Sprejemanje? Česa? Tega trenutka. Zakaj je to potrebno. Ker karkoli drugega je upiranje sedanjosti, zavračanje sedanjosti, tega trenutka. In to je stanje našega lažnega jaza (ego). Ker takšen trenutek, če nebi "smel bit" nebi bil, ker je vesolje/Bog/duh vsemogočen, in zagotovo nebi dopustil nekaj, kar se nebi smelo zgodit. Karkoli se zgodi, ni ne dobro ne slabo, le naša interpretacija določi, kakšno to je.
S tem ko ego zavrača ta trenutek, se naredi bolj pomembnega kot to kar je, je moralno nadrejen temu kar je. Moralno nadrejen prometnem zamašku ali kakršnakoli druga situacija že v tem trenutku je. (V absolutnem čas ne obstaja (vedno ga doživimo kot TA TRENUTEK, obstaja pa kot preteklost in prihodnost le v našem UMu), tako kot v absolutnem ne obstaja Sončni vzhod ali Sončni zahod)
Na primer, prometni zamašek, nam se pa zelo mudi, na še bolj pomemben sestanek. "Kako se je lahko to ravno meni zgodilo, pa glih zdej,* " Ali bomo z obtoževanjem, pritoževanjem, dretjem, zavračanjem, negativno energijo nasploh kaj izboljšali? Ne samo, da se ne da nič s tem izboljšat, še več, zgubljamo svojo lastno energijo. Sploh pomislimo koliko škode povzročamo lastnemu telesu (in ljudem okoli nas). A ni vse skupaj malo NORO? Nezavedno? Bi to počeli, če bi se zavedali kaj počnemo? Bi to počeli, če bi vedeli da imamo izbiro? Bi to počeli, če bi poznali svojo pravo naravo? Seveda ne. V tistem trenutku nas nekaj prevzame in se tega se ne zavedamo. Hrani se z našo negativno energijo, z našim upiranjem, našim trpljenjem. Brž ko se zavemo kaj počnemo, da se upiramo nečemu kar je, to bitjece (lažni jaz, ego) zgublja moč. In zato je sprejemanje toliko pomembno, sprejemanje tega kar JE. Pa najsibo karkoli. Ego bo uporabil raznorazne trike, da se temu izogne, ker ve da v takem stanju ne more preživet. "Tole lahko sprejmem, ampak tega pa ne morem." Vse je 'potrebno' sprejet, čisto vse. Če se nam bo kaj upiralo lahko uporabimo frazo, "tudi to sprejmem".
Če nekaj sprejmemo, to še ne pomeni, da potem nič ne naredimo. Če je seveda možnost, ker v prometnem zamešku je ni. Naredimo, vendar naše dejanje ni čustveno nabito, ni polno negativnih energij. Če vam v restavraciji prinesejo slabo hrano, pač poveste da zamenjajo. Brez nekih obtoževanj ali slabe vesti. Sprejmete situacijo takšna kot je, nato pa nekaj naredite, brez negativnih energij. Če izhajate iz upiranja, negativnosti, je vse skupaj že v samem začetku zgrešeno. Vse spremembe, vse želje po boljšem svetu, vse želje po izboljšanju odnosov..
To velja prav tako za odnose z drugimi, in odnose s samim seboj. "Joj, pa glih zdej sem se razjezil, ko se nebi smel, pa že toliko časa delam te tehnike, pa še vedno". Spet se upiram temu kar je. "Sedaj sem se razjezil, ok, sprejmem to, se ne upiram temu kar je." Zakaj bi iz tega delal problem, zakaj bi se zaradi tega obtoževal. Na ta način hranimo svojo negativno energijo, svoj lažni jaz, ego. Brž ko pa stvari, situacije, ljudi, sebe sprejmemo, pa se odpre nova, globlja dimenzija. V stanju sprejemanja se dogajajo čudeži.
Čimvečkrat sprejmimo ta trenutek tak kot je. Kadar se bomo opazili, da se nečemu upiramo, sprejmimo. Najprej to, da se upiramo, in potem še nastalo situacijo. Na začetku morda ne bomo takoj odkrili svojega upiranja, nesprejemanja. Nič hudega. "Aha, upiral sem se temu kar je." Večkrat bomo to prakticirali, bližje bomo izvoru upiranja. Sčasoma bomo odkrili upiranje med situacijo, nato pa že ob samem izvoru. Ne delajmo sedaj problem iz tega, da smo se nečemu upirali, sprejmimo to. Tako enostavno vse to je.
Zveni abstraktno? Mogoče ja, mogoče ne, Verjamem pa, da vam je sedaj za malenkost bolj jasno. Ali ste pa zaradi kratke razlage še bolj zmedeni, kar je tudi vredu. Ali pa vse razumete, in boste zelo kmalu pozabili, če tega ne boste prakticirali in obnavljali DNEVNO. Za več in boljše razlage si lahko preberete, ali še bolje, poslušajte, kaj od Eckhart Tolle-ja, Osho-ja in ostalih "razsvetljenih mojstrov".
Sprejemanje? Česa? Tega trenutka. Zakaj je to potrebno. Ker karkoli drugega je upiranje sedanjosti, zavračanje sedanjosti, tega trenutka. In to je stanje našega lažnega jaza (ego). Ker takšen trenutek, če nebi "smel bit" nebi bil, ker je vesolje/Bog/duh vsemogočen, in zagotovo nebi dopustil nekaj, kar se nebi smelo zgodit. Karkoli se zgodi, ni ne dobro ne slabo, le naša interpretacija določi, kakšno to je. 
