni, zažari, in če ga upoštevaš, te nagradi z neizmerno srečo.

Namaste,

Romana Kos

Vir: www.mychi.si

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Srce-Um-Bitka-Tabu-Ranljivost







Domov
Powered By GeekLog