Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Spoznanja-Posledice-Azbestna-Zarota

Azbestna zarota četrtek, 26. februar 2015 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Piše: Damir Žniderič novih Misterijih www.misteriji.si Prikrivanje škodljivosti azbesta s strani proizvajalcev Spričo nezadržnega tehnološkega napredka prihajajo vsako leto na tržišče novi materiali z boljšimi mehanskimi in termičnimi lastnostmi ter odpornostjo na kemikalije in vremenske razmere, ki naj bi nadomestili do sedaj uporabljane. Mnogi od njih pa so na koncu kljub nespornim prednostim v uporabi le v omejenem obsegu, predvsem zaradi cene in morebitne škodljivosti za okolje in ljudi. Glede slednjega je današnja zakonodaja, vsaj na Zahodu, precej stroga, zlasti zaradi ozaveščenosti javnosti, kateri so bile včasih po zaslugi vplivnih korporacij nekatere stvari zamolčane. Med množico tovrstnih primerov le malokateri tako izstopa kot primer azbesta. Za samim imenom azbest se skriva šest podobnih vrst silikatnih mineralov, ki so izjemno odporni na visoke temperature in kisline, zaradi česar so jih v različnih oblikah uporabljali že pred več kot pet tisoč leti. Nam najbolj znan primer so »salonitke« – strešna kritina iz azbestnega cementa, ki jo lahko še danes vidimo na mnogih vrtnih utah in gospodarskih objektih. Ampak njena uporaba je v Sloveniji že dobro desetletje zakonsko prepovedana, medtem ko za že obstoječo kritino, izolacijske materiale in druge izdelke veljajo posebni predpisi glede njihovega odstranjevanja in odlaganja. Azbest ima izredno rakotvoren potencial, saj vdihavanje njegovih dolgih, očesu nevidnih vlaken povzroča pljučnega raka, mezoteliom (tumor mrene, ki obdaja votlino prsnega koša) in azbestozo, neozdravljivo bolezen pljuč. Da je njegova uporaba zdravju nevarna, je bilo znano že v antiki, vendar je šele leta 1906 bil potrjen prvi smrtni primer, nedvomno povezan z njim. Navzlic temu spoznanju so proizvajalci in vladni predstavniki dolgo časa prikrivali poročila zdravnikov o njegovi škodljivosti, tako delavcem v industriji kot širši javnosti. PRVA SPOZNANJA Z razmahom industrijske revolucije se je potreba po azbestnih izdelkih, predvsem po izolacijskih ploščah, skokovito povečala, s tem pa tudi število delavcev, ki so bili v stiku z njimi. V začetku dvajsetega stoletja so zdravniki postali pozorni na nenavadno veliko število pljučnih bolnikov v rudarskih naseljih v bližini rudnikov azbesta, vendar še ni bila dokazana neposredna povezava. A nekako ob istem času so bile objavljene študije o smrtnosti med delavci v francoskih tovarnah za azbestne izdelke, ki so kot vzrok smrti navajale izpostavljenost azbestnemu prahu. Do enakih ugotovitev so prišli tudi v Veliki Britaniji, kjer so zdravniki med obdukcijo v pljučih enega od preminulih delavcev našli ostanke azbestnih vlaken. Bolezni delavcev so pritegnile pozornost ameriških zdravnikov precej pozneje. Ti so namreč svoja dognanja, po obsežnih študijah, predstavili v posebnem poročilu šele leta 1918. Lastniki tovarn na obeh straneh Atlantika so tako bili dodobra seznanjeni s posledicami njihove dejavnosti na delavce, vendar niso sprejeli nobenih preventivnih ukrepov, ki bi zmanjšali škodljivost azbesta za zaposlene. Vse do dogodkov v Veliki Britaniji v začetku dvajsetih let. Takrat je Nellie Kershaw, ena od delavk v tovarni azbesta, tako zbolela, da je bila nezmožna za delo in zato napotena k zdravniku, ki je kot vzrok njenega zdravstvenega stanja navedel »zastrupitev z azbestom«. Spričo tega bi bil njen delodajalec dolžan izplačati odškodnino (splošno zdravstveno zavarovanje tega ni krilo, ker je šlo za z delom povezano bolezen), vendar je bil ta drugačnega mnenja, saj tovrstna diagnoza ni bila zajeta v takrat veljavni zakonodaji. Brez odškodnine in možnosti zdravljena je Nellie Kershaw umrla 24. marca 1924, vendar to ni pomenilo konca težav za njeno podjetje, Turner Brothers Asbestos Company. Ker je šlo za nenavaden vzrok smrti, je bila po zakonu potrebna obdukcija. Podjetje je seveda uporabilo vsa legalna sredstva, da bi se znebilo odgovornosti za njeno smrt ter s tem povezanih finančnih izdatkov, in sprva je bila situacija nagnjena njim v prid. Patolog je kot vzrok smrti navedel tuberkulozo in odpoved srca, vendar je pred oddajo končnega poročila poslal vzorce pljuč drugemu patologu, Williamu Cookeu. Ta je v tkivu našel vlakna in jih primerjal z vlakni azbesta. Podobnost je bila neizpodbitna, kot tudi vzrok njene smrti. Podjetje je vseeno vztrajno zanikalo odgovornost, dokler ni Cooke objavil poročila v strokovni medicinski publikaciji in Kershawino bolezen poimenoval azbestoza. S tem je pritegnil pozornost britanske javnosti in političnega vrha; ta je zahteval preiskavo, ki je imela za posledico prve zakonske predpise o delu z azbestom na svetu, ki so stopili v veljavo leta 1932. V Združenih državah je bila v tem času situacija nekoliko drugačna, saj ugotovitve strokovnjakov niso prišle dlje od direktorskih miz, čeprav je eno interno sporočilo iz leta 1932 celo označilo azbestni prah kot najbolj nevaren. Leta 1933 je sicer skupini enajstih delavcev uspelo dobiti odškodnine, toda pod pogojem, da ne bodo nikdar ponovno tožili podjetja, v katerem so bili zaposleni. PRIKRIVANJE Kmalu zatem so še druge korporacije prepoznale nevarnost tovrstnih tožb in začele aktivno zadrževati informacije o azbestu. Posegale so v strokovne članke zdravnikov in vplivale na urednike strokovnih revij, da niso objavili nič o azbestozi. Leta 1936 so se veliki ameriški proizvajalci celo dogovorili, da bodo financirali vse nadaljnje raziskave škodljivosti njihovih izdelkov, vendar pod pogojem, da izsledki ne bodo prišli v javnost. Leta 1951 naj bi bili raziskovalci, ki so jih sponzorirale korporacije, prisiljeni umakniti vse omembe raka iz svojih poročil. Poskrbeli so tudi, da tovrstne informacije niso prišle do njihovih kupcev. Tako je bil glavni zdravnik korporacije Johns Manville, svoj čas vodilnega svetovnega proizvajalca izdelkov iz azbesta, ki je leta 1951 predlagal, da se proizvodi z azbestnimi vlakni opremijo z opozorili, pri priči zavrnjen. Razlog je seveda tičal v precejšnji verjetnosti izgube dobička, česar si nadzorni svet ni mogel privoščiti. Tovrstni (proti)ukrepi so se nadaljevali vse do sedemdesetih in osemdesetih let, ko je resnica končno prišla na plan, čeprav je bila to le majhna tolažba za stotisoče ali celo milijone ljudi na robu smrti, da o pokojnih niti ne govorimo. Povrhu vsega so si zakonodajalci vzeli čas, ko je bilo potrebno napisati in sprejeti predpise. Večina jih je stopila v veljavo šele v devetdesetih letih in v začetku našega stoletja. Nič presenetljivega pa ni, da so Združene države ena redkih razvitih držav, kjer je uporaba azbesta še vedno v večji meri dovoljena. POSLEDICE Skupno število vseh umrlih za azbestozo in drugimi z azbestom povezanimi boleznimi je težko oceniti, saj je vsako leto, tudi pri nas, to število večje. Azbest je še vedno marsikje prisoten in njegova zamenjava z drugimi materiali je počasen in drag proces. In zakonodaja, ki ureja njegovo uporabo, obstaja le v razvitih državah, medtem ko je drugod odločitev o tem v rokah bogatih industrialcev in lastnikov rudnikov ter podkupljivega političnega vrha. Prikrivanje nevarnosti azbesta pa je prisotno še danes. Ker na le malo izdelkih piše, da vsebujejo azbestna vlakna, lahko delodajalci zlahka prepričajo delavce, da se lotevajo odstranjevanja starih izolacijskih plošč brez zaščitnih oblek in mask. Na roko jim gre tudi sama narava bolezni, saj se simptomi tudi ob veliki izpostavljenosti običajno pojavijo šele čez več kot deset ali celo dvajset let, ko je nič hudega sluteči zaposleni že na drugem delovnem mestu. Ampak zdravstvene preiskave slej ko prej odkrijejo poškodbe na pljučih in pred bolniki je naenkrat dolga in težka pot do morebitne ozdravitve. S tem so povezani precejšnji stroški, ki bi jih lahko krile zaslužene odškodnine, čeprav je (glede na dosedanje pravne spore) verjetnost, da bi denar prišel pravočasno, precej majhna. Mnoga podjetja, ki so proizvajala azbestne izdelke, so namreč sčasoma bankrotirala zaradi zakonodaje. Toda njihov propad je bil ne glede na pravno dogajanje neizogiben, saj so industrijam, ki služijo dobiček na račun zdravja ljudi ali z zastrupljanjem naravnega okolja, dnevi šteti. Damir Žniderič Komentarji (1) www.pozitivke.net