Ko sem na enem od soočenj, v Narodnem domu v Mariboru, med predsedniško kampanjo 2007, na vprašanje kdo je najbogatejši v državi odgovorila, da je prav gotovo to RKC, sem tako s strani občinstva, kakor tudi s strani protikandidatov in voditelja, začutila močno zadrego glede moje izjave. Sem mar izrekla sveto resnico o kateri je potrebno molčati, ker jo nihče noče videti?
Sedaj pa se je zgodil škandal v Mariborski nadškofiji, ki tehta kar 800 milijonov EUR dolga. A presenetljivo, na njegovo veličino, razširjeno mrežo vpletenih in izprijeno moralno ravnanje predstavnikov cerkve se zdi, da se je zadeva v medijih in v javnosti kaj hitro polegla in umirila.
Prehitro, da ne bi bilo vse skupaj sumljivo in prav zato vredno opozorila. Kje so vsi pravi verniki, ki se držijo cerkvenih naukov in zapovedi; kako to, da se ne počutijo ponižani, prevarani in zmanipulirani s strani svojih duhovnih pastirjev? Bomo kar vsi tiho, bomo pozabili in odpustili, jim bomo dali kakšno pokoro ali pa bomo naredili vse, da se stvari razčistijo in obelodanijo?
Zakon o verski svobodi v 5. členu govori o tem, da so cerkve in druge verske skupnosti splošno koristne organizacije: »Cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, so splošno koristne organizacije.«
2. odstavek 6. člena pravi: »Delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti mora biti v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in javnosti znano. Cerkev ali druga verska skupnost sama v skladu s svojimi avtonomnimi pravili določi način obveščanja javnosti o svojem delovanju. Delovanje cerkve ali druge verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu.«
Naprej, 1. odstavek 7. člena pa pojasnjuje: »Cerkev ali druga verska skupnost je prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi…« Ko dalje beremo zakon pridemo do 12. člena, ki o možnosti prepovedi delovanja cerkve ali druge verske skupnosti in sicer se, s sodno odločbo prepove delovanje, če:
s svojim delovanjem huje krši ustavo, spodbuja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, k nasilju ali vojni ali razpihuje narodno, rasno, versko ali drugo sovraštvo oziroma nestrpnost ali preganjanje; 3. se ugotovi, da je njena izključna dejavnost doseganje pridobitnega namena ali izvajanje pridobitne dejavnosti.«
Torej iz 7. člena ZVS jasno izhaja opredelitev, da Cerkev ni ustanovljena z namenom ustvarjanja profita, ampak je neprofitno združuje. Zato bi se morali na tem mestu resno vprašati, kje so vse raznovrstne institucije nadzora (DURS, Urad za preprečevaje pranja denarja, Komisija za preprečevanje korupcije…), nenazadnje tudi Urad za verske skupnosti, ki bi morale prav zaradi eklatantnega kršenja 12. člena sprožiti postopek odvzema statusa pravnega subjekta, kot to določa 20. člen.
Mariborska nadškofija je zavestno šla profitno dejavnost, celo v visoko špekulativna tveganja, v ponarejanje dokumentov in drugih vprašljivih ravnanj z namenom zavajanja javnosti in oškodovanja določenega dela državljank in državljanov, za katere je jasno, da so po vsaki kmečki logiki škodljive.
Da nekdo lahko veliko dobi, je drugim treba še več vzeti; ga opehariti, mu ukrasti in še veliko drugih pridevnikov bi lahko dodali. Torej je nemoralnost tovrstne »ekonomije« in logike profita že sama po sebi hudičevo perverzna. S tem početjem se je skupaj s škodo povzročilo še ekonomsko neenakopravnost.
Seveda pa ima država še druge vzvode, ki jih lahko v teh »krutih časih« unovči nasproti takšnemu ravnanju dela cerkve, ki ne sledi svojemu poslanstvu in sicer tako, da jim odvzame, prekine ali pa da v mirovanje do izplačila dolgov pravico do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva.
Pa naj tudi cerkveni uslužbenci nosijo breme napačnih poslovnih odločitev svojih nadrejenih tako kot morajo brezmilostno to nositi običajni delavci. Prav tako se lahko ukinjajo tudi finančne pomoči, ki gredo iz proračuna RS zaradi njihovega splošno koristnega pomena.
