Živali jo razumejo v vseh jezikih

nedelja, 12. julij 2015 @ 05:02 CEST

Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si

Veverice se je ne bojijo, miške ji pridejo na dlan, čebele lahko poboža
Slava Schastlyva* iz Ruš pri Mariboru je razvila svojstven način sporazumevanja z domačimi ljubljenčki. Njene živali jo razumejo v vseh jezikih, ki jih govori. Učijo jo poslušati samo sebe, svojo intuicijo, ob njih razvija globlje čutenje ljudi, narave in drugih živali. Veverice se je ne bojijo, miške ji pridejo na dlan, čebele lahko poboža.

Slava Schastlyva, enainštiridesetletna nekdanja balerina, sedaj baletna pedagoginja in maserka, je rojena v Ukrajini, v Slovenijo pa jo je zanesla poklicna pot baletne pedagoginje. Tu pa je ostala zaradi živali, kakopak.

Že več let z njo živijo različne živali, živali različnih značajev. So nepogrešljivi del njenega življenja in pravi, da si brez njih sebe težko zamišlja. Ne dresira jih in ne vzgaja, preprosto se z njimi pogovarja kot s sebi enakimi. In to ji tudi dobro uspeva. Zdaj ima tri mačke, dva muca, od tega enega takega, ki prihaja samo jest, papagaja in dva obhišna ljubljenčka: kozo in kokoš. Z njo se je, pa ne v slikah, pogovarjala Tatjana Svete.

Kako se sporazumevate z živalmi?
Ker svojih želja in potreb ne morejo izraziti z besedami, sem se jih naučila opazovati in to začutiti. Vidim, kaj piše v njihovih očeh in kaj izražajo njihovi obrazi. Vsaka ima svoj besednjak in svojevrstnosti. Ko znamo brati njihov jezik, komunikacija z njimi postane enostavna, brez besed. So iskrene in nikoli ne lažejo. Pokažejo svojo dobro in slabo voljo. Ni mi treba ugibati, kakšna ukana se skriva za njihovo prijaznostjo. Z njimi sem se naučila potrpežljivosti, skrbnosti in odgovornosti, predvideti neljube dogodke in storiti vse za njihovo varnost.

Ker ste težko prenašali slovo od živali ob njihovi smrti, ste se jim pred leti hoteli odpovedati. A vendar je usoda hotela …

S fantom sva živela v Mariboru. Tedaj sem se odločila, da ne bom imela hišnih ljubljenčkov, ker težko prenašam slovo od njih. A usoda je imela zame drugačne načrte. Sosedovi otroci so mi prinesli mačko v plastični vrečki za sadje, ki jim jo je dal za igrat prodajalec sadja. Prosili so me, da popazim nanjo, dokler pri starših ne dobijo dovoljenja, da jo lahko odpeljejo domov. Nanjo sva pazila štiri dni, se z njo igrala, jo učila uporabljati mačje stranišče. Otroci so mi nato razočarano povedali, da jim starši ne dovolijo, da bi imeli mačko doma.

Pa sem jo obdržala. Dala sem ji ime Kici. Čez dva tedna, ko sem se vračala iz službe, je v naši ulici skakalo nekaj malega in črnega. Brat od Kici. Pa sem pomislila, Kjer je eden, je lahko še drugi. In sem ga odnesla domov. Dobil je ime Čiči. Skupaj jima res ni bilo dolgčas. Čiči je z nama s fantom celo gledal televizijo. Zanimale pa so ga le komedije in romantični filmi. Med reklamami je navadno hodil jest ali se je umival, do nadaljevanja filma pa se je vedno pravočasno vrnil. Ostali program pa mu ni bil všeč.

S tema mačkama ste ugotovili, da se živali odzivajo na misli ljudi. Kako?
Včasih sta mačka in maček skakala po oknih in fant se je sarkastično pošalil, da bo zdaj kaj padlo z okna. In res je na tla zgrmela roža. Rekel je, da bo Kici, ko bo šla enkrat na balkon, potem pozvonila pri vratih. Takrat je bilo zelo smešno, a to se je res zgodilo. Kici je padla s tretjega nadstropja na asfalt in potem je res prišla pozvonit na vrata, saj smo imeli na kljuki obešen kitajski zvonček. Seveda se je poškodovala. Tedaj sem spoznala, da imajo naše besede težo. Čeprav jih izgovorimo v hecu. Fanta sem prosila, naj se več tako ne šali. Strinjal se je z menoj. Velikokrat se je tudi zgodilo, da sta mački, če je kdo od naju pomislil, da ju že dolgo ni domov, že čez pet minut zvonili na vratih.

Kako so vas živali naučile poslušati svoj notranji glas, intuicijo?
Nato sem se morala odločiti, ali odidem na delo v Italijo ali ostanem v Sloveniji. Odhod v Italijo bi pomenil, da moram pustiti mačke fantu. To je bilo zame tako, kot da bi se morala odpovedati lastnim otrokom, zato sem se odločila ostati v Sloveniji. A morala sem se preseliti. Na izbiro sem imela dve hiši. Cenejša je bila ob zelo prometni cesti, druga je bila ob gozdu, majhna, a z višjo najemnino. Zaradi pritiska okolja sem se odločila za prvo, cenejšo izbiro. Mislila sem, da so vsi drugi bolj razumni od mene in da jih moram poslušati. A glas v sanjah mi je ponoči jasno rekel: »Če se preseliš tja, bo ena od mačk umrla.« Žal opozorila nisem upoštevala, mislila sem, da so to le moji strahovi.

Preselila sem se tja in življenje tam je bilo stresno, ne vedno prijetno. In Čiči je zbil avto! Šele tedaj sem se zavedla, da sem naredila napako. Zame je bila to najhujša možna »kazen«. Tedaj sem se odločila, da druge mačke ne bom izgubila in da jo bom spravila na varno. Obljubila sem si, da bom odslej vedno dala prednost ljubezni in ne več denarju. V najem sem vzela hiško ob robu gozda, le nekaj metrov od Drave. Nisem vedela, ali bom finančno to zmogla, ampak ljubezen do mačke Kici in občutek zaradi izgube Čiči sta pretehtala. Še eno leto po izgubi mačka sem živo sanjala, da je Čiči živ. Čutila sem njegove mehke dlake, slišala sem njegov glas, sanjala sem, da živimo na prečudovitem kraju ob gozdu, z rožami, naravo. Zbudila sem se v joku, z občutkom krivde. Potrditev, da sta lahko žival in skrbnik močno čustveno povezana, sem kasneje našla v knjigi Sinhro usoda avtorja Deepaka Chopre.

Pri šestih letih sem imela sanje živeti sredi gozda, na sončni jasici v hišici iz vej, imeti svoj vrt in sadovnjak, se zliti z naravo in se pogovarjati z živalmi, narediti vse, da bi mi zaupale. Želela sem živeti z njimi kot ljubeča družina. In to slednje, pogovarjati se z živalmi, se mi je uresničilo, čeprav veliko let kasneje. Sanjsko hišico sredi narave pa še vedno iščem …

Ste se s seboj in z živalmi še bolj povezali … Kako?
Začela sem bolj čutiti naravo. Sčasoma sem spoznala, da tudi druge živali, ki živijo v naravi okoli nas, nimajo strahu pred menoj. Lahko sem pobožala laboda, veverica je sedela le meter stran od mene, mladi lisiček me je prišel obiskat, miško sem prijela v roko in začela se je umivati na moji dlani. Mislila sem, da je to ena čudna miš, a tudi druge miške so prišle na mojo dlan.

Z mačko Kici in ostalimi prišlimi mački sem se dogovorila, naj ne ubijajo miši, če jih ne mislijo pojesti. Razumele so me, delovalo je že naslednji dan. Konec je bilo z mišjimi pogrebi. Enako sem se z mačkami dogovorila glede ubijanja ptic. Sprva sem mislila, da me razume le moja mačka Kici, ker je z mano že od malega. Vendar so dogovor z menoj spoštovale tudi druge mačke, prišleki.

No, potem so mi prinesle žabo. In sem se spet pogovorila z njimi, naj ne pokončavajo žab, če jih ne bodo pojedle. In spet so me razumele in se držale dogovora. Živali me torej vse razumejo, pa naj se z njimi pogovarjam po slovensko, ukrajinsko ali rusko.

Z mačko Kici imam pa še poseben besednjak. Vem, kaj si želi, če le gleda vame. Prav s tem, ko skušam v očeh in gibih živali prebrati, kaj si želijo, sem poglobila svoje čutenje. Poskušam se vživeti v živali, drevesa, rože, trave. Zato mi je hudo, ko čebele spomladi prihajajo lačne, kot bi jim zmanjkalo goriva za letenje. Čebelarji jim poberejo preveč medu; zmotno mislijo, da ga lahko nadomestijo s sladkorjem. Čebele nahranim z medom. In lahko jih celo pobožam. Ko so site, spet lahko odletijo. Veliko lastnikov vrtov, ki želijo imeti vrt brez škodljivcev, in kmetov, ki si želijo čim večjega dobička, škropi ob napačnem času, zato čebele žal množično umirajo.

To globoko čutenje narave in živali zdaj prenašam tudi na ljudi, zlasti otroke, dojenčke. Preprosto začutim, kdaj kaj potrebujejo.

Tatjana Svete

* puhipuhi@gmail.com


Kaj mi govorijo živali

Knjiga Kaj mi govorijo živali – resnične zgodbe sporazumevalke z živalmi dr. Monice Diedrich nam pomaga razumeti potrebe naših ljubljencev, njihove vedenjske probleme ter njihovo ljubezen in skrb do nas.

Knjiga nas seznanja, kako se lahko povsem preprosto sporazumevamo z živalmi. Mnogim je že pomagala, da so začeli sprejemati informacije od svojih živali. Diedrichova, ki je imela že od otroštva odprt kanal za pretok informacij med ljudmi in živalmi, meni, da se lahko vsi sporazumevamo z drugimi vrstami. In pouči nas o energijski zdravilni tehniki, s katero živalim olajšamo njihove težave. Knjiga je na voljo na Misteriji.si, z Diedrichovo pa lahko navežete stik prek strani Petcommunicator.com.

V nadaljevanju povzemamo dve zgodbi iz knjige Kaj mi govorijo živali, celotni zgodbi pa sta torej dostopni v knjigi. In v njej je seveda še veliko najrazličnejših zgodb. Diedrichova se z živalmi sporazumeva telepatsko, od njih dobiva slike, kot odlomke iz filma. Te slike ji povedo, ali je žival srečna ali žalostna, ali po čem hrepeni, ali je zadovoljna s svojim življenjem. Pokažejo ji, kaj živali potrebujejo, njihove želje, potrebe in bolečine. Podobe pogosto spremljajo vtisi, občutki, okusi, zvoki ali vonjave. Živali so med dobrim, globokim pogovorom z njo takšne, kot da so zaspale, v resnici pa so v globokem stanju meditacije, osredotočene na to, da izmenjujejo slike z njo.

»Včasih se predstavim kot strokovnjakinja za vedenje živali, ampak to ni čisto res, kajti v večini primerov mora spremembo v vedenju narediti človek in ne ljubljenček,« poudarja.

BOLEZEN ŽIVALI
»V naslednji zgodbi je psička Lulu odličen odsev svoje “mame” Tanje,« pripoveduje Diedrichova. »Mama« pravi zato, ker živali svoje lastnike pogosto opisujejo kot »mama« ali »oče«.

Lulu je bila petletna angleška ovčarka, ki je umirala za rakom. Dva seska so ji že odstranili, a rak je napredoval v pljuča. O Lulujinem zdravju je Tanja vedela vse, kar so ji povedali veterinarji, a je upala, da se bo o mentalni in čustveni plati svoje prijateljice naučila še kaj več.

Tanja je prek Diedrichove vprašala Lulu, od kod bolezen.

Lulu je bila zelo natančna: »Že dolgo časa si bila obsedena z rakom na prsih. Vedno misliš nanj, in odločila sem se, da postanem tvoj učitelj in ti pokažem, kako se pojavi, kako ga je čutiti, kaj se da storiti v zvezi z njim in, končno, kako zapustiti Zemljo z dostojanstvom in razumevanjem. To nameravam storiti in poti nazaj ni.«
Tanja je ostala brez besed, a je le uspela vprašati: »Kako Lulu to ve? Res se rak na prsih pojavlja v naši družini, zato sem s tem obsedena že od malih nog. Neprestano me skrbi, da ga ne dobim. Vsako leto grem na mamografijo.«

Lulu je pojasnila: »Jaz sem natančen odraz tebe; vse, kar se dogaja v meni, odseva to, kako se počutiš ti, celo kako misliš. Kot takrat, ko smo šli v Arizono obiskat sorodnike in sem bila nemirna, ker si bila nesrečna.«

Tanja se je strinjala. »Ja, nisem se veselila obiska teh sorodnikov in bila sem vznemirjena pred odhodom, med vožnjo in ves čas, ko smo bili tam. Bila sem nesrečna in nemirna, tako kot Lulu. Vprašaj jo, ali ji lahko kako pomagam.«

Lulu mi je rekla: »Ja, povej ji, da sem dovzetna za kakršnokoli alternativno zdravljenje, ki se ga Tanja lahko spomni. Ko pride čas, želim doživeti čim manj bolečin, tudi s protibolečinskimi tabletami, če je treba. Ko to ne bo več mogoče, bi rada odšla hitro. Ali lahko medtem čim več časa preživiva skupaj, se sprehajava in uživava v družbi druga druge?«

Ne dolgo po pogovoru z Diedrichovo je Tanja pomagala Lulu pri njenem prehodu.

»Tanja je imela srečo, da je imela tako čudovito učiteljico in prijateljico. Njena odločitev za evtanazijo je bila manj boleča, saj je vedela, da je Lulu tako želela,« pravi sporazumevalka z živalmi.

SMRT ŽIVALI
Diedrichova se lahko sporazumeva tudi z umrlimi živalmi. Nekoč je obiskala Todda, ki jo je poklical tri dni po tem, ko je umrl njegov enaindvajsetletni maček Sejlor, himalajski seal point, samec z modrimi očmi.

Todd je bil žalosten in obupan: »Če bi le lahko govoril s Sejlorjevim duhom in ga prosil odpuščanja, bi mi bilo lažje. Rad bi mu pojasnil stvari in mu povedal, kako ga pogrešam.«

Odkrito je žaloval in ni skrival bolečine očitne žalosti.

»Nedvomno je smrt živalskega prijatelja velika izguba. Vso pravico imamo, da žalujemo ob izgubi svojega prijatelja. Dejansko psihologi vedo, da izguba dragih ljubljenčkov sproža enake stopnje žalosti kot izguba ljubljenega človeka,« pojasnjuje Diedrichova.

Nato je zagledala in zaslišala Sejlorja, saj je bil še zelo blizu, in njegovo prisotnost je bilo močno čutiti. Ni mogel iti naprej, ker ga je zadrževala Toddova žalost, a je bežno že lahko videl dušno raven in ji je povedal:

»Lepo je tukaj, polno svetlobe in živih barv, kakršnih še nisem videl nikoli prej in jih ne morem niti opisati.«

Sejlor je nato pripovedoval o svojih zadnjih urah.

»Bil sem že nekaj časa bolan, zato sem odklanjal hrano in vodo. Bil sem tako utrujen, da sem hotel zapustiti svoje telo, a Todd o tem ni hotel slišati. Silil me je piti, s hrano pa mu ni kaj dosti uspelo. Bil sem zelo zelo utrujen, vendar se sedaj počutim svobodnega in sem v redu. Povej Toddu, da sem sam izbral trenutek, da grem. Moral sem počakati, da je odšel iz sobe, sicer mi ne bi uspelo.«

Ko je to prenesla zmedenemu Toddu, je pojasnil: »Ves dan sem bil doma poleg Sejlorja. Vedel sem, da je z njim nekaj hudo narobe. Pozno popoldne je zazvonil telefon. Poklicala me je stranka, zato sem odšel v drugo sobo, kjer sem imel pisarno. Kakih deset minut sem govoril po telefonu. Ko sem se vrnil v dnevno sobo, sem videl, da Sejlorja ni več tam, kjer sem ga pustil. Skočil je s kavča, šel na dvorišče za hišo in legel na mrzlo zemljo pod limonovec. Odšel je. Če le ne bi dvignil tega telefona … ko bi le ostal v dnevni sobi …«

»Ampak ravno to je Sejlor hotel. Želel je, da bi umrl sam, in moral je to storiti hitro. Ni hotel videti tvojega obraza in čutiti tvoje srčne bolečine. Zadnje dejanje, da umre, je naredil sam, v tišini, stran od svojega dragega prijatelja in hiše, ki jo je poznal,« mu je povedala.

Todd je nato vprašal: »Bo Sejlor prišel nazaj k meni? In če bo, kje naj ga iščem in kdaj?«

Sejlor je takoj odgovoril: »Ja, pridem nazaj, ampak Todd bo moral malo počakati. Rad bi izbral isto pasmo, ker imam rad lepoto. Povej mu: ko pride čas, bo v svojem srcu to vedel.«

Šest mesecev kasneje je Todd vzneseno poklical Diedrichovo in ji povedal:

»Sanjal sem o Sejlorju, in ko sem se zbudil, sem preprosto vedel, da je čas, da ga grem iskat. Tako sem klical naokrog, povsod sem šel, kamor sem se spomnil: zavetišča, reševalne skupine in ustanove s tega področja. Končno sem prišel do zavetišča blizu mojega doma. Temu se boste smejali. Vprašal sem jih, ali imajo dolgodlakega himalajskega samca, seal pointa, modrih oči, neplodnega, brez krempljev na sprednjih tacah, starega med enim in dvema letoma.

Ženska na drugi strani je rekla, da imajo ravno takega in v petnajstih minutah sem bil tam. In ko sem ga videl, je bila to ljubezen na prvi pogled, in tako sem ga pripeljal domov. Prvo noč sem opazil, da ima novi maček vse Sejlorjeve navade, vključno s tem, da pleza na kavč in spi na moji roki, ko gledam televizijo. Naslednje jutro je spet počel isto, kot je počel Sejlor. In druga mačka Star se ni zmenila zanj, kot da je novi maček isti kot tisti, s katerim je tu odrasla. Po enem tednu opazovanja sem prepričan, da je resnično Sejlor in da je vse spet tako, kot naj bi bilo. Verjamem, da je bila Sejlorjeva želja priti nazaj k meni tako močna, da jo je uresničil, tako kot ste rekli, da jo bo. Tudi njemu sem dal ime Sejlor.«

MENJAVA ŽIVALSKIH DUŠ
Kako je mogoče, da je bil novi Sejlor star več kot eno leto, od smrti prvega Sejlorja pa je minilo le šest mesecev? Diedrichova pojasnjuje, da se lahko duša utelesi kjerkoli na časovni liniji, celo v zgodovino, saj naj bi bil na dušni ravni čas nepomemben. Tako je za Sejlorjevo dušo povsem mogoče, da se je ponovno utelesila šest mesecev prej, kot je odšla tja čez.

Druga možnost je vstop druge duše v živalsko telo. Sporazumno z dušo, ki je že v telesu, ta odide, vstopi pa nova. Prva je morda želela izkusiti le življenje mucke in je pripravljena oditi, tako da premine ali pa prepusti svoje mesto drugi. Prihajajoča duša se morda želi izogniti obdobju neodraslega mladička in pričeti življenje kot odrasel muc. Veliko takih zamenjav se zgodi tudi, ko je žival zaradi nesreče ali neozdravljive bolezni na robu smrti. Oseba ali žival, ki si čudežno opomore, je dokaz vstopa druge duše. Živali lahko tako pridejo v telo tudi zato, da nas podprejo ali učijo določenih lekcij, pospešijo naše učenje ali da postanemo bolj človeški.

T. S.   

PTIČEK DLESK
Zgodbo nam je zaupala bralka Misterijev, oseminpetdesetletna Irena, upokojeni administrativni tehnik. Njen začetek sega v maj 2012.

V gozdu so našli nebogljenega ptička, ga odnesli domov in pridno skrbeli za njega. Konec julija so ocenili, da je dovolj velik in samostojen za prehranjevanje in življenje v naravi, zato so ga spustili za svobodo. Našli so primeren hrib ob gozdu, dokaj blizu kraja, kjer so ga našli.

»Zaželeli smo mu hitro vključitev v naravno življenje in naj nas pride kdaj obiskat. Še zapeli smo mu Srečno ti naš Pišček (Dlesk). Nekaj časa nas je še gledal in poslušal na drevesu, začel nekaj kljuvati in jesti, potem pa je odletel. Zgodba se je za nas takrat bolj ko ne končala. Kdaj pa kdaj smo še izgovorili kako misel, ali še živi in kako se ima.«

Pa je prišla zima.

»Nekega dne v januarju kar naenkrat zagledam velikega ptička na rdeči hiški, ki jo imamo na okenski polici našega stanovanja v bloku. Moja prva misel je bila: Ali si ti naš Pišček? Prišel je nekajkrat malo počivat, se nahranit, ravno dovolj dolgo za nekaj slik za spomin. In je odletel novim dogodivščinam naproti.«

Nato je prišla naslednja zima.

»Spet nepričakovan obisk Dleska na rdeči hiški, tokrat na drugi okenski polici. Tisto okno, skozi katero je lahko gledal tisti mali nebogljeni ptiček izpred dveh let. Pa da je bilo presenečenje še toliko večje, je začel uprizarjati plese, odpirati kljun, kot bi želel kaj povedati. Pride vsako jutro in večkrat čez dan. Čaka na hiški, da ga pridem pozdravit oziroma da ga opazim. Ne zbeži, gledava se in se pogovarjava skozi šipo, on pa veselo pleše po hiški. In da mi je še bolj sedel v srce, je sedaj začel s kljunom trkati po šipi, kot da želi opozoriti nase in nas priklicati. Ko odprem okno, sicer zbeži, a se kmalu vrne. Zaenkrat si še ne upa priti noter. Verjetno bo rabil več časa, da se znebi strahu oziroma da se bo privadil.

Ni dokazov, da je to isti ptiček, a nekako čutim ali si pa želim, da bi bil to on. Mogoče nezavedno vplivam nanj s svojimi mislimi. Kdo ve. Kakorkoli že, veselim se takih obiskov, ki pustijo za sabo posebno energijo. Težko je to opisati z besedami. Občutki so božajoče lepi.«

Če imate tudi vi kakšno zgodbo s hišnim ljubljenčkom ali živaljo, ki živi v naravi, nam jo lahko pošljete na e-naslov: sodelujem@misteriji.si.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Sporazumevanje-Zivali-Domaci-Ljubljencki