Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Spolna-Zloraba-Terapija-Posilstvo

Spolna zloraba - spolnost kot zloraba moči ponedeljek, 12. maj 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Saša Bešter v novi številki Karme plus Mnogo ljudi, ki se znajde v terapiji in razkrije, da so bili spolno zlorabljeni, sploh ne more govoriti o spolni zlorabi, ampak govori o vsem neosebno, češ da se jih je nekdo denimo neprimerno dotikal. O spolnih zlorabah, med katere sodi tudi posilstvo, kroži veliko mitov in polresnic, zato smo o tej pereči temi spregovorili z doktorico družinske in zakonske terapije Tanjo Repič Slavič, ki je tudi avtorica knjige Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. VRSTE SPOLNE ZLORABE Na vprašanje, kaj vse je spolna zloraba, dr. Repič Slavičeva odgovarja, da je to vsak neprostovoljni spolni stik, ki vključuje silo ali prisilo s strani osebe, najmanj pet let starejše od žrtve. Pri tem pravi: "Kadar odrasli hodi gol po hiši pred vsemi družinskimi člani ali nekaterimi od njih, gre za spolno zlorabo. Ravno tako je problematično dajanje nesramnih pripomb o spolnosti ali otrokovem telesu, slačenje pred otrokom, kazanje genitalij in usmerjanje otrokove pozornosti vanje, odkrito ali skrivno opazovanje otroka, kadar se slači, kopa, denimo. Sporno je tudi fotografiranje otrok v erotični pozi, kazanje pornografske literature otrokom ali celo siljenje otroka, naj se udeleži pornografskih aktivnosti. Dolgo in intimno poljubljanje je način, ki je namenjen le odraslim, zanimivo pa je, da celo zelo majhni otroci čutijo neprimernost takšnega obnašanja in jim je ob njem celo neprijetno. Kadar odrasli otipava otrokove prsi, trebuh, genitalno področje, notranjo stran stegen ali zadnjico ali kadar na podoben način otrok otipava odraslega na zahtevo slednjega, govorimo o spolni zlorabi. Oblika spolnega zlorabljanja je masturbiranje pred otrokom ali opazovanje otroka, kako masturbira, zloraba pa je tudi vzajemno masturbiranje. Pri vrsti oralno - genitalnega stika, pri katerem moški prisili dečka, da vzame v usta njegov penis, nato pa še sam vzame dečkov penis v usta in ko se mora otrok z jezikom in usti dotakniti spolovila ali vaginalnega področja odrasle ženske ali pa ko se zgodi obrnjeno, ravno tako govorimo o zlorabi. Zloraba so tudi vse oblike penetracije ali prisilni spolni akt z živaljo." Med druge oblike spolnega zlorabljanja Repič Slavičeva prišteva še spolno suženjstvo in trpinčenje, spolno nadlegovanje (vključno z zahtevami po seksu v zameno za službo, za napredovanje, višje ocene, nazive v času šolanja), trgovanje in prisiljevanje v prostitucijo, prisiljeno izpostavljanje in siljenje v pornografijo, izsiljeno nosečnost, prisilno sterilizacijo, prisilen splav, prisilno poroko in pohabljanje ženskih genitalij. MITI IN RESNICE O POSILSTVU Ko nekdo razkrije, da je bil spolno zlorabljen, se lahko tudi javnost sprašuje, ali je šlo za posilstvo ali "le" za spolno zlorabo oziroma dotike. Zato je pomembno vedeti, da je vsaka zloraba nasilje nad telesom, četudi pri tem ni uporabljeno fizično nasilje in četudi ne pride do penetracije, opozarja sobesednica in hitro doda, da o posilstvu obstaja veliko mitov. Prvi izmed njih govori o tem, da je seks primarna motivacija za posilstvo. V resnici ni tako, opozarja Slavičeva, in poudarja, da so moč, jeza, dominantnost in kontrola glavni motivacijski dejavniki za posilstvo. Storilec se prek posilstva izživlja nad nemočno žrtvijo in se lahko prek nje nezavedno maščuje denimo ženskam, ki njega v otroštvu niso zavarovale pred nasiljem ali pa so ga celo zlorabljale. Takšen moški lahko izraža in odigrava nasilje, ki je bilo nad njim storjeno s strani moških. V nobenem primeru pa to seveda ni opravičilo za tako ravnanje, saj je storilec vedno v polnosti odgovoren za to, kar počne. Drugi mit, nadaljuje sobesednica, govori o tem, da so posiljene lahko samo določene ženske. Tudi tu je treba poudariti, da je žrtev posilstva lahko vsaka ženska, vendar pa klinične izkušnje kažejo, da je za ženske z zgodovino spolne zlorabe v otroštvu veliko večja verjetnost za to. Mnogi ljudje verjamejo, da ženske, ki so bolj moralne, ne morejo biti posiljene, posilstvo se torej lahko pripeti le nemoralnim ženskam ali 'slabim' dekletom. Tretji mit govori o tem, da ženske lažnivo poročajo o posilstvu ali si ga celo izmislijo, resnica pa je ravno obrnjena, saj o takšnem dogodku neresnico govori zelo majhen odstotek žensk. Resničnost, ki oporeka mitu o tem, da so posiljevalci tujci in žrtvam nepoznani, trdi, da večina žrtev pozna posiljevalca. Obstaja tudi mit, ki govori o tem, da posiljevalec uporabi veliko fizične sile in celo orožje, da lahko žrtev posili. Resnica pa je v tem, da veliko posilstev ne vključuje fizične sile, saj večina žrtev poroča, da jih je bilo strah resnih poškodb ali da bi jih posiljevalec ubil, zato se med napadom niso upirale ali pa so se upirale bolj malo. Strokovnjakinja je še povedala, da je posilstvo zelo huda travma, pri kateri telo zamrzne in zablokira (gre za procese v možganih, nad katerimi nimamo zavestnega vpliva), zato se žrtev ne more braniti, tudi če bi hotela. Mit, ki govori o tem, da posilstvo pusti žrtvi očitne znake poškodb, ravno tako ne drži, saj ker posilstvo ne vključuje nujno močne fizične sile, tudi fizične poškodbe niso nujno tako izrazite. Torej, če žrtev nima fizičnih poškodb, to še ne pomeni, da ni bila posiljena. Dejstvo je, da samo približno tretjina posilstev vključuje vidne fizične poškodbe. Najbolj znan med miti je tisti, ki pravi, da ženska, ki reče 'ne', ko gre za spolnost, v resnici misli 'da'. Vendarle pa 'ne' v resnici pomeni 'ne', in ne glede na to, kaj si ženska pod tem 'ne' misli, mora biti spoštovana. Eden izmed mitov govori tudi o tem, da mož ne more posiliti svoje žene. Vendar pa je vsak prisiljeni seks posilstvo, ne glede na to, ali je ženska s storilcem poročena ali ne. Na žalost je tudi tako, da veliko sodnih oblasti posilstvo med možem in ženo po zakonu oprosti. Resnica je tudi dejstvo, da večina posilstev ni nikoli prijavljenih na policijo, čeprav spet en mit trdi, da je vsako posilstvo takoj prijavljeno. Od posilstev, ki so naznanjena, jih je večina kasneje kot pa 24 ur po dogodku. In zakaj žrtve ne prijavljajo oziroma zakaj odlašajo s prijavo? Repič Slavičeva odgovarja, da zato, ker mislijo, da 'v zvezi s tem ne bo nič narejenega', pa zato, ker se bojijo, da bodo stigmatizirane ter da jim drugi ne bodo verjeli, pa tudi zato, ker na žalost vidijo preko drugih primerov, ki so prijavljali, da se največkrat te zgodbe končajo žalostno in krivično, saj sistem prej zaščiti rablja kot žrtev, sploh v primeru, če je storilec znana in vplivna oseba. Nemalokrat se bojijo tudi groženj storilca, strah jih je, da bi kaj storil njej ali njeni družini, prav tako pa se žrtve bojijo odziva okolice, sram jih je o tem spregovoriti. Eno izmed mitskih prepričanj trdi tudi, da se posilstvo na zmenku lahko zgodi samo med ljudmi, ki so se ravno spoznali ali se sploh še ne poznajo dobro. Kljub temu pa drži, da posilstvo ni povezano s tem, kako dobro oseba, ki je napadena, pozna napadalca. Predzadnji v tej vrsti mitov o posilstvu pravi, da se ženska lahko enostavno izogne situacijam, ki vodijo v posilstvo. Sobesednica poudarja, da ni čisto tako, saj je večina posiljenih žensk med posilstvom bila nekje, kjer se je čutila varno, in z nekom, ki mu je zaupala. Zadnji mit pa pravi, da so posiljene lahko samo ženske. Res pa je, da so tudi moški lahko spolno napadeni, in to ne samo s strani moških, ki so homoseksualci. Posilstvo namreč nima zveze s spolno orientacijo ali spolno željo, zaključi Repič Slavičeva. POSLEDICE SPOLNE ZLORABE Na doživljanje posledic vpliva mnogo dejavnikov, razmišlja sobesednica. Najprej starost otroka, ko se je zloraba zgodila. Repič Slavičeva: "Če je otrok mlajši, so posledice običajno hujše." Pomemben dejavnik je tudi spol otroka. Fantje utrpijo hujše posledice ravno zato, ker je pri njihovem zlorabljanju pogosto navzoče tudi nasilje. Bili naj bi tudi bolj stigmatizirani kot dekleta, saj lahko prihaja do napačnih pomislekov ali namigovanj, da je zlorabljeni homoseksualno orientiran, sicer ga storilec ne bi "izbral". Pomemben dejavnik je tudi odnos zlorabljenega z osebo, ki je spolno zlorabljala, nadaljuje zakonska in družinska terapevtka in poudarja, da so posledice v splošnem veliko hujše, če je bila ta oseba starš, očim, mačeha ali nekdo, ki mu je otrok zaupal. Sobesednica omeni tudi nasprotno mnenje, ki trdi, da so posledice zlorabe hujše, kadar nekoga zlorabijo osebe, s katerimi ni izgradil tesnejših odnosov. Med dejavnike, ki vplivajo na velikost posledice zlorabe, vpliva tudi dejstvo, ali je otrok o zlorabi komu povedal, in če je, kakšen je bil odziv te osebe. Repič Slavičeva: "Če je ta oseba dvomila o povedanem ali otroka celo obtoževala in ignorirala, bodo posledice veliko hujše." Med tistimi, ki so med zlorabo doživeli nasilje in grožnje, je 74 odstotkov utrpelo ekstremne posledice, trajnejše škodljive vplive med tistimi, ki groženj niso doživeli, pa je utrpelo 47 odstotkov. V primerih, ko je prisotno nasilje, so lahko posledice zlorabe hujše in trajajo dlje, bistveno pri dolžini trajanja posledic pa je tudi samo trajanje spolne zlorabe. Repič Slavičeva še navaja, da je v nekaterih družbah spolna zloraba bolj "normalna", predvsem v patriarhalnih, v katerih je ženska podrejena. Prav zaradi zlorabe, ki je bila v očeh družine ali kulturnega okolja pojmovana kot normalna, zlorabljena oseba čuti posledice kriminalnega dejanja dlje in močneje. Med kratkoročne posledice spolne zlorabe sodi predvsem nezaželena nosečnost. Kar od 11 do 20 odstotkov deklet zanosi zaradi spolne zlorabe, večje pa je tudi tveganje za spolno prenosljive bolezni, neplodnost, razna ginekološka vnetja in bolečine v spodnjem delu trebuha, infekcije sečnega mehurja, odrgnine in raztrganine na različnih delih telesa, modrice in rdečice, pogostejša kronična in somatska obolenja, denimo glavoboli ali prehladi, so pa še tudi druge posledice spolne zlorabe. Nemalokrat zlorabljene osebe razvijejo tudi negativen odnos do svojega telesa, ki se izraža kot samopoškodovanje in izzivalno oblačenje, kronična utrujenost ali izčrpanost, motnje spanja in hranjenja, zelo boleče menstruacije, strah in zaskrbljenost, depresija, težave s koncentracijo čustvena preobčutljivost in razdraženost, težave z mišljenjem, občutek ogroženosti in promiskuitetno vedenje. Med dolgoročne posledice pa prištevamo predvsem posttravmatsko stresno motnjo, socialne fobije, strah, krivdo in sram, motnje hranjenja, pobege od doma, depresijo ali napade panike, pretirano nezaupanje, težave s spolnostjo in samomorilne tendence. PSHOLOŠKE OBRAMBE ZLORABLJENIH "Zlorabljeni, ki uporablja obrambo omalovaževanja, si lahko denimo reče, da se ga je storilec 'samo malo dotikal' in da to ni zloraba, kajti 'dogaja se tudi drugim otrokom'. Drugi način obrambe je racionaliziranje, način, kako zlorabljeni zlorabo razumsko razloži in si izmisli vzroke, da bi opravičil storilca, češ saj si ni mogel pomagati, bil je pijan itd. Zlorabljeni, ki začne verjeti in se delati, da se vse v resnici ne dogaja, uporablja obrambo zanikanja. Na ta način se lahko tudi izogne temu, da bi za zlorabo komu povedal. Značilna sta tudi pozabljanje in beg pred resničnostjo oziroma disociacija. Slednja lahko sega tako daleč, da zlorabljeni resnično verjame, da on ni bil žrtev nasilja, ampak nekdo drug. Verjame tudi, da so bile to le sanje ali da si je zgodbo samo izmislil. Človeški um ima namreč neverjetno zmožnost potlačevanja občutkov, celo tako daleč, da se zlorabljeni sploh ne zaveda, da se je zloraba zgodila. Pomemben način obrambe je tudi nenehen nadzor, občutek, da ima zlorabljeni vse pod nadzorom, ki daje varnost, katere med samo zlorabo ni bilo. Ženske, ki so preživele zlorabo, ohranijo nadzor tako, da ustvarijo kaos, na primer, in se vedejo nenadzorovano, tako, da so se vsi prisiljeni ukvarjati z njihovimi problemi. Nenehna čuječnost, ravno tako ena izmed obramb, je sila utrudljivo početje, saj mora zlorabljeni zaznati vsako spremembo v okolici. Največkrat se takšni ljudje niti ne zavedajo, da so stalno na preži in se težko sprostijo, saj jim sproščenost predstavlja nevarnost, da se bo gotovo zgodilo kaj hudega in nepredvidljivega. Eden izmed načinov, kako se zlorabljeni skuša izogniti zlorabi, je perfekcionizem ali izogibanje napakam. Takšen človek je že kot otrok mislil, da ga bo storilec pustil pri miru, če bo dovolj priden, prijazen, tiho in 'brez napak'. Nekaterim žrtvam pa pomaga preživeti občutek ohromitve, ki mu pravimo zamrznitev. Tip ljudi, ki uporablja to obrambo, se lahko na vsakodnevne pritiske in stres odziva dobro, lahko popolnoma izgubi nadzor, ko neki dogodek ali oseba v njih zbudi spomin na zlorabo. Zlorabljeni lahko za preživetje uporablja tudi obrambe bega, zaposlenosti in miselne odsotnosti. Predvsem s slednjo mu uspe utišati bolečino in se od nje distancirati. Zlorabljeni se lahko zateče tudi v prekomerno delo, skuša ubežati resničnosti s spanjem, televizijo, z branjem ... Otroci pa najpogosteje zbežijo v svet domišljije, v kateri si sebe, v situacijah, v katerih v realnosti doživljajo nemoč, največkrat predstavljajo kot močne. Da je težke čase lažje preživeti s smislom za črni humor, z grenkobo, duhovitostjo in s cinizmom, ve človek, ki uporablja takšno obrambo. Seveda pa je smeh v takšnih situacijah znamenje hude notranje stiske. Otroci, ki jim bo rečeno, naj nikomur ne omenijo zlorabe ali kadar se boje, da bi drugi izvedeli, bodo postali spretni lažnivci in mojstri v prikrivanju resnice, kar je zgolj še ena obramba pred resnico. Med načine preživetja pa sodi tudi uporaba verskega fanatizma. Marsikatera zlorabljena oseba v tem lahko najde varnost, saj so v nekaterih verah zelo strogo določena pravila in meje. Poleg tega pa osebe začnejo verjeti, da je bog že tako hotel, da je bila zloraba za nekaj dobra in da je treba odpustiti in iti naprej," pripoveduje dr. Repič Slavičeva. KAKO OKREVATI Nekdo, ki res želi predelati spolno zlorabo, bo največ naredil zase, če se bo odločil za terapevtsko obravnavo pri pravem terapevtu, ki ga bo res čutil in razumel ter mu pomagal iti naprej. To pomeni, da bo spet lahko poslušal svojo intuicijo, verjel občutkom svojega telesa in jih jemal resno ter poskrbel kot odrasel za tistega majhnega otroka v sebi, ki potrebuje sočutja in varnosti … Za tiste, ki bi radi najprej naredili nekaj sami, pa sogovornica predlaga eno izmed vaj, v kateri zlorabljeni naveže stik s svojimi občutki in telesnimi doživljaji. Zlorabljeni mora sprva napisati čutenje, ki ga doživlja v tem trenutku. To so lahko strah, panika, tesnoba, jeza, žalost, gnus ali sram. Nato preide k telesnim doživljajem. Napiše na primer, da v svojem telesu doživlja tresenje, dušenje, da se mu potijo roke in da mu srce prehitro bije. Nato poimenuje dogodek, travmo ali situacijo iz preteklosti, ko se je podobno počutil in ko je podobno doživljal. To naredi brez opisovanja podrobnosti, denimo z enim stavkom, "To me spominja na dogodek, ko me je sosed posiljeval." Zatem naj pogleda okoli sebe in opiše okolico, prostor, ljudi ali stvari, ki so trenutno okoli njega. Prostor in okolico naj opiše in nato zaključi, da ve in verjame, da se mu prav zaradi vsega opisanega, travmatično izkustvo ne dogaja več. Reče naj denimo: "Toda, če se ozrem malo naokoli, sem sedaj v svoji sobi, kjer ni nikogar razen rož in plakatov prijaznih živali." "Vsa groza v sedanjosti je torej za zlorabljenega le na novo prebujeni spomin iz preteklosti, ki je zagotovo minila, saj so zlorabljeni najhujše že preživeli," še doda Repič Slavičeva. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog