Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Spolnost-Seks-Digitalna-Doba

Spolnost v digitalni dobi nedelja, 10. december 2023 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Nove oblike seksualnega in intimnega stika Tehnologija spreminja človeška telesa, tezo avtorja Georgesa Canguilhema že iz sredine prejšnjega stoletja navede antropologinja in sociologinja Renata Šribar. Vendar pa ne samo naša telesa, temveč tudi naše odnose, prakse in dojemanja ter tako posega na vse ravni naših življenj, tudi na področje intime in s tem tudi spolnosti. Ta je v digitalni dobi dobila številne možnosti in popolnoma novo dimenzijo. »Vendar navkljub skorajda neomejenim možnostim, informacijam in spolni svobodi ljudje v spolnosti še vedno ne uživajo tako, kot bi lahko,« je v svoji knjigi z naslovom Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi zapisal psihoterapevt Peter Topić. Z družbenim časom in prostorom se spreminja tudi vloga spolnosti v naših življenjih, na katero pa ob drugih procesih v sodobnosti izrazito vpliva prav tehnologija. »Odnos do spolnosti in stališča o njej so se spreminjali vso zgodovino, a danes živimo v družbi, ki je navkljub seksualnim revolucijam s spolnostjo še vedno skrajno obremenjena,« je v svoji že omenjeni knjigi tudi zapisal Peter Topić, ustanovitelj in direktor Inštituta za zasvojenosti in travme v Ljubljani. Spolnost je prežeta »z miti, polnimi predsodkov, seksizma, rasizma in homofobije, ter s potrošniškim dojemanjem spolnosti,« tudi zapiše psihoterapevt. Spolnost je tako še vedno velika tabu tema, po drugi strani pa smo s seksualnimi, pornografskimi in erotičnimi vsebinami obkroženi skoraj na vsakem koraku.  Vendar kot pravi antropologinja in sociologinja Renata Šribar, tudi avtorica dela O pornografiji: Porno konstrukcija in feministična rekonstrukcija seksualnosti, ni problem v samem prikazovanju seksualnosti, temveč da se ta veže s kulturo nasilja, kar prežema tudi razmerja med spoloma in ženske tako postavlja v podrejeni položaj. »Kateri koli videospot pogledate, lahko to hitro ugotovite,« to dimenzijo podčrta antropologinja. Pri tem pa doda, da danes živimo v kulturi porno spolnosti in nasilja, pri čemer pa je komercialna porno seksualnost po njenem sporna zaradi dveh izhodišč. Prvič, ker gre za izkoriščanje in drugič, ker vsiljuje kode seksualnosti ter ta tako ni prepuščena individualnemu raziskovanju. Manj je svobode. Pornografizirana seksualna eksplicitnost nas ne osvobaja, temveč veliko bolj normira, še pojasnjuje sogovornica.  Psihoterapevt Peter Topić pravi, da danes v spolnosti skoraj ni več omejitev in pogosto jo dojemamo kot potrošniško dobrino. Prost dostop do pornografskih vsebin in seksualnih pripomočkov ali aplikacij, ki so produkt digitalne dobe, pa da še ne pomeni spolne svobode. »Spolni odnosi danes niso omejeni, a to ne zmanjša globljih notranjih stisk in dvomov. Družba postaja prežeta s seksualno objektifikacijo in izkoriščanjem, ne pa s spolno svobodo. Prava spolna svoboda oziroma osvoboditev je neizogibno povezana z odgovornostjo, ki jo današnja družba in sistem pogosto spregledata ali celo zanikata. Odgovornost vključuje sposobnost za celostno, avtentično spolno izražanje, ki ga ne vsiljujejo zunanji dejavniki. Danes pa je teh še več kot v preteklosti, morda ne v represivnem smislu, temveč bolj v smeri zapovedi prave spolnosti, pravih orgazmov, prave zunanjosti.« Tehnologija posega tudi v našo intimo Živimo tudi v svetu, v katerem je tehnologija postala globalna kultura in je tesno povezana z vsemi področji našega življenja ter tako tudi s spolnostjo. Bivamo v času, v katerem smo vse bolj povezani in odvisni od tehnologije, kar pa vključuje tako splet, različne elektronske medije in virtualno resničnost. Vse to pa preobraža naše poglede na telo, intimna razmerja in spolnost. V znanstvenem članku z naslovom Ljubezen na prvi klik: uporaba interneta za spoznavanje intimnih in seksualnih partnerjev za internet pravijo Roman Kuhar, Tina Kogovšek in Alenka Švab, da je postal vzporeden (virtualni) maritalni trg, ki ga je treba razumeti v kontekstu širših družbenih sprememb. Te so povezane s tistim, čemur britanski sociolog Giddens, ki ga citirajo raziskovalci, pravi »preobrazba intimnosti«. Na virtualnem maritalnem trgu je mogoče spoznavanje partnerjev na način, ki sega prek fizičnih socialnih omrežij, v katere je posameznik vključen v realnem življenju. Prestop iz teh pa mu omogoča raziskovanje in izražanje novih vidikov lastne seksualnosti in intimnosti.  A čeprav se morda zdi, da je na tak način mogoče razširiti normativne okvire lastnih socialnih omrežij, pa internetna komunikacija ne prinaša »bistvenih novosti v tradicionalne spolne vzorce in razmerja med spoloma, saj se ti prenašajo in reproducirajo v virtualnem prostoru in se tam lahko celo okrepijo.« Medtem ko Renata Šribar pravi, da se nekateri vzorci prek tehnoloških platform resda utrjujejo, vendar se ob tem vzpostavljajo tudi novi. Virtualna resničnost oziroma digitalizirana resničnost in utelešena, poustvarjena resničnost nista radikalno drugačni, gre namreč za vzajemno učinkovanje, pri čemer pa v kontekstu spolnosti Topić poudarja, da digitalna tehnologija ponuja številne možnosti seksualnih aktivnosti. Tudi precej novih. Spolnost brez fizične bližine »V spolnosti opažamo vedenjske vzorce, ki jih v preteklosti nismo poznali in so ti povezani z uporabo interneta, digitalne tehnologije in novih seksualnih pripomočkov. Virtualni ali internetni seks vključuje različne oblike seksualnega vedenja, pri katerem ljudje uporabljajo internet in sodobne tehnološke naprave (računalnik, mobilni telefon, tablični računalnik, virtualno resničnost …). Oblike internetnega seksa so različne in mednje sodijo tudi dostopanje do spletne pornografije v avdio, video ali tekstovni obliki, sporazumevanje s partnerji (klepetalnica, uporaba na daljavo vodenih seksualnih pripomočkov), spletna socialna omrežja ali spletne strani, namenjene organiziranju zmenkov, in v zadnjem času virtualna resničnost, v kateri dobivata pornografija in internetni seks popolnoma novo dimenzijo,« področje spolnosti, ki ga spreminja digitalna tehnologija, strne sogovornik.  Ameriški terapevt Robert Weiss v francoski dokumentarni seriji Sanje o prihodnosti: Spolnost prihodnosti izpostavi, kako razvoj tehnologije skozi tri različne faze vpliva na seksualnost. Prvi val, ki je v digitalni dobi na tem področju prinesel spremembe, predstavljajo spletne strani, s tem pa nove oblike seksualnega in intimnega vzpostavljanja stika in izražanja. Podobno, pa vendar na drug način so v tem pogledu prinesla družbena omrežja, v novi fazi pa tudi že omenjena virtualna resničnost, ki eno od možnosti internetnega seksa, za katerega ni potrebno, da se partnerja v živo srečata, tako še razširja. Pri čemer pa tehnologija vse bolj dosega stopnjo, ki je ni več mogoče razlikovati od fizične resničnosti. Razvijajo na primer obleko Tesla (Teslasuit), s katero je mogoče vstopiti v navidezno resničnost, v njej pa gre za simuliranje določenih občutkov: dotika, gibanja, toplote, vlažnosti, hladnega vetra … Snovanje pametne tkanine izhaja iz izhodišča, da za erotično izkušnjo ni dovolj pogled, temveč je pomemben dotik, kot je ta tudi izraz bližine med dvema. Obleka Tesla govori jezik našega telesa in tako s svojo tehnologijo prinaša platformo za virtualni objem.  Na ta način pa možnost, da se bosta partnerja, ki sta fizično ločena, medtem ko je eden na primer v Parizu in drugi v New Yorku, v prihodnosti prek tehnologije lahko tudi objela in tako virtualno začutila dotik drug drugega, medtem ko seksualno izkušnjo brez fizične bližine danes že zagotavlja vibrator Kiiroo, ki ga je mogoče prek pametnega telefona upravljati na daljavo. Razdalja tako ni več ovira, je del promocijskega sporočila interaktivnega seksualnega pripomočka prihodnosti. Med sodobnimi tehnološkimi seksualnimi možnostmi je tudi naprava teledildonic oziroma cyberdildonic, ki je namenjena moškim pri masturbiranju. Gre za vmesnik, ki pretvori digitalni signal v telesno zaznavno senzacijo. Vsebine, ki jih oseba gleda na zaslonu, se tako uskladijo z napravo, ki se segreva, vlaži, pulzira, krči in razteza. Pri čemer pa je je teledildonic na enak način mogoče uporabiti tudi z drugo osebo, ki aktivira spletno kamero na drugem računalniku in je ta lahko naš partner ali pa naključno izbrana, ki je sploh ne poznamo ter lahko živi daleč stran. Tovrstna tehnologija, če pomislimo na primer na vibrator z upravljanjem na daljavo in pametno tkanino za virtualni objem, lahko do določene mere resda pomaga vzdrževati vsaj virtualno bližino, če sta partnerja trenutno oddaljena, pravi sogovornik Topić. »A ne glede na to, kako napredna bo tehnologija, bodo partnerji, ki si želijo resnične bližine in intime, prej ali slej ugotovili, da jih taka tehnologija ne zadovolji in jim nikoli ne bo mogla nadomestiti prave človeške bližine, intimnosti in dotika. Psihološko ranljive osebe pa pogosto zlorabljajo prav tehnološki napredek ali seksualne vsebine kot način za doživljanje ugodja in čustvene zadovoljitve. Možnosti za beg v virtualni svet je na internetu neskončno.«  Pa ne samo to, neskončno je tudi možnosti zlorab. V tem kontekstu Topić poda primer, da so nedavno ugotovili, da je vibrator, ki ga je mogoče upravljati s pametnim telefonom, vse podatke o pogostosti rabe in nastavitve uporabnikov pošiljal proizvajalcu. Slednji se je izgovarjal, da je s tem le poskušal izboljšati izkušnjo uporabnikov, vendar pa gre za hud vdor v zasebnost, opozarja psihoterapevt. Dodaja pa, da kljub temu, da pripomočki in digitalna tehnologija omogočajo uživanje v spolnosti, lahko predstavljajo tudi določena tveganja. »Za nekatere ljudi sicer to lahko pomeni le del njihovega spolnega izražanja in s tem ne bodo imeli težav. Težava nastane, ko virtualni svet začne izrivati iz naših življenj druga področja, predvsem pa, ko zavzame pomembnejšo vlogo kot spolnost s partnerjem.« Intenzivne oblike stimulacije in omame Možgani kot »glavni« spolni organ še nikoli prej niso bili izpostavljeni tako intenzivnim oblikam stimulacije, kot jih danes prinašajo internet in elektronski mediji, v svoji knjigi tudi navaja Topić. »Nobena naravna oblika seksualne stimulacije človeških možganov se ne more primerjati s stimulacijo in omamnim stanjem, ki ju posameznik lahko doživlja ob ogledovanju pornografskih vsebin na internetu.« Vendar pa sta spletna pornografija in internetni seks bolj vznemirljiva kot pa zadovoljujoča, ker imamo v možganih dva ločena centra za užitek, pojasnjuje sogovornik.  Prvi sistem ugodja je povezan z »apetitom«, vznemirjenjem, ko si predstavljamo nekaj, kar si želimo, pa naj bo to spolnost ali hrana. Nevrokemija tega sistema, kot še razloži Topić, je vezana predvsem na dopamin in dviguje raven napetosti oziroma vznemirjenja. Drugi sistem za doživljanje ugodja pa je povezan z zadovoljstvom, tako imenovanim konzumatornim ugodjem, ki je vezan na dejanske spolne odnose ali hrano, delovanje v naših možganih še predstavi strokovnjak. Ta vrsta ugodja deluje bolj izpolnjujoče in pomirjujoče. Nevrokemija tega sistema pa temelji na sproščanju endorfinov, ki so po svoji sestavi podobni opiatom in prinašajo pomirjujoč občutek blaženosti. »Pornografija na internetu s svojimi neskončnimi možnostmi seksualne objektifikacije bolj aktivira predvsem prvi sistem. Prihodnost bo v digitalnem svetu najverjetneje ponujala vse več intenzivnosti in vse manj pristne intimnosti.« Seks se preobraža v masturbacijo Nove razsežnosti v spolnosti v digitalni dobi prinaša tudi stroj za domišljijo, ki bo v navidezni resničnosti omogočil svojevrstno spolno izkušnjo. Ta je povezana z avatarjem, ki ga bo mogoče povabiti na zmenek kamor koli si zamislimo, pa naj bo to v vesolje. Lahko ga bomo tudi slekli, se ga dotikali, prav tako pa si je v tem prostoru fantazij mogoče izbrati tudi svojo drugačno spolno usmerjenost. Njegovi razvijalci so prepričani, da to predstavlja novo poglavje seksualnosti, predvsem v smeri njene demokratizacije. Vendar pa se v stvarnosti pokaže povsem drugačna slika, ki je, kot poudarja Renata Šribar, v nasprotju s trditvami pornografske industrije in njenih zagovornikov, ki pravijo, da gre za detabuizacijo seksualnosti. »Faktičnega, utelešenega seksa je vse manj, o čemer pričajo raziskave. Manj je seksualnih praks. Seks se preobraža v masturbacijsko dejanje, kjer drugega oziroma drugo nadomeščajo plastika ekrana ali ekrančka, če gre za mobilne telefone,« pojasnjuje antropologinja. Ne iščimo bližnjic v virtualnem svetu Že danes se beseda intimnost pogosto zgrešeno uporablja, ko ima nekdo v mislih le seks, Topić še podaja kritičen pogled na resničnost. »Intimnost odločno presega doživetje, ki ga ponuja spolni akt, ker vključuje sposobnost za bližino, sposobnost za iskren in globok odnos z drugim človeškim bitjem. Bolj se nanaša na zavedanje tega, kdo smo mi v odnosu z drugo osebo. Opredeljuje jo več dejavnikov: poznavanje in sprejemanje sebe, povezanost, odgovornost, povezana z razsodnostjo, in empatičnost. Digitalni odnosi pa najpogosteje ne vključujejo vsega naštetega. V nekaterih državah že danes beležimo upad spoznavanja med mladimi, predvsem pa upad spolnih odnosov s človekom. Vse pomembnejšo vlogo dobiva internetni seks.«  V tem kontekstu je mogoče navesti raziskavo, ki jo je izvedlo Ministrstvo za zdravje na Japonskem in je pokazala, da velikega števila fantov med 16. in 19. letom, pa tudi starejših moških in žensk, seks z resnično osebo ne zanima ali pa do tega čutijo pravi odpor. Ob takšnih ugotovitvah pa antropologinja Renata Šribar pokaže še na en dejavnik, ki ob tehnologiji vpliva na stanje, ki smo mu priča. »Fenomenov digitalizirane seksualnosti ne moremo ločiti od neoliberalnega kapitalizma, kjer ne gre samo za hiperpotrošništvo na področju digitalne tehnologije, s katero nadomeščamo utelešeno, vzajemno seksualno prakso s sintetičnim seksom, ampak gre tudi za to, da smo delovno tako izkoriščani, da ni več energije za stik z drugim bitjem v živo, kaj šele za izvedbo spolnega akta. To je trda realnost, ki se je še premalo zavedamo.«  Naša intima in z njo spolnost pa je tako v primežu več psiholoških in družbenih kontekstov in tako v sodobnosti pred različnimi ne samo možnostmi, temveč tudi pastmi, tveganji in izzivi. Pri čemer obstaja več vidikov človeške spolnosti, še strne Topić. Ti vključujejo »skrb za drugega, čutnost, samozavedanje, vidik spolnosti v odnosih, partnerski vidik spolnosti, negenitalni, genitalni in duhovni vidik. »Vsi obstajajo sočasno, lahko pa jih proučujemo tudi ločeno. Če ena dimenzija ni razvita, to vpliva na vse ostale. Če smo osredotočeni le na genitalni vidik, ki ga pretirano poudarjajo sporočila v sodobni družbi, bo naša spolnost osiromašena, ker zanemarja ostale vidike, ki se ne morejo razviti. Spolnost pa tako postane bolj podobna gimnastičnim vajam v fitnesu kot pa poskušanje čustvenega, čutnega in duhovnega zbližanja dveh oseb.«  Poleg tega se v digitalni dobi v nove okvirje postavlja tudi vprašanje zvestobe in nezvestobe, katero zaradi tehnologije in novih področij, ki jih ta v seksualnosti prinaša, razumemo drugače. V preteklosti je bila definicija prevare dokaj preprosta, se strinja sogovornik. »Stvar postane zapletenejša, ko gre za čustvene ali 'digitalne' afere, ki spolnosti ne vključujejo neposredno oziroma brez telesnega stika. Vendar je velik del težave v zlorabi zaupanja, ki je v partnerskem odnosu ključnega pomena. Ko partnerji izvedo za skrivnost, so jezni in se počutijo izdane. Ponavadi več škode naredita laganje in zavajanje kot pa poigravanje s seksualnostjo.«  Digitalna doba je tako kot na druga področja našega življenja prinesla velike spremembe, ne pa nujno tudi osvoboditve, kot pravi Topić. Zato je pomembno, da o spolnosti govorimo odprto, se o njej pogovarjamo in ne iščemo bližnjic v virtualnem svetu. Neža Mrevlje Vir: hwww.viva.si Komentarji (0) www.pozitivke.net