Če se ženska (ali moški) resno odloči, da bo spremenila svoje prehranske navade, mora to hočeš nočeš sprejeti tudi družina. Ne da bi sedaj vsi skupaj morali pristati na shujševalni dieti, a dobro je, da vedo, zakaj denimo ne jemo več krompirja trikrat na teden in zakaj iz pečice ne diši več po sladkih pečenih dobrotah.
Z družinskimi člani navadno še gre, a mnogo večji zalogaj so mame oziroma tašče, ki svojega kuhanja za nič na svetu ne bi zamenjale za neke "modne muhe". Za nedeljsko kosilo morajo biti goveja juha z rezanci, pražen krompir, meso in solata pa še sladica za povrh.
Če tega ni, kosilo ni pravo. V skladu z Montignacovo metodo prehranjevanja pa krompir in meso nikakor ne gresta skupaj. Tudi rezanci iz bele moke v goveji juhi so med "prepovedanimi" užitki, pa četudi so še tako domači.
Posebno poglavje pa se začne, ko starejši ljudje ob mizi začnejo modrovati, kako so včasih slabo jedli, le ajdove žgance in zelje, za večerjo lečo, zjutraj včasih kakšen močnik, pa so bili vsi zdravi, suhi in nikomur ni bilo treba hujšati. V tem je resnici na ljubo precej resnice.
Prehranski mojster Michel Montignac, Francoz, ki se je odločil, da bo ljudi po vsem svetu s knjigo Jem, torej hujšam ponovno "razsvetlil", kako naj jemo, da ne bomo postali debeli in zavaljeni, se namreč v svoji metodi pravzaprav vrača v davno preteklost.
V čas, ko ljudje v nakupovalne vozičke niso natrpali celega kupa sladkih gaziranih pijač, ko še niso vedeli za prečiščeno moko oziroma so jo jedli le najbogatejši, preostali pa so mlatili otrobe. V čas, ko so ljudje še imeli pred hišami zelenjavne vrtove in so jedli meso le enkrat na teden ali pa še to ne, ker je bilo preprosto - predrago.
Sprevrženost prehranskih navad v sodobnem svetu pa je prinesla svoj davek - debelost. Pretirano uživanje belega sladkorja (le en Anglež ga letno poje 49 kilogramov, rekorderji pa so seveda Američani s 63 kilogrami), mastnega krompirja in belega kruha ter vsa hrana, narejena iz teh živil, so po njegovem mnenju izvirni greh današnje debelosti.
Debelost se je pravzaprav začela v razvitem svetu pojavljati šele po drugi svetovni vojni, ko so postala "škodljiva" živila cenejša in lažje dostopna. Tako imamo danes stanje, ko je cenejše jesti meso kot pa zelenjavo ali sadje.
Če se ženska (ali moški) resno odloči, da bo spremenila svoje prehranske navade, mora to hočeš nočeš sprejeti tudi družina. Ne da bi sedaj vsi skupaj morali pristati na shujševalni dieti, a dobro je, da vedo, zakaj denimo ne jemo več krompirja trikrat na teden in zakaj iz pečice ne diši več po sladkih pečenih dobrotah.
