Zvečer ko vse utihne, ko se prebuja jutro, ko smo visoko v gorah ali ko ležimo na plaži si rečemo, oh kako lepo.
V nas se povrne spomin na nekaj, nekaj tako veličastnega in lepega, a je to le okrnjen spomin na to, kamor bi se nekoč ob resničnem spoznanju in odpravi svojih napak, res radi vrnili vsi.
Kaj pa resnica?
Zaradi tega ker človek noče videti celote tega sveta in tega žalostne resnice, so na žalost mnogi taki, da prešuštvujejo z evforično lepoto, in potem jim ne preostane drugega, kot da ta zadnji narobe doživet ostanek lepote kujejo v zvezde kot lepoto celote.
Ali je res vse tako lepo?
Kar nočemo doživeti sveta kakršen v resnici je, ter bežimo v evforično podoživljanje ugodja in naravnih lepot, ki so še ostale.
Ni čudno, da smo po tem, velikokrat razočarani in v resnični biti ob soočenju z resnico tako šibki.
Res je, narava ima svojo lepoto, živi iz zemlje, in sil, ki jo omogočajo, daje sad živalim in ljudem, nesebično vsakemu človeku in bitju, ne da bi izbirala komu, temveč daje vsem in prav bi naredili, če bi to dojeli in razumeli kot obljubo, da se je vredno vrniti k pravemu vse-ljubečemu življenju.
Če bi zadnje, kar še je ostalo od lepote uporabili tako, da bi stremeli k resnično dobremu in lepemu, ne kod evforičnemu doživetju, ampak v polnem spoznanju, realnosti tega, da je narava za nas ohranila kljub vsemu kar delamo z njo, še vedno kot dobra mati do nas ljubezen in nam v zaupanju daje še zadnji delček lepote, le če bi to ljubezen v dnu srca doživeli in razumeli, bi se z vsem veseljem in ljubeznijo podali celiti njene rane.
Postali bi kot ljubeč sinovi in hčere, ki so po grenkem spoznanju vsega tega, obžaloval svoje napake in z zadnjim delčkom lepote naredili čudež resničnega človeka v sebi in povzdignili naravo do njene popolnosti.
Res je mogoče težje v tem svetu biti in ga videti takšnega kakšen v resnici je in prav ravnati, a vendar, če vidimo resnico, kako malo resnično lepega in dobrega je v njem kot celoti, in imamo ob tem popolno ljubezen,-takrat se rodi v nas sočutje, tako mogočno sočutje, da zmoremo res delati čudeže. Edino s tem zmoremo kaj resnično osvobajajočega zase in za druge narediti, ko z vso močjo, ki jo premoremo podpremo to, kar je resnično dobro in lepo za vse.
Vendar kako zelo razočarani so nekateri, ko jim nekdo poskuša odpreti oči in jim pove, da to vse skupaj kot tako ni prav nič lepo, človek je pripravljen za ohranitev svojega evforičnega privida in na temelju tega prigrabljenega trenutka sreče, tudi ubijati, kar se je velikokrat že zgodilo.
Le kdo bi nam vzel naš čudoviti lažen svet lepot, ki nam edino ostane, da si lahko še malo lažemo, s katerim si začasno olajšujemo breme, na dolgi rok pa vse uničimo.
Ob tem si govorimo; naj bo vse kakor pač je, glavno da sem - Jaz - "srečen?".
V resnici je človeku v večini, bilo do zdaj tako malo mar za celoto , da ni čudno, da je to vse skupaj, tako kot je.
Upam pa, da se bo glede tega vsaj zdaj kaj spremenilo, ko so posledice vsega tega, že tako jasno vidne.
S tem ko je človek stagniral iz resnično dobrega, je stagnirala tudi narava saj jo ubija že toliko let.
Ali veste, da mnogi hodijo na razkošne večerje, v gore, na morje in bežijo pred dejstvi vsakdanjega življenja in te realnosti, saj jih je vsega tega kakor tudi te resnice groza.
Kdo bi jim to zameril, a vendar, s tem, ko vse to skupaj na nek način dovolijo, so nad vsem tem, največkrat nekega dne, najbolj razočarani sami, ko posledice nekega dne pridejo tudi skozi njihova vrata, čeprav jih pred tem tako skrbno zapirajo.
Razumem človeka, mogoče je to še edini način, da ostane v lastni šibkosti še nekako človek a vendar;
samo poglejte, kaj se zgodi z človekom, ki nekega dne v tej naravi zabrede, zabrede pa skoraj vsak, ki vse to evforično doživlja in ni nepristranski.
Česa vse, se po tem poslužuje.
Ni za govorit.
Kaj vse se zgodi.
Kako je izkoriščen in kako izkorišča.
Koliko je tega!
In po tem -
Poln kritike govori o svetu kakšen je, pade pod nivo živali, seje strup, a vendar kot človek niste bili poklicani za to, da bi kritizirali in sejali strup in padli pod nivo živali, ampak za to, da bi ob pravem času videli ta svet, kakšen v resnici je in v polni ljubezni prav ravnali.
Res vsem v dobro v karseda popolni ljubezni, ne pa da umazani od razočaranj, ki so nastala zaradi vztrajnega zapiranja oči pred resnico, potem, kritiziramo in še bolj sejemo sovraštvo, s tem ko iščemo spet svoje koristi in vse storimo za to, da skrijemo lastne šibkosti, ki so vse to povzročile, ter za njih iščemo zmeraj nove izgovore.
Ali veste, da so najtežje vojne in grozodejstva »civiliziranega?« človeka največkrat nastale ravno zaradi čuvanja in padca iz evforičnih lažnih lepot in ugodij, ter poznejših medsebojnih kritik, sovraštev in spletk, ki so po tem nastale.
Ljubezen, brezpogojna ljubezen nas bo rešila, v izvornem poštenju, ki vidi vse tako kakor v resnici je, ne pa kritika in izgovori s katero mogoče še tako uspešno in mojstrsko prikrivamo lastne napake, in še naprej živimo življenje, ki povzroča zlo.
Kdor se hoče rešiti spozna, da lahko ima vso ljubezen do narave in slehernega bitja, in tudi kvalitetno pošteno živi, čeprav si ne zatiska oči pred resnico.
Če bomo živeli,
z ljubeče odprtim očiščenim srcem in očmi,
se bo tudi resnica tako dotaknila našega razuma,
da bomo zmogli živeti - vsem v dobro -.
Zvečer ko vse utihne, ko se prebuja jutro, ko smo visoko v gorah ali ko ležimo na plaži si rečemo, oh kako lepo.
